trije dnevi, troje sladkih voda

Te dni smo se potepali. Ker je vroče, smo se tudi hladili v rekah, potočkih, jezercih,...

V ponedeljek sva šla na Ilirijo na trening, po treningu pa še na kratek sprehod po Mostecu. Tam je tudi majhen potoček v katerem se Ben zelo rad osveži. Kar čofotal in čofotal bi in gledal me je kot majhen otrok, žalosten, ko je moral ven iz vode. Obljubila sem mu torej več čofotanja naslednji dan.

V torek smo imeli bolj malo časa, zato smo se odpravili na malo bližnjo lokacijo, kam drugam kot v Iški Vintgar. Ker je tam res prijetno se sprehodit, poleg tega pa lahko svoje tačke namočim tudi jaz, ne le Ben. Čeprav je bila voda tako mrzla brrr, da je res ostalo samo pri nogah. Ben se je neutrudno podil po vodi, gor in dol in gor in dol...


V sredo smo šli na Rakitno, kjer je prav tako prijetno jezerce. Tudi tam lahko svoje tačke načeloma namočim tudi jaz, ampak mi tamkajšne jezero ni preveč všeč, kljub temu, da je precej toplejše. Spolzka tla, alge,... niso za mojo mestno dušico. Nasprotno je Ben reodkril radosti plavanja in je kar palval in plaval in šel vedno dlje od obale in vidno užival. Tako je plaval celo uro in odšel domov srečen.


Danes pa smo obiskali Bohinjsko jezero. Ben je spet čofotal po vodi ampak ne tako intenzivno kot prej dva dni. Najbrž je bil že malce utrujen, niti plaval ni toliko. Pa tudi ven iz vode je šel dvakrat počivat na brisačo, kar mu prejšne dni ni niti na misel padlo. Tokrat sem pošteno namočila svojo rito tudi jaz. In tudi jaz zelo uživala, voda je imela ravno pravšnjo temperaturo.

PO kopanju smo se sprehodili še ob koritih Mostnice od koder pa nas je predčasno pregnal dež.





Da pa nismo zadovoljili le Benovih želja ampak tudi svoje smo šli pogledat še en tak lep ranč Mrcina v vasi Studor. Všeč mi je njihova ideja. Vsak teden organizirajo 4 dnevni tabor za otroke. Otroci si kuhajo na velikem odprtem ognišču, spijo na kednjih, skrbijo za konje in se učijo jahat. Ko sem ravno omenjala Simley the best nekaj v zvezi s povezavo uspešnosti in imena je ena vodnic prepoznala Lajčkino ime in mi povedala, da je tudi ona nekaj časa tekmovala v agiltyu, zdaj pa le še trenira, ker je agility ratal prevelika kuhinja. Na žalost se moram skoraj strinjat z njo, ampak meni je vseeno, zaenkrat se na tekmah še zabavam. Potem pa sem še jaz malo zajahala enega od lepih islandskih konjičkov. To bi morala definitivno početi večkrat in se čiprej odpravit tudi na teren.

še ena domača živalca


Mislim, da ima Ben za nekaj dni dovolj vode, še dobro, ker se bliža, na žalost, delavni vikend.

Prispevek za zgodovino pasje-človeških odnosov

Dr. Lajoslav Pesjan:
Naš pasji rod je že v pradavnih časih naredil usodno napako in zanjo še danes plačuje kazen, plačeval jo bo vse večne čase. Kajti napaka, ki smo jo storili, je bola res huda: prapes si je za svojega najboljšega prijatelja izbral pračloveka.
Do te nadvse neprimerne odločitve je prišlo zaradi usmoljenja; prapsu se je nebogljeni in na trdo življenje povsem nepripravljeni pračlovek hudo zasmilil in sklenil je, da mu bo pomagal. Začelo se je z lovom: bežečo divjad, ki je štorastemu lovcu brez težav ušla, je hitri, spretni in pametni pes pognal pred sulico ali pa gorjačo, ki jo je držal v rokah človek.
Pes je človeku preskrbel hrano. Hkrati je prišlo do prave krivice: človek je psu za nagrado vrgel le kosti in ostanke svoje gostije in pes, skromen, nesebičen, dostojanstven in plemenit se je z njim zadovoljil in za vse večne čase pristal na tako žaljivo delitev.
Nadaljevalo se je v podobnem slogu. Pes je v človeku vse bolj pomagal, čuval mu je bivališče, ga varoval, mu dovoljeval, da ga je vpregel v sani in druga vozila, iskal mu je izgubljene predmete, ga vodli po varnih poteh, ga reševal iz vode, iz plazov in ruševin, pazil na njegove otroke in opravljal še veliko drugih nalog.
Za nagrado mu je človek namenil troje: ovratnico, nagobčnik in verigo. Res je, da je psa začel imenovati »najboljši prijatelj«, vendar je istočasno v svojem besednjaku besedo »pes« uporabljal kot najhujšo psovko in tako neizpodbitno dokazal, kako to prijateljstvo ceni.
Do današnjih dni se stvari niso veliko spremenile, včasih se zdi, da so se celo poslabšale.
Pes bo svojo napako pri izbiri prijatelja pač plačeval do bridkega konca.
Evgen Jurič

