Nov blog

Začelo se je novo poglavje v našem življenju. Zato je čas za nov blog, ki si ga bosta Ben in Nike delila. Od zdaj naprej lahko o nama prebirate tukaj.

Mala miss je doma

Mala miss Nike je končno doma. naziv niti ni tako slab, sta me vćeraj "napadla" že dva fotografa, da jo hočta čimprej slikat. Zdaj čakam klice za interviue :). Saj je res lepa moja mala. zaenkrat, pa ne bom hvalila dneva pred nočjo, tudi pridna. Celo pot s prekmurja je spala pri meni v naročju, ko je prišla domov je malo raziskala situacijo in potem celo noč pridno prespala v svojem boksu z minimalnim jokanjem. Zjutraj navsezgodaj je bila že akcija, zdaj pa spet spi. Metka in Roland, vzreditelja ssta res super. Socializacijski del sta opravila odlično. Sta jo že nekaj malega navajala na boks, tako, da ni bilo nobene težave, to, da so mali že skakali po agility ovirah pa itak. In tudi drugače ju lahko samo pohvalim. Si zaslužita, da bosta lahko Nike kadarkoli prečohala in jo vidla kar se da pogosto :)

Beni nad svojo novo sostanovalko zaenkrat še ni preveč navdušen. Malo je napet, ves čas spremlja kaj počne in če se le da se močno stiska k meni. Beni brez skrbi, ti boš vedno ostal moj naj naj kuža number one.

Nike v vsej svoji lepoti

Prašiča je treba pokončat

Enkrat se utrudijo tudi male pošastke

doma...

Nadiža in kobariški Stol 2.

Ta vikend smo "pobegnili" pred vsakdanom v enega najlepših koncev sveta in sigurno najlepši konec Slovenije. Kam drugam? Tokrat sicer ne na Sočo ampak na nič kaj dosti manj lepo Nadižo. Najboljši prijatelji, sicer malo manj dobro vreme, pa vseeno precej sonca, začinjenega z nekaj dežja je spet prineslo nepozabne spomine. V soboto smo malo plezali in se kopali, v nedeljo pa sem Bena odpeljala na kobariški stol, ker je lani tam tako užival. Tokrat sva vzela s seboj tudi Barona ampak je vseeno še premlad in do vrha ni šel z nama. Nič hudega, pa prihodnje leto, zdaj pa je počakal malo nižje in z Juretom in Natašo skoraj tako kot midva užival v travnikih in razgledu. In seveda brez kamenjanja po Nadiži za konec ni šlo. ostali so šli peš po Nadiži, kar bi mikalo mene, ampak ker nisem vedla kakšno vodo lahko pričakujem zaradi Bena, ki nikakor noče plavat raje nisem šla. Edina slaba stran vikenda je, da se je kot vedno, prehitro končal. Ampak vsak konec je nov začetek. To je bil najin zadnji "samski vikend", danes greva po Nike.

Košuta-veliki vrh (2088 m)

