izlet na Vajnež

V soboto smo se z nekaterimi agilitaši odpravili na izlet na Vajnež. V bistvu nisem vedela kaj naj pričakujem. Je bilo kar naporno. Meni je bilo sicer ok, se je pa malo bolj pomatrala hrvaška kolegica Melinda. Ni pričakovala takega vzpona, a na koncu ji je le uspelo. Jaz bom za podobne vzpone v prihodnje potrebovala boljšo opremo. Bila sem precej premočena. Ampak me je dobro premočilo šele proti koncu.

Sicer pa smo se imeli lepo, sijalo je sonce in občutek, ko dosežeš vrh in razgled povrneta vse muke. Je pa bila sreča, posebej za naju s slabšo opremo, da ni toliko snega, ker po snegu je še težje hoditi, pa še bolj mokri bi bili. Greš dva koraka gor in enega dol. Je malce drselo. Tam, kjer smo mi najbolj trpeli, pa so psi najbolj uživali.

Iztok je posnel nekaj slikic.
pa še nekaj slikic z mojega fotoaparata za primerjavo, kaj naredi denar. :)

petarde, petarde, petarde

Vem, da sem to že omanila, ampak res mi grejo petarde pošteno na živce. Ben je že čisto prestrašen in skače v luft zaradi vsake pasje bombice. Kaka samo zgodaj zjutraj, ko ni še nikjer žive duše, čez dan pa na hitro polula vse kar ima v mehurju in me čimprej odvleče domov. Za tekanje naokrog mu sploh ni. Tako ali tako si ga ne upam spustit, ker mi zna od strahu še kam pobegnit. Petarde pokajo kar naprej, poskušam ujet 15 minut miru, da ga v miru peljem ven, pa to ne gre niti ob enajstih zvečer.Tudi, če grem kam v gozd, kao malo ven iz naselja se v daljavi slišijo in ga vznemirjajo. Groza. Uboge živali v tem času. Še mesec nazaj sem se veselila decembra, zdaj pa komaj čakam, da bo vsega tega konec, da bomo lahko normalno živeli naprej.

Vesel božič vsem skupaj želi božiček Ben

Danes mi je Beni pokazal, da še vedno ohranja nekaj svojega nagona in da mu lahko zaupam. Na sprehod sva šla v gozd, ki ga ne poznava. Malo sva raziskovala in ko sva se vračala sem jaz s svojo slabo orientacijo seveda zgrešila pot. Ben pa me je pripeljal na pravo. Točno je vedel po kateri poti sva prišla. Đe prej je hotel zaviti nanjo, pa sem šla jaz po drugi. Se mi je sicer zdelo, da ima on prav, ampak mi je bilo itak vseeno, ker se mi je zdelo, da tudi druga pripelje na izhodišče. Kmalu sem ugotovila, da sem na napačni in mi je Ben kazal pravo. Tako vem, da če se kje kdaj malo zgubim, se lahko prepustim njegovim občutkom, ker on ve. MOj pametni kuža.

rada imam december in decemberski kič.Moti pa me in to zelo pokanje petard. seveda ne zaradi mene, jaz sicer nikoli nisem videla smisla v petradah ampak zdaj me motijo, ker tako nervirajo Bena. Zelo se jih boji. Če poči noče niti lulat ampak sili domov. Tako ga moram že samo zato, da se polula vozit stran od naselja. Na srečo živim ob avtocesti in če grem na drugo stran hrup avtomobilov malo zaduši poke, pa se kuža vsaj toliko sprosti, da opravi svoje potrebe. Včasih pa je hrup mesta in cest lahko tudi koristen :)

Postojna

Jaz sem tako ponosna na mojega pikca. V Soboto 15.decembra se žal nismo udeležili božiča za živali. Egoistično smo šli raje na božično tekmo v Postojno. Beni je tekel super. Lepo mi je sledil in ni delal nikakršnih častnih krogov v nobenem teku. Res super. Sva bila diskvalificirana, ker nama ni šel slalom. Imava pač malček problemov s to rečjo. Na Iliriji, kjer slalom imamo so slaba tla in je po tleh praktično stoječa voda. Samo zaradi slaloma se mi ponavadi ne da zapeljat tja. Ampak se bom. Na snebrjah kjer ponavadi trenirava pa ni slaloma. Tako, da ga res nisva nič vadila. Pa še parkur je bil kar zapleten, sploh del za slalomom, kjer sem se itak spotaknila čez Bena in skoraj padla. Po moje malo prezakomplicirano za enko, ampak nič hudega. Jumping sva odtekla pa lepo, z enim popravljanjem slaloma, potem je pa šlo. Ampak je pa počasen tale moj kuža sem opazila na posnetku. Jaz se praktično sprehajam zraven, pa še lase si lahko popravljam vmes :). Ampak še vedno je bistvo, da mi lepo sledi, ne da leta kar po svoje. Full je priden res.

Drugače pa je bila tudi okolica dvorane fina. Super prostor za sprehajat. Beni je bil zvečer tako utrujen, da niti fehtat ni več mogel.

Sicer pa smo mi že čisto praznično razpoloženi. Smo že postavili smrekco in Ben je poziral pred njo.

Aja še eno stvar sem zvedela. Elo, full dobro Parsonko bojo dal parit. Iiiiiii, jaz bi mela enga malega Parsončka. Kar srce me boli. Kako me dražijo, presneto. Kar naprej si moram govort. Simona, bodi stvarna, bodi stvarna, kaj boš z dvema psoma, tega ne moreš, bolje kvaliteta kot kvantiteta, ampak leglo malih Parsončkov... Kako naj grem mirno mimo tega.

božič za živali

v soboto 15. decembra se bo dogajalo tole

več podrobnosti pa na:
mojpes.net

Tako nevarna posoda za hrano.

