Tuesday, April 28, 2009

Ratitovec (1642 m ) , itd...


Pohod na Ratitovec uspel delno. S Polono in tropom najinih psov sva odšli tja malce naivni in nepripravljeni. Jaz sicer v gojzerjih, v nahrbtniku so se skrivale dereze, ker so pać vedno tam, seveda pa ne gamaše. Polona v supergicah. Zagrizli sva v kolena in premagali prvo strmino, ko nas je presenetil sneg. Seeeeg. Ja ok, če nebi bili v supergah. Nekaj sva se trudili, potem pa ugotovili, da tako ne gre. Sneg se nama je udiral do kolen in celo do pasu. Do vrha bi najbrž bili mokri kot najini cucki :). Tako sva se obrnili in sklenili, da se vrneva kasneje spomladi. Vsaj jaz. Na jasi sva potem malo okepali pse, da so si vsaj malo zaslužili dolgo vožnjo, jih obmetavali s storži in ko naju je začelo zebsti sva se vrnili v vas gornje Dolje, kjer sva parkirali avto. Odločili sva se, da se malce sprahodliva po "zapuščenih" vaseh in sva si izlet pač malce prilagodili. Važno je bilo, da nikjer ni žive duše in so lahko psi mirno noreli. Bili sva tam, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča. Kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza..., sredi ničesar, sredi gora... meni je bilo vseeno všeč. Imeli sva lep razgled, tako ali tako je cilj pot.



Včerajšnja tekma pa...jah Kala je sicer čisto v redu psička ampak včeraj je prišla prvič med toliko psov in je bila malo zmedena in nervozna. Z vsemi bi se igrala, tam pa vsi psi niso ravno za to. Je bilo precej naporno, ker nisem imela boksa, da bi jo lahko dala počivat in je bila potem ves čas z mano. Naporno tudi zanjo.
Nama se pa pozna, da je to prva tekma v sezoni, ker sva bila kar malo zmedena. Ben je po dolgem času falil vhod v slalom in potem je za mostom kar nekaj zabluzil. Sicer sem ga priklicala, da ni šel napačno v tunel ampak je malo zabluzil in tako izgubil še nekaj tako dragocenega časa :). Jumping je bil sicer lep ampak tako počasen, da, ko sem vmes pozabila parkur sem se za trenutek brez problema ustavila in poiskala številko. Aj aj aj, kaj bo s tem mojim Benčkom. Naslednjič dobi malo kofeina.

Kalo sem imela na čuvanju tri dni. Z Benom sta se prvi dan, ko sta prišla domov najprej stolkla, potem, ko sem ju uspela spravit narazen, dat vsakega na svoj prostor, da se malo ohladita sta se pa umirila in potem skupaj kar dobro funkcionirala. Celo jedla sta čisto mirno v istem prostoru, vsak iz svoje sklede seveda :). Pa ja, tud ljubosumni Ben se na koncu vda v usodo :).

Friday, April 17, 2009

Nima veze z benijem, samo na glas razmišljam.

Pišem tule, ker hočem bit vsaj malo glasna, pa mi tu posta ne more nihče zbrisat, ker mu ni všač kar sem napisala. Berem pasje forume okoli nakupov psov, posvojitev iz zavetišč in podobno. Ena stvar mi gre totalno ampak, res totalno na živce. Že v šoli so nas učili, da je potrebno spraševat. Bolje vprašat neumnost ali vprašat dvakrat, kot ne spraševat in ostat neveden. Ja pa kaj še, očitno ne. Ljudje nekaj sprašujejo na forumih in potem se najdejo pametnjakoviči in ljudi napadajo namesto da bi jim dali odgovor. Vem, ker sem se tudi sama znašla v situaciji, ko sem prvič kupovala psa. O marsikateri stvari nisem vedela veliko, pa si zaradi takih odzivov nisem upala spraševati in sem mogla do marsikatere informacije pridet po ovinkih. Pa kaj je narobe, če nekdo vpraša koliko pes stane. A ni logično, da človeka to zanima. Prvo kot prvo je edino odgovorno, da se že v naprej pozanimaš, da veš, če si to lahko privoščiš. Sej če vprašaš za ceno, še ne pomeni, da ti je to težko dat a ne? Kr neki. In to je samo ena stvar, ki me je zmotla, pa ne bom govorila še o drugih. Grrr nekaj pametnjakovičev me je res raz*******. ne raj ne sprašuj, ker pol si butel, raje se delaj pametnega in potem delaj neumnosti, ker ne veš pravih odgovorov in upaj, da tega ne bo nihče opazil....
Da ne omenim, da pokličeš zavetišče za njihov TRR, ker bi rad nakazal denar, pa te toliko, da ne napizdijo zakaj bi to rad ... Pol pa nared kaj...