Danes smo preživeli lep dan na gorenjskem. Končno, sploh nisem vedela, kako sem pogrešala to vzdušje, ta zrak...Ob desetih dopoldne že z "vrha sveta" zreš na majcene hišče v dolini in občudiješ majhno cerkvico na otoku sredi blejskega jezera tam nekje v daljavi, medtem, ko se večina zaspancev šele obrača v postelji. Ob dvanajstih pa že ješ odlično joto prijazne gostiteljice v gorskem domu. Edina slaba stvar je, da nisi edini tak uživač. Ob devetih, ko smo prišli na Kofce tam ni bilo skoraj še nikogar. Ko pa smo se ob dvanajstih z Velikega vrha vrnili v dom na joto, se je tam že kar trlo ljudi. Kaj češ, lep nedeljski dan je bil.
Od doma smo šli že ob sedmih in bili ob devetih že na Kofcah. Ampak če bi se že takrat zasedeli tam in uživali mir, se nam kasneje nebi dalo it nikamor. Zato smo šli kar naprej proti Kofce gori in naprej proti Velikemu vrhu. Pot je kat strma in po mesecu dni lenarjenja se je pomankanje kondicije poznalo kar vsem. Zato sva se s Tanjo toliko večkrat ustavili in si vzeli čas za veliko fotografiranja res čudovitega razgleda. Ben in Kala sta seveda pridno pozirala. Prva stvar, ki sem jo naučila Bena je bila vaja odlaganje v sedi in prostor. Seveda takrat ravno z namenom, da pozira, niti pomislila nisem, da je to tudi šolska vaja :). Kala pa bo rabila še malo vaje, predno bo tako vrhunsko pozirala kor Ben. Ampak ji gre tudi zdaj že kar dobro od tačk in gobčka. Ko sva prispeli tik pod vrh naju je čakalo prav prijetno presenečenje. V daljavi se je kot drag kamen svetilo smaragdno blejsko jezero. Res lep pogled za dobro jutro. Na vrhu je bilo že kar nekaj ljudi, ki so malicali in Ben in Kala sta si privoščila nekaj fehtanja. Ampak nista bila edina. Zrak je bil poln, nič kaj plašnih krokarjev, ki so ravno tako čakali na svoj grižljaj.
Ko sva se vrnili v Kofce, nama je bilo vseeno malo žal, da sva žrtvovali mir zjutraj, ker je bilo tam res veliko ljudi. Vseeno sva si privočili malico in malo počitka. Dan se je šele dobro začel, nam pa se ni nikamor mudilo, zato smo se šli še namočit v bohinjsko jezereo. Ker je precej veliko se da najti tudi kakšen bolj miren kotiček kjer nihče ne teži zakaj se kopajo tudi psi. Zvečer sem imela spet otožen občutek, ker sem se mogla vrniti v Ljubljano. Jah, te kraji puščajo v meni takšne občutke, komaj čakam, da se vrnem. Na morju je lepo, ampak gorenjska...Ko bom velika bom imela tam hiško, vikend, stanovanje, nekaj... komaj čakam, da svoj ljubljeni konec Slovenije predstavim tudi mali Nike.

Aj aj aj Limona, Limona. Prvič, ko sem šla na toško čelo sem zelo pozorno gledala pot po kateri sem šla. Potem, pa sem na to kar pozabila in se že večkrat zgubila. Danes sem prišla dol v šentvidu, adijo. Saj ni hujšega, sem se pač še pol ure sprehajala ob cesti. Sicer pa imamo ta teden generalko. Družbo nama dela Kala. Čez vikend smo hoteli na morje, pa nesreča nikoli ne počiva. Dobila sem alergijo na nekaj, noben ne ve na kaj in se morem nekaj dni izogibat soncu, tako se bolj skrivamo doma in po gozdovih :). Ampak v nedeljo gremo vseeno v hribe. Bom pa oblekla majico z rokavi in dala kapco na glavo. Amapk moram izkoristit, če že ne grem na morje. Se bomo šli vseeno najbrž vršt v kakšno jezero, najbrž v Bohinj. Kužkom je itak vseeno, samo, da se dogaja.

Zadnjič sem hotela na obisk k Nike, pa mi je preveč hudo, ko je ne morem kar odpeljat in sem se odločila, da grem tja samo še takrat, ko jo odpeljem. Kar ne morem dojeti, da je res. Se počutim podobno kot pri Benu. Tudi zanj kar nisem mogla dojet, da je to malo sladko bitje zares moje. Vzreditelja zelo dobro skrbita za socializacijo malčkov. Navajata jih že tudi na "agility ovire". Da bo mali to res že v zibko položeno :). Mislim, da mi Metka ne bo preveč zamerila, če ji ukradem eno slikco ali dve ali trei in jo nalepim tukaj.


tu so pa ostale

Tekma, porezana tačka in Jezersko

Končno sva spet šla na eno tekmo. Benova tačka je zgledala že čisto ok, pa je vseeno na tekmi po nekaj ovirah začel šepat, zao sva šla ven in drugega teka sploh nisva probala tečt. Kljub temu sva preživela lep dan z agilitaši, in zadela cel kup mega nagrad na srećelovu. V soboto je tekma v Portorožu. Moja najljubša, ampak Ben ne bo tekel, ker je brezveze, da rinem z glavo skozi zid. sicer zdaj ne šepa, ampak tudi prejšnji teden ni. Bomo šli pa vseeno vsaj malo pogledat.