Moj kuža je prav smešen. Pojedel bi čisto vse. Njegovo hrano imam spravljeno v velikem hobuki in ko sem ga včeraj polnila, sem mu za večerjo ponudila kar cel hobuk, sem mislila, da se bo zagnal vanj v želji, da izprazne kar celega. Ampak ne, moj pikec, ki to posodo sicer pozna, saj me vedno gleda kako iz nje jemljem hrano, se je je bal. Iz nje je čisto previdno vzel en briketek, ga odnesel stran in pojedel. Potem je počasi previdno prišel po drugega, ga prav tako odnesel stran, po tretjega pa si ni več upal priti. KO sem mu dala hrano potem v njegovo skledo jo je zmazal, kot, da že tri dni ni nič jedel. Smeško mali.

Po izpitu smo šli na prehod in imeli mali photo sesion. Smo naredili full lepe slikice.
Fotografiral je pa Natan.
Več slik je na tej strani

BbH

Ben je maturirl. Danes je naredil BbH s 89 Procenti. NI ravno bleswtel, je pa naredil. POleg sicer ni bil ničemur podoben, ampak ni nikamor pobegnil, samo malo je vohljal po tleh namesto, da bi me gledal, pa malo je zaradi tega zaostajal. Se je pa odlično odrezal na urbanem delu. NI niti treznil ne ob kolesu, ne ob trobečem avtu, ne ob psu, ki je šel mimo. Smešno mi je bilo, ko je mem pripeljal avto in pohupal, pa sem si mislila kaj zdaj ta hupa, pol mi je pa kapnilo, da je to del izpita :) .

sneeeeeeg!!!!!

sem pozabla povedat, da smo se letos že kepal. Smo vidl pri kolegici Luni na blogu, da ga majo na toškem čelu, pa smo se mal gor oglasil.

Beni ni ravno ljubitelj otrok. Ker preprosto nisem imela nobenih otrok okoli sebe, ko je odraščal, zdaj pa mu grejo na živce. Če se le da se jim umakne. Kljub temu ga moja dve letna nečakinja obožuje. Vsi kužki so Beniji. Full se mi je fino zdelo, ko je dobila za rojstni dan kužka na baterije, ki hodi, laja pije in lula. ( res, ne moreš verjet, dejansko da jezik ven iz gobca in pije iz posodice, potem pa dvigne nogo in polula drevo ) Takoj je bil Beni :) Zdaj pa imamo dva Benija v družini :)

Dobro, da imava v planu it prvega decembra delat bbh in, da nama Polona rihta prjavo. Tako sva na njen predlog pogledala, kdaj sva se nazadnje cepila in ugotovila, da je bilo to natanko eno leto nazaj in bi se danes mogla ponovno. Bi bilo zabavno, da bi to ugotovila na izpitu, ali pa tudi ne tako zelo zabavno. Še bolje pa, če bi to ugotovila 15. decembra na tekmi. Saj ne, da nisem vestna skrbnica in pozabim na zdravje svojega psa. Verjamem pač, da cepivo ne drži točno na datum in da ni preveč hudo, če kakšen mesec zamudiš s ceplenjem. Ampak ko sem danes pogledala knjižico mi ni bilo nič jasno. Leto je minilo tako hitro, da se nisem niti dobro zavedla. Nič jasno.

Počutim se grozno. Mislim, da sem sokriva, da je bil en kuža danes tepen. Čeprav ga ta lastnik najbrž takole zbrca večkrat, sicer ga tudi zdaj nebi, bi mu lahko vsaj enkrat prišparala to. Po Jaršah se sprehaja kar nekaj psov, ki niso pod nadzorom lastnikov. En mali maltežan ali nekaj takega se kar naprej sprehaja sam okoli enega bloka, prav tako dostikrat en mešanec, pa še marsiker. Ostali imajo ob sebi lastnike, ki pa jih ne obvladujejo, pa so kljub temu spuščeni in znajo bit malo nadležni. Tukaj tudi midva nisva nedolžna. Ben ne mara samcev in se večinoma spusti v konflikt z njimi. Ampak v naselju in v bližini psov ga imam vedno pripetega. Potem se mu večkrat prilepi na rit kakšen pes in ne da in ne da miru. Kar leze mu v rit, to Bena znervira in skoči vanj. Tega ne maram v nobenem primeru. Če ga pes ne ovohava sem ga že naučila, da gre samo mimo. Če pa mu pes leze v rit pa skoči vanj. Tega ne maram, ker po mojem to nezaželjeno vedenje potencira. Zato sem jezna na lastnike, ki jih ne morejo priklicati stran ali še bolj na pse, katerih lastnikov sploh ni v bližini psa. In tako tudi danes. Sem že odklepala vrata bloka, ko mi za hrbet pride pit bull. Sicer sem ljubiteljica te pasme in ta je zgledal čisto prijazen, ampak vseeno, ker ne poznam psa sem se ustrašila kako bo odreagiral ker je Ben že renčal. Besno sem se zadrla lastniku, naj ga pokliče k sebi. Pes ga ni ubogal in je še kar lezel Benu v rit. Priznam, bolj kot ponavadi sem se bala, ker je bil pit bull. Potem pa je lastnik končno prilezel do psa in ga začel tolčt in brcat. Sem mu rekla naj neha, da v bistvu on ni nič slabega naredil, pa me je ignoriral in še kar tolkel ubogega reveža. Zdaj mi je hudo, ker sem tako panično odreagirala. Tako ravnanje s takim psom najbrž potem povzroča agresijo takih psov. V bistvu je zgledal čisto prijazen. Pol ga pa lastnik tepe zarad takih tepcev kot sem jaz. Saj vem, da nisem jaz kriva, da ga najbrž tako ali tako tolče. Ampak res nebi rada, da Ben pride v gobec takega psa. Samo se res grozno počutim.