Thursday, April 16, 2009

Medulin




























Čez vikend smo po dolgem času namesto v hribe, odšli na morje. Jaz, Silvo in Ben, čisto sami smo šli za nosom, nekam proti Puli, pa kjer bo lepo se ustavimo. Najlepši kamp je bil v Medulinu, kamp Kožela. V kampu je celo naselje mobilnih hišic, ker pa se sezona niti začela še ni je bilo pripravljenih le nekaj, v prvi vrsti, tik ob morju in v eno od teh smo se za tri dni naselili tudi mi. In kar je bilo še boljše, tudi odostalih nekaj hišic, ki so bile sicer pripravljene za oddajo niso bile polno zasedene. tako je bil v kampu blažen mir in ni bilo nobenih ovir, da nebi bil ben ves čas spuščen, tako je prosto tekal pred hišico, za hišico, po plaži, po morju. res prav prijetno. Ne vem zakaj bi človek hotel na morje v sezoni, ko si raje ne predstavljam kako je. Mislim, da bom kar aprila hodila na morje. Edino kar vem zdaj je, da hrvati res praznujejo veliko noč, saj so v soboto popoldne zaprli čisto vse trgovine, markete, pekarne,...do torka. Eno samo pumpo smo izropali do konca in tri dni jedli čokolino, ki smo ga na srečo vzeli s sabo.

Thursday, April 9, 2009

Ben in njegove vsakodnevne norčije

V torek je imel Ben akcije. najprej je bil pri fantovih starših na parceli. Cel dopoldan je lajal na sosedovega nemca. V nekem trenutku se je tako zagnal vanj, da je preskočil ograjo parcele. " Revežu" ni bilo nič jasno, ko se je nenadoma znašel z nemcem iz oči v oči, med njima pa ni bilo ograje. na srečo je nemec miroljuben in sploh ni odreagiral, moj veliki junak pa je tako ali tako presenečen utihnil in se pohlevno vrnil na notranjo stran ograje skozi vrata seveda. Od tam pa seveda pogumno in glasno lajal naprej. :)

Zvečer sva šla s silvotom v btc in Bena pustila samega. Ko sva prišla domov je bilo stanovanje v razsulu, kar niti ni tako nenavadno, ker Ben, ko je sam pogosto malo "pospravi". njegova postelja in igrače so bili tako po celem stanovanju, najina postelja pa razmetana. ko sva stopila v kuhinjo pa naju je čakalo presenečenje. Vedno sem mislila kako cool je moj pes, ko ima lahko vrečo z briketi na odprtem in se je niti dotakne ne. Danes pa je ležala odprta na tleh, precej bolj prazna, kot sem jo pustila, Benov trebušček pa precej bol poln. Jah fant se je vsaj enkrat pošteno najedel.

Monday, April 6, 2009

Baron





Predstavljam Barona
Enkrat okrog 25. aprila se bo naša družinica povečala še za enega pasjega člana. Bratec dobi bernca Barona. Kot vsi zgledni skrbniki ga hodi že zdaj pridno obiskovat v Tolmin, kjer je zaenkrat Baron še doma.