Zadnje čase je vreme res porazno in se ne da nikamor it. Privoščila sva si malo morja ampak jaz sem mogla spet zadihat gorenjski zrak, zato smo šli v nedeljo, pa čeprav na bolj penzonistični izlet, pa vendarle, na Jezersko. Prav lepo je bilo spet gledat hribe okoli sebe, Ben pa, glej no glej, je nekako kar pozabil na bolečine in brez težav preganjal kamenčke po vodi. No v resnici je sem in tja malo dvignil tačko.

Nike pa raste in je baje pravi divjak. odlično, bolj bo divja, bolje bo. pa glasna je tudi že. Hmm, to bo še zabava. V ponedeljek jo greva z Benom spet pogledat.

AMROMEKA ABELLA BEE-Nike

27. maja 2009 je na svet pricvililo 5 malih parsončkov. Ena od njih bo postala Benova mlajša sestrica. Danes smo bili pri mladičkih, ki so ravno stari točno 5 tednov. Človek se kar ne more odločiti, katerega izmed teh petih sladkorčkov bi odpeljal domov. Najraje kar vse, zato popolnoma razumem vzreditelje, ki bi najraje vse obdržali. Ampak enega je treba izbrat. Odločila sem se za tisto, ki mi je že na začetku padla v oči. Najmanjšo Abello Bee. Pol manjša je od svojega bratca in sestric, ampak nič kaj dosti ne zaostaja pri pogumu in neumnostih, ki jih zganja, tistih deset minut vmes, ko ne spi. Ker se je že zdaj mogla malce borit za svoje življenje in je že zdaj pokazala, da je preva borka in zmagovalka je dobila ime po grški boginji zmage- Nike.

Kaj pa Beni? Popolnoma gladko mu je bilo za vse tiste mladiče. malo se je podil naokrog s Kiro, mladičke je sicer prišel povohat, potem pa ga niso več zanimali. Zganjal ni prav nobenega ljubosumja, čeprav sem jih mrcvarila celo popoldne. Seveda pričakujem popolnoma drugačen odziv, ko bom malo Nike pripeljala domov, ampak mislim, da jo bo hitro sprejel. Najbrž mi ni treba posebej povdarjat, da komaj čakam da minejo dolgi trije tedni.

Mi gremo pa na morje...

v bistvu smo ravno nazaj prišli. Zaradi morja sem spustila dve tekmi, eno pa zaradi res slabega vremena. Ampak ta teden na morju sem res potrebovala. Bilo je super. Vreme ravno pravšnje. O pravem poletju ne duha, ne sluha, ves čas okoli 25 stopinj in delno oblačno. idealno za Bena, ki slabo prenaša vročino in tudi zame, ki sem pri 30 stopinjah samo preveč lena, da bi se mi karkoli dalo. privoščila sva si počitnice kjer sva res poležavala, spala, dokler se nama je zljubilo, potem sva pa še malo poležavala. Brez čofotanja v vodi in lovljenja kamenčkov seveda ni šlo. Škoda edino, ker Ben noče plavat, ampka samo brodi po nizki vodi. Potem je pa ves nesrečen, ko grem jaz plavat. Ampak za mano pa ne. Drugo polovico tedna sva še bolj prelenarila, ker se je med lovljenjem kamenčkov zgodila nesreča. Ben je stopil na oster kamen, glažuno ali kaj jaz vem kaj in si porezal blazinice. Zato je mogel malo bolj počivat. Šepal je sicer bolj takrat, ko mu je pasalo in ko je to rabil, da sem ga še dodatno cartala, ampak se je kar porezal. Zdaj se nama pa obeta, da bova zaradi tega mogla spustit še eno tekmo. Presneto, pa samo še dve sta, potem pa spet pavza. No, da se mu le tačka čimprej zaceli, da bo lahko spet z mano po hribih hodil. jaz bom pa ta čas plezala, pod skalo me lahko pa mirno čaka in zraven počiva.