No ratal je še drugi filmček z Benovimi trikci. Ni ravno popoln, je pa čisto v redu. Ko bomo Bensona naučili kaj novega pa se bom seveda spet hvalila :)

AGILITY KOLEDAR

Na spletnem portalu agility-slo.net so spet naredili koledar s kužki v agilityu. Na koledar so spravili precej različnih pasem in tudi nekaj naših zmešančkov. Bensonson je dobil svoje mesto na mesecu Maju. KOledar so kreirali Andraž Cerar, Iztok Noč in Petra Pečar. Koledar lahko tudi kupite, tako, da ga naročite na zgoraj navedenem portalu.

trikci

Smo šli popoldne na sprehod, pa smo posneli nekaj trikcev. Tole sem obdelala do zdaj, ostalo pride.

Blegoš

Ta vikend smo vsi delali. Razen Bena, ki je ležal doma z vsemi štirimi od sebe. Potem pa se je zgodil ponedeljek, ko sva bila končno z mojim dragim oba prosta vseh delovnih in šolskih obveznosti. Pa sva se odločila, da kar se le da dobro izkoristiva te redke dragocene trenutke. Odpravili smo se na izlet na Blegoš. Ker se z avtom pripelješ kar precej visoko je potem vzpon krajši kot recimo zadnjič na Krim, čeprav je Blegoš malce višja po nadmorski višini. Saj bi avto pustila kje nižje, a sva se držala priporočenih navodil, ker sva bila tam prvič in sva se pripeljala do makedama od koder naju je opozarjal napis, da se gre naprej peš. Itak, bistvo vsega, le kdo gre v hrib z avtomobilom. To jaz opravičim samo delavcem domov in poškodovanim osebam. Na vrhu pa tako lepo presenečenje. Čudovit razgled. Milke še nikdar nisem pojedla s takim užitkom, z razgledom na prečudovita gorovja. Sem se počutila kot v reklami, samo še svizec je manjkal. Ga je nadomestil Beni. Sijalo je sonce, vendar je kar močno pihalo in ni bilo nič toplo. Ben je užival, norel in se valjal po travi, ki je bila mehka kot tepih. Še ena prednost tega, da smo prosti v ponedeljek, ne čez vikend je. Tam smo bili popolnoma sami in nas ni motil nihče. Obožujem hribe. Preden sem dobila Bena sem redko pomislila, da bi zlezla na kak hrib. Edina ideja za izlet je bila obala. Kako sem vesela, da mi je Beni pomagal odkrit še kakšno drugo lepoto narave. In kako fino je, da mi ponje ni treba na drug konec sveta, ampak jih imam praktično pred nosom.

Krim

Včeraj se mi je lezlo na hrib in smo se odpravili na Krim. Malce me je presenetila dolžina izleta. Pot je bolj položna in zato malce dlje traja. No po dolgem pričakovanju nam je ratalo osvojiti vrh. To da je dlje trajalo lkot sicer pa sploh ni bilo slabo, ne za mojo, ne za Benovo kondicijo. Oba sva do konca energično poskakovala in Ben niti doma ni dol padel, kot sem pričakovala. Bolj noriva, več ima energije ta moj kuža. V glavnem super sva se imela in odločila sem se, da bom takele izlete prakticirala kar vse vikende, če le ne bom delala. Zdaj pa komaj čakava, da bo kaj snega, mogoče se pa drug vikend odpraviva na pohor, kjer je malo snega baje že.

frizbi

Po tekmi so tri nadobudne lastnice Border Colliev priredile nastop s frizbiji, jaz sem pa vse skupaj posnela in priredila v skupen filmček.

no sem grozna, na bistvo sem pa pozabila. Včerajšna tekma je bila dobrodelna. Sredstva gredo kinološkemu društvu Škofja Loka-Železniki, katerega prostore je uničil deš prejšnji mesec. Zbrali smo dobrih 3000 evrov. Mislim, da nam je uspelo in si bodo v Železnikih opomogli. Imeli smo srečelov in licitacije predmetov. Uokvirjene čipke smo prodali za kar 200 evrov, torto pa za 100. Dobro ne.

nemogoče je mogoče

In zgodilo se je. Vedela sem, da bo nekoč prišel tudi ta dan. Moj predragi Beni je postal pravi agilitaš. Uspelo mu je odteči dva teka v enem dnevu in se uvrstiti na celo drugo mesto. Ni bila ne vem kakšna konkurenca sicer, ampak bistvo sta dva odtčena teka. Pri vsakem je sicer dobil pet kazenskih pik. V prvem je pošteno preskočil cono na mostu, za to sem ga pošteno zbrcala zadaj za hišo :), v drugem pa je zgrešil slalom in sva ga mogla ponavljat, ampak v splošnem je tekel lepo in obakrat je pritekel do konca. Jupiiiii!! Sledilo je vsesplošno navdušenje, cviljenje, nagrajevanja, skakanje, objemanje. Priletela je Petra in sva cvilili, od nekod je priletela Polona in se vrgla name, me ojela in smo še malo cvilili in skakali, v glavnem, Beni je absolutni zmagovalec. Še bolj pa sem ponosna na svojega malčka, ko mi Polona povdari, kako ponosna je ona nanj. Konec koncev je eden njenih najbolj zakompiciranih tečajnikov, ki mu uspeva. Seveda sem ji zelo hvaležna za vse nasvete, pa ne le njej ampak še marsi kateri članici KD Ilirije. Vadbišče KD Ljubljana, pa je itak moje srečno vadbišče. Tam je Ben odtekel prvo nulo in ob enem nasploh tek,da se mu tako sploh lahko reče. Brez svojih značilnih častnih krogov. Tako naprej moj dragi Beni. Žal mi je samo, ker zdaj ne morem poklicat mami in ji tega povedat. Ampak mami najbrž tako ali tako že ve, ker vse vidi. Čeprav najbrž ne gleda samo mene ampak tudi moja bratca in Milana. Ampak vseeno.

Sledijo tudi slikce in seveda tudi posnetki :) .


