Lajix

Moj pes bi moral zamenjat ime, ampak to itak že tisočkrat. Eden od njemu ljubših početji je lajanje. Zato gre tako rad na vikend mojega tasta in tašče, ker ima tam dovoljenje za lajanje in to neomejeno. Včeraj smo tam preživeli popoldan. jaz sem se učila, potem smo malo spekli, pogledali film in še kaj. Ben pa...je lajal, ves ta čas, neprestano. Srečnež. Tako je danes lepo tiho :)

Sicer pa sem se naučila, da ko se z Benom podajam v neznano je pametno vzeti s seboj oprsnico. Predvčeajšnem smo šli v Pekel. Tam je cel kup zelo lepih slapov. Dostop do nekaterih višjih pa je žal precej težko dostopen in za kužke ta dostop ni primeren. Vseeno smo se nekoliko povzpeli. Vzpon je po zelo ozkih in strmih stopnivah narejevih v skali. Gor je sicer odskakljal kot gazelica, dol pa... Sem kar težko dihala. Ko je hodil je delal stoje, ker so stopnice tako pokonci postavljene. Fino, lahko bi vzela kliker in stoje klikala, a kaj ko je bil na obeh koncih stopničk prepad in ko ga je malce zanelo sem ga že videla kako leti dol. Ovratnica pač ni dovolj dobra da ga zadrži. Tako od zdaj naprej jemljem s seboj oprsnico. Da ga imam vsaj malo bolj na varnem, sicer pa z njim ne lezem več v take situacije. Ampak drugače je pa lepo. Jo bom enkrat pihnila sama gor, se da tudi fajn okopat. No saj na delo kjer je normalna sprehajalna pot se je kopal tudi ben in prav užival. Ampak zanj je vseeno bolj primeren Iški Vindgar.