V osrčju gora - Golica (1836m)

Končno sem se spravila na to Golico. Prijateljici Kristini sem omenila, da bi šla gor in je bila takoj za. Ker je že precej vroče, sva šli zelo zgodaj. Smo šli, z Benom seveda, ki tokrat ni imel nič kaj dosti proti zgodnjemu izletu. Zamudila sem Narcise, ampak me Golica vseeno ni razočarala. ravno prav naporen in dolg izlet. Nas je pa čakalo na poti kar nekaj dogodivščin. najprej nam je pot presekala čreda krav. Sredi ceste, ki je prečkala pot so bila vrata iz električnega pastirja, ki bi jih človek načeloma zlahka odprl in šel mimo, samo kravam je preprečeval vstop na cesto. A problem ni bil pastir, problem so bile krave. Ko smo prišli do pastirja, se je cela čreda začela pomikati proti nam. Tri kravice so se postavile pred vrata in prav nič kaj prijazno gledale in čakale, kaj bomo naredili. Meni ni bilo prav nič do tega, da bi pogumno stopila med njih. Ampak nekako je bilo treba mimo, če sva hoteli na vrh. Pa sva se odločili, da greva v gozd med šavje in se tam prebijeva malo bolj naokrog, reskirava kako koprivo in klopa ampak vseeno bolje, kot čredo razjarjenih krav. Pa smo šli. Krave so nas seveda pozorno spremljale. Ko sva bili nekje na pol poti, sta k istim vratom prišla dva človeka in čisto suvereno vstopila v njihov prostor. Krave so bile očitno ves čas samo radovedne in so ju brez težav spustile mimo. Midve sva pa iz tega naredili celo avanturo. Jah, potem sva šli pa še midve gor med njih, jih še celo malo pobožali, seveda veliko pofotkali in nadaljevali pot proti vrhu. Pa še nekaj zanimivega sva videli. S kravami so bili tudi oslički in en čudovit bel konj, ki pa se je kot v pravljici, samo na hitro pokazal, nato pa izginil. Kot iluzija, še slikati ga nisva uspeli. Ampak princa pa ni bilo.
Na vrhu je bilo še nekaj zaplat snega v katerih se je Ben valjal, da se je malo ohladil in seveda sva se tudi malo kepala. brez fotoshutinga ne gre in ko naju je Kristina slikala se ji je na nogo prisesal velik žužek. Ni vedela ali naj ga kresne, proba nežno odstranit al naj ga kar pusi, da se napije. Zmagalo je slednje, saj mi je med študiranjem kaj narediti in iskanjem nečesa s čimer bi ga odgnali padel fotoaparat v graben in potem sem jaz letela za fotkičem, žužek je pa sit odletel. Fotoaparat se je na srečo ustavil v grmovju ne dosti nižje. Hvala bogu. Po vseh pripetljajih smo le živi prišli na vrh. Lep razgled je odtehtal vse. Malo sva posedeli na vrhu in se nato spustili še do koče, kjer sva še malo počivali. In kupila sem si knjižico in bom zdaj zbirala štemplje :) jeee (otrok mali ) Nazaj na planini pod golico sva bili že ob pol dveh in res sva si zaslužili da tačke namočiva v mrzli, kaj mrzli, ledeni, vodi Jasne v Kranjski gori. Preostali del dneva smo potem poležavali ob Jasni, malo čofotali, midve ne preveč, ker je res mrzla, Ben se pa ni dal. Kljub svoji utrujenosti je še vedno zbral moči, da se je podil za kamnčki po vodi. zato je pa danes mrtev in že cel dan leži ob meni. Tako ali tako je vroče in bo čas za sprehod šele bolj pozno zvečer.