Tudi Ben z zanimanjem spremlaj tekmo


in ben v elementu

Slikala:prvo slikco sigurno Petra Pečar, drugo pa vrag si ga vedi kdo, Petra al pa Andraž al pa ker drug ljubiteljski novo pečeni fotograf iz grupe.

narcisek

a je moj mali en narcisek al ni??

zgodbica

Beni je kuža, ki veliko laja, tudi, ko stopi ven iz bloka se mora obvezno najavit. Ker je to rahlo moteče, smo selitev v nov dom izkoristili kot odlično priložnost, da ga vsaj tu tega odvadimo, ker tega tukaj še ni navajen. Pa mu tako vsakič ko stopimo iz bloka in je tiho damo pajo čokoladico za nagrado. Čokoladico zato, da je nagrada še posebej dobra in čokolada je namenjena res samo temu. Zadnjič pa je ben ko je prišel iz bloka zalajal in čokoladice ni dobil. Ker sva ša nekam z avtom sem jo pač odložila na predalček v vratih avtomobila. Potem sem, pozabljiva kot sem, nanjo pozabila. Spomnila sem se sicer, da bi jo blo fajn nazaj domov odnest, da se nebi stopila ampak potem sem na to spet pozabila in ker je ta čokoladica nekako izginila, sem nanjo čisto pozabila. Mislila sem si, ah saj sem jo očitno enkrat odnesla, pa sem to naredila tako avtomatsko, da sem pozabila. Potem pa zadnjič spet ista zgodba. In meni kapne, da sem obakrat pustila Bena samega v avtu. Ben vedno ko ga tako pustim zleze na prve sedeže (danes mi jih je tako pošteno zamazal, saj sva prej bila na blatu, kako lepo od njega). Tako si je fant postregel s čokoladico, ki mu seveda pripada kar sam iz predalčka v mojem avtomobilu :). Nič čudnega, da tako rad leze na sprednji zic.

Kačenka

Ben je dobil novo prijateljico. Stafordko Kačenko ali lažje Kači. Sprva se je je kar malce bal. Punca ima namreč pri svojih šestih mesecih že dve kili samih mišic več kot Ben in je čisto divja. Za mladička se to, da je poln energije seveda spodobi. Samo Beni je bil čist šokiran, ko ga je takoj "napadla". Presenetljivo ni imel nič proti temu, da je meni lezla v naročje. Skakala je kar naprej. Meni je bila takoj všeč. Ko se je malo privadil pa je tudi Beni začel vrtet svojo rit in sta se že igrala. Na žalost samo v stanovanju, ker je bilo že prepozno za norenje zunaj. Zaradi preveč ovir v stanovanju igra ni trajala ampak komaj čakam, da gremo noret ven, kjer bo tudi Ben bolj sproščen.

Hvala Xsari za miško, ki jo je podarila Benu za rojstni dan. Ben je navdušen, še zdaj se igra z njo. Na vso moč se trudi, da bi jo pregriznil.


Tole pišem nekaj minut kasneje. Ko sem napisala da se trudi, da bi jo pregriznil sem imela v mislih, ah saj je itak ne bo. Ampak, da razložim situacijo. Ben je miško dobil zato, ker je Barbara videla pri nas tako miško in tudi to, da jo ima Ben rad, potem pa je ni več videla in si mislila, da je slabo končala. V resnici ja Ben miško samo nekam skril, take igrače ponavadi sčasoma spet pridejo na plan. Ampak, da ne bo pomote, nove miške smo zelo veseli. Vendar pa Barbara, Benu moraš kupovat igračke iz lateksa. Se mi je zdelo, da je ta miška le nekoliko drugačna od prejšne in zdaj mi je kapnilo zakaj. Ker je iz gume. Gumjaste igračke so veliko manj trpežne od tistih iz lateksa in z miško se je že zgodilo tole (tista strašna usoda, ki naj bi doletela prajšno miško je torej doletela novo)...





Kljub vsemu, namen je dosežen, fant se zabava.

Velenjsko jezero in Logarska dolina

V petek smo se odpravili na izlet v sever Slovenije. Najprej smo si ogledali velenjsko jezero. Do včeraj sploh nisem vedela, da Velenjčani imajo jezero. Bila sem prav prijetno presenečena. V jezeru se da kopati, po njem pa tudi jadrajo. Okoli njega je lepo urejena sprehajalna pot, ob njem pa naselje lepih počitniških hišic ter kemp. V kampu nudijo šolo jadranja (nekaj še zame). Ben je res užival, čofotal po vodi, se podil za žogico po travi...Takoj za kampom jezera smo odkrili celo kinološko društvo, tako, da je za našo zabavo res poskrbljeno:)



Potem smo se odpravili v Logarsko dolino. Res je lepa, tako, kot se govori. Polna je turističnih kmetij, enkrat bomo šli počitnikovat tudi na ta način.



V Logarski je nekaj čudovitih slapov, pa polno sprehajalnih poti in travniki, na katerih smo igrali nogomet. Ben je ratal fen nogometa, najraje se podi za žogico, če mu jo brcaš, veliko raje, kot če mu jo mečeš. Kdo bi vedel v čemu je trik.

Ben ima danes rojstni dan, star je dve leti. Vse najboljše Ben.

Ben zna zlagati posodice, zelo lepo zna zložiti tri posodice eno v drugo.

umešana jajčka

Beni obožuje jajčka. Kadarkoli mu jih pripravim se še dolgo valja in gode od ugodja, se znaša nad igračkami in nasploh kaže vse znake neznosne sreče. kako malo je potrebno, da osrečiš kužka. eno umešano jajce. Tako sem se odločila, da mu ta užitek privoščim pogosteje. problem je predvsem v tem, da nikoli ne vem kakšno količino naj mu pripravim in trikcev z umešanimi jajčki ravno ne morem delat. Ampak glavno je, da je on srečen.

Moj pišek je tak srček, kar pojedla bi ga, tako je sladek. Mogoče sem kar malo preveč nora nanj, ampak ko pride k meni, nasloni glavo na moje noge in me gleda s svojimi črnimi očkami si ne morem kaj, da ga nebi naravnost oboževala. Te okice me seveda takoj obrnejo okoli, ko sem jezna naj, da mu vse oprostim. Tako je lep, ko se zjutraj zbudim in ga zagledam na postelji ležati na hrbtu in moleti vse štiri tačke od sebe. Le kako naj me potem moti, da zavzema toliko prostora na moji postelji. Tako je ljubek, ko spi in sanja, pri tem pa spušča hecne glasove in brca s tistimi malimi tačkami, cuker je celo ko smrči. Ah ta moj kuža mali. Kako lepo je življenje, ko ga deliš s tako prijetnim bitjem.