Mali Golak (1495 m)






V nedeljo smo se odpravili na mali Golak. To je hrib nad ajdovščino. Tokrat je bila izbira na tanji in ona je prebrala opis poti, ki je bil, pelji se proti Idriji a le do Godoviča, tu zavijemo v smeri črnega vrha...in Tanji je to zadostovali, da se ji je zdelo to malo nad Idrijo. Midve pa sva se vozili in vozili in ugotovili, da morava iti še precej naprej proti Predmeji. V glavnem veliko dlje z avtom, kot sva najprej mislili, da je. Ampak je to čisto v redu, ker, če bi vedeli, kako daleč se je treba peljati najbrž ne bi šli, pa bi bilo škoda, ker je bil izlet čisto prijeten, skupaj z vožnjo. Namesto po avtocesti, sva se vse od Unca peljali po stari cesti skozi simpatične vasice in ker nama je bilo to tako všeč, sva naredili isto tudi za nazaj, čeprav sva takrat že vedeli, da bi lahko šli na avtocesto v Ajdovščini. Edina slaba stvar tega je bila, da vse od jarš do parkirišča pod malim Golakom ni bili petrola za en coffe to go. Ampak so nama pa v Iztokovi koči skuhali zelo dobro turško kavico. Upala sem še na malo snega, pa sem bila že malo razočarana, ker ga po dolini seveda ni nikjer več. Ampak sem bila prijetno presenečena, ko sem prišla malo više in se je od iztokove koče dalje snežna odeja kar debelila in debelila. Na vrhu ga je še kar kak meter. Pot je lahka z nekaj strmine in v bistvu precej kratka. Moram priznat, da sem bila kar malo razočarana, ko sem bila na vrhu, ker se mi je še kar hodilo. Vrh obeta lep razgled na triglav na severu in morje na jugu a zrak na žalost ni bil dovolj čist, da bi ga lahko občudovali. Sonce je sijalo in nas prijetno grelo, ben pa je dobil še enega od zadnjih snežnih dni to zimo. Čeprav mislim, da bo v gorah še nekaj časa sneg in ga bom še lahko peljala malo v zimsko veselje. Za ta izlet pa res lahko rečem, da je bilo kratko a slatko.

Friday, April 3, 2009

Pa spet Velika planina (kapela Marije Snežne (1560 m))





Kako gre čas hitro. Še včeraj je bila nedelja, danes je spet petek... Čisto preveč, da bi ga dohajala. Prejšnji vikend smo šli na Veliko planino kljub res slabemu vremenu. megla je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal z nožem in veter je pihal, da je rezalo. Nismo bili edini norci tam, dva reveža sta se šla tja poročit in naletela na enega najslabših možnih vikendov. Mi pa smo najeli eno kočico gor in tam preživeli prijeten lenobni vikend. Prav zanimivo je bilo pravzaprav doživeti meglo na Veliki planini, ki je kar malo slavna. Seveda bi bilo bolje če bi sijalo sonce, ampak tudi to je imelo svoj čar.Snega pa še fuuuuuuuuuul. Smo se gor peljali z ratraki, ker je preveč pihal veter, da bi vozila sedežnica. Del ekipe je šel kljub megli peš in na srečo mi nismo nikogar zgubili. V nedeljo se je megla celo toliko razkadila, da smo približno videli kje smo. Je pa cel dan deževalo, ampak Ben je doživel še malo snega in se je prav zabaval. Njega ne megla, ne dež nista prav nič motila. Še celo sanjkali smo se nekaj. samo sprehajati se nismo mogli, ker smo mogli ostati tako blizu koče, da smo jo videli, ker sicer bi lahko hitro kam zašli. Vidljivost pa kaj dosti več kot kake par metrov ni bila. Ampak je bili zabavno. Letos zime res ne dam. V nedeljo gremo še malo lovit sneg v hribe. Ampak še ne vem kam.