Ben&zajčki

Ben ima rad zajčke. Danes je enega spoznal pri Xsari. Ja res je pri beaglu imajo na čuvanju zajčka. Xsara se zdaj rekreira tako, da zajčka spustijo in tekmujeta kdo je hitrejši. Šala. Ampak Ben je pa odreagiral proti mojim pričakovanjem, ko ga je videl.
šel je h kletki, ga vohal in zraven veselo mahal z repkom. Sicer ne vem ali je imel v glavi prijatelja za igro ali dobro večerjo ampak v obeh primerih, ni ga besno nalajal, ampak mahal z repkom. Mogoče si pa kupimo zajčka. :)

Posnela oz. sestavila sem filmček o benu od začetka, ko je prišel k meni do zdaj.



Zdaj moram pa enkrat posnet še trikce. Ampak mora bit manj vroče, ker v tej vročini se benu čisto nič ne da. Bom mogla skor na jesen počakat, mogoče jih bom pa posnela na morju, z lepim ozadjem, morjem. V bistvu bom res to naredila.

filmček bo takoj ko se naloži na ta presneti youtube.

Lajix

Moj pes bi moral zamenjat ime, ampak to itak že tisočkrat. Eden od njemu ljubših početji je lajanje. Zato gre tako rad na vikend mojega tasta in tašče, ker ima tam dovoljenje za lajanje in to neomejeno. Včeraj smo tam preživeli popoldan. jaz sem se učila, potem smo malo spekli, pogledali film in še kaj. Ben pa...je lajal, ves ta čas, neprestano. Srečnež. Tako je danes lepo tiho :)

Sicer pa sem se naučila, da ko se z Benom podajam v neznano je pametno vzeti s seboj oprsnico. Predvčeajšnem smo šli v Pekel. Tam je cel kup zelo lepih slapov. Dostop do nekaterih višjih pa je žal precej težko dostopen in za kužke ta dostop ni primeren. Vseeno smo se nekoliko povzpeli. Vzpon je po zelo ozkih in strmih stopnivah narejevih v skali. Gor je sicer odskakljal kot gazelica, dol pa... Sem kar težko dihala. Ko je hodil je delal stoje, ker so stopnice tako pokonci postavljene. Fino, lahko bi vzela kliker in stoje klikala, a kaj ko je bil na obeh koncih stopničk prepad in ko ga je malce zanelo sem ga že videla kako leti dol. Ovratnica pač ni dovolj dobra da ga zadrži. Tako od zdaj naprej jemljem s seboj oprsnico. Da ga imam vsaj malo bolj na varnem, sicer pa z njim ne lezem več v take situacije. Ampak drugače je pa lepo. Jo bom enkrat pihnila sama gor, se da tudi fajn okopat. No saj na delo kjer je normalna sprehajalna pot se je kopal tudi ben in prav užival. Ampak zanj je vseeno bolj primeren Iški Vindgar.

filmčki

Zdaj pravzaprav ne gre za trening, ampak za to, da sem dobila programček za obdelovanje filmčkov in ker me vsaka novost navdušuje, je v bodoče pričakovati presežke filmčkov na tem blogu.

Prvi je na vrsti filmček s treninga agilitya. Moram rečt, da sem z izdelkom kar zadovoljna, na tem posnetku najin trening celo dobro izgleda :).

Sam doma

Ben se še ni čisto navadil, da je zdaj tu doma, ko ga pustim samega tuli, kot mučena žival. Danes sem odšla in pustila prižgan snemalnik, da se prepričam, če tuli ves čas, ko me ni doma. Nisem poslušala celega posnetka, vendar pa kolikor sem ga, je tulil. Imamo resen problem, treba ga je navadit, da bo kdaj pa kdaj pač sam doma. Očim mi je nekoč rekel, da mi bo ta pes še dal tinte pit (butast izraz) ampak priznam, da z njim nimam malo težav. Seveda ga imam kljub vsemu neskončno rada in bom težave sprejela kot izziv in jih rešila. Samo ne vem še kako. Tako je to, če vzameš psa iz zavetišča. Sploh pri prvem je tako, zdaj bi že v marsičem drugače ravnala, ampak moj ubogi, trpinčeni, zapuščeni kuža je bil pač deležen posebne treture. Bomo že kako, samo upam, da nas ne bodo sosedje prej izselili. Saj sva toliko prizanesljiva, da ga puščava samega samo podnevi :) . auuuuuu au au auuuuuuuuuuu

vedno ve kam mora

V nedeljo zvečer smo se malo sprehajali po Jaršah in ker je zraven btc, smo malo zavili še med prazne hale. Ben se je odločil, da bi rad šel v določeno smer, pa sva s Silvotom rekla, da bova prepustila izbiro poti njemu. Kam naju je pripeljal? Točno pred mr.Pata. Niti za eno halo se ni zmotil, vlekel je naravnost, mimo vseh drugih in zavil po stopnicah pred vrata trgovine. Potem je gledal vrata in mene in čakal, da se bodo odprla. Tako mi je bilo hudo, kako naj kužatu, polnemu vznemirjenja razložim, da je nedelja zvečer in trgovina ni odprta. Tako žalostno je gledal, ko sva ga odvlekla stran.

Že tovarišica v osnovni šoli mi je rekla, da delam predolge stavke. Stavek dolg en kilometer res ne zgleda lepo. Sem malo listala tale svoj (pardon, Benov) blog in moram rečt, da je imela tovarišica prav, jaz se pa nisem čisto nič spremenila.

Iški vindgard

včeraj smo šli na dopoldansko kopanje v Iški vindgard. Ben je res užival. Tam nismo bili dolgo, dobre dve uri in ves ta čas se je igral v vodi. Premetaval je kamenčke po dnu in jih lovil. ko smo jih metali na razne konce, vlekel je palčke z dna in nasploh veš čas skakal po vodi gor in dol. Ko smo prišli domov je bil tako utrujen, da je spal ves čas, do treninga agilitya zvečer. Na treningu se je kar izkazal in mi ves čas pridno sledil.

Selitev

3. JUlija 2007 se je naš kuža preselil v nov dom. Z mano vred, da ne bo kakšne pomote. Zdaj živimo skupaj jaz, moj fant in Benetton. Ubogemu revežu ni nič jasno, zakaj smo kar naenkrat v tistem čudnem stanovanju sami?? Ampak se mi zdi, da se je že malo privadil. Samo še ko ga pustiva samega tuli kot zmešan, ampak tudi to bo minilo. Sicer pa je stanovanje idealno zanj, saj je v teh vročih dneh zelo hladno. Sicer pa sva tako ali tako že prej skoraj živela pri Sivu, tako, da ima vsaj njega že dolgo za svojega in mu vsaj to, da smo mi trije skupaj ni dodaten šok.

Prejšnji vikend sem šla na morje brez Bena. Pusila sem ga pri mami in ko sem prišla nazaj je deset minut skakal po meni od veselja, tako zelo sem ga pogrešala. V Baški na Krku imajo zelo lepo urejen kamp, prirejen tudi za kužke in celo nekaj plaže namenjene ravno temu, da se tam kopajo psi. Sigurno bom šla še kdaj tja, Bena pa naslednjič definitivno vzamem s sabo.

Benči moj, bolje mu gre v prvem teku, slabše mu gre v drugem. Danes sva prvi tek- agility tekla nulo. Jupi, brez častnih krogov, brez lajanja na sodnika, brez dodatnih točk zaradi prekoračitve časa, v glavnem čisto lepo nulo. Pristala sva na četrtem mestu.(Xsara me je opozorila, da sem pozabila dodat zelo pomemben detajl, ki ga dodajam zdaj. Med tekom naju je zmotil majhen bel kuža, ki je pritekel na parkur, medtem, ko sva midva tekla. Ben je na takšne kužke iz nevem kakšnega razloga nekako alergičen. Polona je rekla, da je že vidla, kako se bota stepla, ampak ne, Beni ga je gladko zignotiral in tekel dalje.Dvojna zmaga :) )
Potem pa ta drugi tek-jumping. Silvo, moj fant, se je nekaj sprehajal ob parkurju in naš mali bučman je pobegnil s parkurja k njemu. Priznam, da sem bila malo razočarana, kako ne, ko pa bi lahko celo stala na stopničkah, ne samo bila uvrščena. Ampak po drugi strani pa sem bila na to pripravljena, tako, da po prvem navalu besa in ko sem v Silvota vrgla Benovo igračo sem se pomirila in se sprijaznila z nastalo situacijo. Ampak bistveno je, da gre Benu na bolje in mogoče še bo kak agility pes iz njega. Tokrat bom objavila tudi posnetek, pa mogoče dodala še kakšnega s častnimi krogi, da se bo končno vedelo o čem je govora. Imava pa vseeno en pogoj za dvojko. Kot da se nama kam mudi :)

Oddam psa najbljižjemu kmetu. Lovi miši, laja za vsakim mimoedočim in preganja traktorje, ter avtomobile....


Ne, ampak tokrat sem res jezna, samo ne vem na koga bolj, na Bena ali na sodnika. Na Bena najbrž toliko bolj, ker mu je v prvem teku uspelo priti čez brez diskvalifikacije, kljub preseženemu času,čeprav je v bistvu vseeno, ker je v resnici tudi v prvem teku lajal in skakal malo po svoje naokolu in je veselje ob ne disku samo metanje peska v oči. V resnici, pa se je zgodilo isto kot vedno, samo sodnik je bil malo bol prijazen in naju ni diskvalificiral. ampak vseeno sem dobila toliko upanja, da me je drugi tek toliko bolj prizadel in sem svoj večni optimizem spremenila v globok pesimizem. Ben pač NI agility pes. Treningov ne bom opustila, ker tam mu gre še kar dobro, mislim pa, da nekaj časa ne bom hodila na tekme, mogoče na te, ki so v Ljubljamni in so mi blizu kot predtekmovalka, ampak kot tekmovalka pa ne, ker je res škoda denarja.
Sodnik pa...škoda besed, štart sem plačala in po mojem mnenju imam pravico odteči do konca, saj enka pravzaprav je za to, da se v njej dela velike napake, kaj me ma za pošiljat s parkurja, kreten pač...

rojstni dan

Nekateri ljudje pravijo, da nekateri ljudje svoje pse preveč počlovečimo, včasih jih celo primerjamo z otroci...?

Danes sem Bena najprej peljala na igrišče...


...potem pa še k prijateljici Xsari na praznovanje njenega tretjega rojstnega dne. Zbralo se je kar nekaj psičk in naš Ben, ki je bil brez moške konkurence je bil pravi osvajalec. Veselo so se igrali v parku in za vrhunec vsega rojstni dan proslavili še s torto.


Vaja dela mojstra, če tako lepo poskrbimo za naše kužke, kako razvajeni bodo šele naši otroci. To nam lahko zaupa pa ena od skrbnic, ki je bila z nami in ima celo tudi otroka. na srečo, še je upanje in ne rečejo vsi nori pasjeljubci;" ne, ne midva ne bova imela otrok, bova mela raje kužka." No zaenkrat bomo vsaj pri nas razvajali samo kužke. Komaj čakamo naslednje praznovanje 11. septembra, ko bo dve leti dopolnil Ben. :)

Končno se je ena pametna glavca po imenu Petra spomnila, kako izkoristiti Benovo lastnost-ljubosumje v svojo korist. Sem si sposodla Buffy-border in z njo letala mal čez ovire. Prva stvar, tečt z borderjem je čist neki drucga, prav fino, druga stvar, Ben je letal kot rakleta, zdaj se moram pa sam še jaz ob pravem času naučit nehat, ker jaz pol ko sem navdušena preveč vztrajam in ne neham, ko je on najbol navdušen.

Benov slog

Pa je še ena tekma za nama, Ben tako samosvoje teče, da sem razmišljala, da bi začela uvajat Benov slog agilitya. Ena psička, celo borderka se je že odločola, da ga bo preizkusila na tekmi v ljutomeru in je z njim tekomovala, kdo gre lahko počasneje čez slalom in kdo lahko počasneje in obirajoče teče cel parkur. Pri celem parkurju sicer še vedno vodi Ben, ampak pri slalomu mu je bla pa kar konkurenčna :) Sicer pa se je tekma kljub dodatnemu ekipnemu teku hitro končala. vreme nam je bilo skoraj preveč naklonjeno, ker je bilo že kar preveč vroče, to se je seveda poznalo na Benu in konec koncev tudi na meni.

To tekmo smo izkoristili za kar tridnevni izlet v Prlekijo. Spali smo v Radencih, kjer smo najeli ogromno stanovanje, šlo nas je sedem in naših šest psov. Ben se je vedel zelo lepo do preostalih treh samcev. Vanj se je malce zagledal Tinin Mac in Ben je celo dovolil, da ga čohljam in da Mac spi na njegovi blazini, le na posteljo k meni se ni smel it stisnit, ker to bi bilo pa res že preveč. Glede tega me je res prijetno presenetil. Po tekmi so vsi psi popadali, a le za kake pol ure, potem pa se je spet začelo norenje. Tako Ben še danes ni čisto prišel k sebi, zunaj sicer nori kot ponavadi, doma pa je koma. Še jest je nehal, da me kar malo skrbi zanj, čeprav nimam nič proti, če sam od sebe spusti kak obrok, ker to njegovi obilnejši postavici lahko samo koristi.

trma trma

Ta presneta trma, ne vem kaj ima moj kuža v glavi ampak kar naenkrat se odloči, da nečesa ne bo naredil pa naj se jaz na glavo postavim. Na ta rok bbh-ja ne greva, ker nisva dobro pripravljena, zadnjič pa mi je na začetku tečaja tako dobro delal, da sem se že skoraj premislila, ko se je naenkrat odločil, da ne gre okoli mojih nog. seveda sem skoraj izgubila živce preden sem ga malo na silo pripravila do tega, da je to končno naredil, ampak od tu naprej je šlo vse samo še navzdol in sva raje kar zaključila tečaj. Potem pa slalom. Tako dobrega slaloma kot se ga je šel v torek na treningu še ni bilo. Pri slalomu je tako, naučil se ga je zelo hitro, ampak je pa počasen kot želvica. Zadnjič pa je kar držal brzino, ankrat, dvakrat potem pa blokada, ne grem več v slalom!! Nekaj mu ni všeč zadnja prečka, ali pa prva, kakor vzameš. Celega naredi lepo, potem pa noče čez zadjo prečko??? Mogoče jo je polulal kak velik kuža. No v tem primeru bomo čez kakšen mesec, ko bojo vonjave oslabele spet lepo delali slalom, dokler mimo ne pride kak drug velik kuža.

Na Veliko planino

V soboto smo se odpravili na izlet na Veliko planino. Eden mojih najljubših krajev v Sloveniji, pa mislim, da je to postal tudi eden Benovih ljubših krajev. Spoznal je gondolo, ki pelje na vrh, ta mu sicer ni bila preveč všeč, čeprav jo je čisto dobro prenesel, je pa takoj ko je stopil z nje pozabil na vse muke počasne zibajoče se vožnje in pričel uživat po tekanju po prostranih travnikih. Pot do kočnatih naselji smo nadaljevali peš, nismo šli na sedežnoco, ker je pot do vrha prav prijetna in sploh ne preveč strma. Vreme je sicer malce nagajalo, ker se je sonce skrivalo za oblake, kar pa je Benu tako ali tako bolj všeč, kot vročina. Nas je motilo, le, da je malce preveč pihalo. Ljudi ni bilo preveč, tako, da je Ben lahko prosto tekal naokoli in ni nihče težil naj damo psa na vrvico. Nekega dne moram res dobit eno od tistih čudovitih kočic in se tja odpravit uživat za več dni.

tud mački niso več tisto kar so bili

Res je, to, da je pes tisti, ki mačko preganja ne drži več. Drži pa, da so mački zahrbtne, hinavske živali. To je Ben danes izkusil na lastni koži. Na sprehodu smo srečali enega mačka. Prisežem, da si mi je takoj zdel njegov pogled malo psihopatski.
V eno smer sprehoda je Ben zagledal "ljubkega" mucka, kot po navadi se je začel repenčit, maček pa nič, nič grbe, nič pihanja, mirno je ležal tam in si najbrž mislil, svoje, kaj ga briga en cucek, ki je itak na vrvici. Njegov pogled pa brrr, da te kar zmrazi.
Potem nazaj grede, spet isti maček leži v travi, tokrat ga Ben niti opazil ni, maček je imel isti psihopatski pogled, ampak koga briga, mi smo šli svojo pot. Nekaj metrov naprej Ben kar naenkrat zacvili kot nor, skoči tri metre v luft in črta, pobegne. Jaz pa zagledam mačka. Hinavec se je prikradel Benu za hrbet in ga najbrž ugriznil ali ne vem kaj v zadnjo nogo. To moram malo kontrolirat, da se mu kaj ne zagnoji. Ne vem kaj natančno se je zgodilo, nekaj pa mu je sigurno naredil. Benov krik je bil zverinski in potem je še pol ure jokal, moj ubogi kuža. Zahrbtno napaden iz zasede, od zahrbtnega mačka, ki je potem kar stal tam v pozi pripravljen na nov napad. Maček na steroidih najbrž.

tekme v Mariboru se nisva udeležila, sva raje preživela vikend z mojim fantom, ker smo tako redko vsi skupaj prosti, agiliti pa je njemu malce dolgočasen in se mu ne da cel dan gledat tekme. Saj ga čisto razumem, jaz tud nebi za nič na svetu cel dan kakega fuzbala gledala. Pa smo se odpravilil na potep po Rakitni v Soboto. Malo pred jezerom smo si šli pretegnit tačke na eno polje. Ben je užival v poskakovanju v visoki travi, potem pa smo se šli še malo kopat.




V nedeljo pa smo obiskali Rakov škocjan, kjer smo uživali v prijetni senčki gozda. Čeprav mislim, da Ben vseeno bolj uživa v tekanju po širnih poljanah, kot v gozdu.








Malcer azočaranja, ko sem zagledala tole. Ljudje smo res grozni, kot, da je tako težko vse skupaj stlačit v eno vrečko in odnest v smeti.

Zdaj pa je ta moj ubogi kuža spet na dijeti in antibiotikih zaradi ponovnega vnetja ušes. S tem imamo pa res težave. Ampak to še ne pomani, da ne more naprej zganjat svojih norčij.

Včeraj bi mogli imeti tečaj bbh, pa nam je odpadel in sva šla na pologon "tečajevat" kar sama. Poleg ni vrhunski, ker me ne gleda stalno v oči, ampak položaj, splošna pozornost, sedi in prostor v gibanju in podobno se pa že kar zbolšujejo. Sem res vesela, ker sem vmes že čisto obupala in bila prepričana da nekaterih stvari nikoli ne bo znal. Ampak kakor me je ta kuža že naučil, vztrajnost in potrpežljivost, pa se vse da.

Ložnica pri Žalcu

Še ena tekma je za nama. Rezultat je isti. Saj ne rečem, da Ben nebi brez mene potegnil svojega častnega kroga, ampak tokrat sem totalno zasrala jaz, ker sem uspela pozabit parkur in sem ga sama poslala na napačno oviro, potem pa, ko sem to ugotovila, sem, namesto, da bi kar se da normalno nadaljevala karkoli do konca, sem se začala vrtet sem in tja in totalno zmedla še Bena in je spet naredil en krogec, potem pa sva spet čisto ok nadaljevala. Saj bo, tud jaz sem še začetnik. V drzgem krogu sem ga spet potegnila iz slaloma, čeprav je šel prav. Bom mogla it v tečaj leva_desna. Poleg tega pa moj mali dirkač, razen pri svojih častnih krogih teče v počasnem posnetku. Ampak tudi to se je naučil od svoje lastnice. Če gleda mene, ko se vsedem na motor in dam gas, tudi zgleda kot, da zraven držim še bremzo. Kakršen lastnik, takšen pes. Ampak midva uživava in to je seveda bistvo vsega. Če so največji užitek častni krogi, so to pač častni krogi. Ampak v bodoče mava pa vseeno v planu upoštevat vrstni red :)

Prva tekma drugič

Pa je minilo. Kot, da je to pozitivno, jaz bi še kar ležala tam na travi in uživala. Ampak ni panike, tekma je bila tako ali tako dolga enajst ur. Benetton se je odrezal vrhunsko. Jaz pa sem bila pošteno zmedena. Smejala sem se eni beaglici, ki se je odločila, da sploh ne gre čez ovire, vodnik jo je pa na vseh štirih prosil, da gre čez :), potem pa jaz nisem dojela, da je pisk za štart namenjen meni. Sem kar stala tam in nisem vedela kaj naj, na koncu sem se le odločila, da štartam, pa bo kar bo. Takoj sem naredila napako in se dotaknila Bena, ki je šel malo preveč po svoje in bila diskvalificirana, od tu naprej je šel Ben čisto lepo čez ovire, do tunela, kjer je šel v napačno luknjo, kar sem mu najbrž tudi itak jaz pokazala, ampak vseeno, ponovna diskvalifikacija, nato pa je šel malo pozdravit našo kompanijo, ki je navijala ob robu. Ko se je vračal pa je mimogrede zavil pozdravit še sodnika, in sva nadaljevala ter lepo končala tek. Kar dobro, inštruktorica je rekla, da dokler ostane na parkurju in se po pohajkovanjih vrne k meni in odteče do konca je ok. Se bo že navadil tega vrveža in vsega skupaj, pa bo v redu. Sem pa ugotovila, da vsaj nekaj časa ni fajn, da smo nastanjeni ob parkurju, ker on ve kje smo in gre med tekom malo tja pozdravit, ker je namreč to naredil, tudi v drugem teku. Čeprav kar se mene tiče je full fajn takole piknikovat. Moram mu pa kupiti nov boks, ker sem imela do zdaj platnenega prenosnega, in sem ga včeraj zaprla not, pa se je kar naenkrat znašel ob meni. Sem mislilsa, da sem ga slabo zaprla, ampak sem ugotovila, da ga je ob strani strgal. Zdaj bo dobil fiksnega, da bo lahko med tekmo počival. Kljub vsemu sva preživela zelo lepo dan, v prijetni družbi.

Vse najine vragolije imam sicer dokumentirane, samo mislim, da se s tem zdaj raje ne bom hvalila :). Potem, ko bova enkrat svetovna prvaka bom pa dala filmčke za nazaj, da se bomo lahko smejali tamu kar je počel v svojih začetkih :).

Prva tekma

V soboto gremo na prvo tekmo v Agilityu. Sicer bi pred prvo tekmo lahko imeli še kakšen trening, vendar pa se to lahko vleče v nedogled, tako bomo vseeno šli preizkusit pri čem smo. Da vidimo, ali sva sposobna odteči en parkur, ali bomo še nekaj časa hodili samo na treninge, na tekme pa le navijat.
Najin prvi cilj je, da Ben ne pobegne s parkurja , drugi pa, da ne bo diskvalificiran. Vse ostalo bo prišlo kasneje. In seveda bom poročala kako nama je šlo.