Vir:Časopis Dobro jutro, sobota, 19. julij 2008
foto:Andraž Cerar

Portorož

slike: Andraž Cerar&CO
V soboro, 12.07.08 smo imeli agility tekmo v Portorožu. Kako le ne bi bila to ena mojih najljubših tekem. Je nočna. Začne se šele ob štirih popoldne, tako je vroče le kratek čas, pa še v tem času se seveda lahko ohladimo v morju. Poleg tega, da je zraven morje in je zato vzdušje na tekmi še posebej sproščeno in zanimivo in zabavno je tudi zelo zanimivo, da je tekma nočna, vzdušje pod reflektorji je nekaj posebnega. Sproščeno pa je tudi zato, ker je znana reprezentanca za svetovno prvenstvo in ni več tega pritiska nad tekmovalci. Na svetovno gre 9 psov od tega jih je kar 8 članov najinega kluba agility ilirija. Seveda sva ponosna na dejstvo, da sva člana tako dobrega kluba. Za large bo naše barvezastopala tudi Benova zelo dobra prijateljica Veni. Nanjo sva še posebej ponosna. Potem gre tja še nekaj že uveljavljenih članov. Poleg Veni in Petri pa posebej čestitava še Urški in njeni Lu ter Katarini in Tari, ki grejo tja tudi prvič. Vsem želiva valiko sreče.

Nisem pa ponosna le na njih ampak tudi na naju z Benom. Domov sva spet prinesla en ogromen pokal, ki sva si ga prislužila s prvim mestom. Glede na to, da je bilo na najinem prvem teku še zelo vroče sem upala, da se bo Ben sploh premaknil. malo sem ga zmočila pa je šibal celo bolj kot potem zvečer, ko ni bilo več vroče. Ponovno je zgrešil vhod v slalom, moja napaka, tako sva dobila 5 kazenskoh točk. V jumpingu se je nekoliko bolj vlekel. Ampak tek je bil tokrat brez napak.
agility

jumping

Barbara, Gas in Xsara imajo v Strunjanu vikend in so nas tja povabili že v petek. Tako smo tekmo izkoristili še za dva dni užitka na obali več. Pri Barbari pa so bili še Daša in njena mami Vladka s svojo pasjo skupinico in Vinko z Galo, tako naj je bilo kar dosti. Glede na veliko število psov mislim, da so se kar lepo vedli. le en opaznejši prepir smo imeli. V soboto zjutraj pa me(nas) je Vladka osrečila s panoramskim letom nad slovensko obalo. Letenje obožujem(nekoč sem sanjala, da bom naredila izpit za jadralsko letalo, pa ga zaradi zdravstvenih težav ne morem) in nič boljšega se mi ni moglo zgoditi kot to. Dan je bil res popoln.

Rab 2008

evo še filmček z morja. obljubim, da ni daljši kot en komad ;).

LJUBO DOMA, KDOR GA IMA

Po naših letošnjih "počitnicah" pa res.

Majhni, nepomembni zapleti so se začeli že zelo blizu doma, ko sem nekje pri Turjaku ugotovila, da sem doma pozabila kratke hlače. Ampak kdo bi se sekiral, saj grem na morje, hlač sploh ne rabim, ali pa bom kake kupila tam. Potem je Silvo ugovil, da nima rezervneg ključa od avta pa sva rekla, da bova tudi to preživela in tudi to, da so začeli vsi cd-ji v radiju preskakovat naju sploh ni motilo. Koga briga, saj gremo na morje. Hvaljen bodi tisti, ki je izumil klimo. Namenjena sva bila v kamp San Marino na hrvaškem otoku Rab.
Tam naj bi bila rajska peščena plaža. Ko sva prispela tja naju je najprej malce neprijetno presenetila res precejšna gužva, ki je v tem času še nisva pričakovala. Ravno v izogib preveliki gužvi greva na morje pred glavno sezono. Pa je vseeno bila. Dobra stran kampa je kar precej sence, veliko dreves. Ko sva končno našla prostorček, ki ni bil ravno ob kantah za smeti, kamor bi postavila šotor sva šla na recepcijo, da se prijaviva. Pod nos so nama pomolili izjavo, da bo kuža ves čas na vrvici, odgovarjava za njegovo obnašanje in PES NE SME NA PLAŽO! Zakaj potem dovolijo psa sploh v kamp? Kaj naj bo ves dan v šotoru, kakšen smisel ima to?? Saj ne pelješ psa tja podnevi v največji vročini, zjutraj in zvečer pa, v tem je bistvo. SKUPNE počitnice. Seveda smo se pobrali od tam.

Na otoku je še en kamp, kamp Padova ob mestu Rab. Samo upala sva, da je v redu, ker se nikomur več ni dalo voziti nikamor. Vsaj za eno noč, ker trajektna linija z Raba na Krk, kjer je psom prijazen kamp Baška ni bil vzpostavljen, ker ravno zdaj prenavljajo pristanišče bi nama preostala doooooolga pot nazaj ali pa otok Pag. Na srečo je bil kamp Padova kužkom VELIIIKO bolj prijazen. Nobenega lista za podpisat, kužki grejo lahko na plažo. Tudi tu je bilo kar nekaj drevja in zato tudi dosti senčke. Pa veliiko manj ljudi.
Kot sva kasneje ugotovila pa tudi mivka v vodi in celo dve manjši mivkasti plažici.
Po mivki se Ben seveda najraje podi, ker ga nič ne žuli v blazinice. Odločila sva se, da ostaneva kar tam. Ves čas dopusta. Slaba stran tega kampa je bila, da ni bilo skoraj nič travnatih površin, večinoma beton in le malo travice. Za tekanje skoraj nič. Ampak smo se toliko bolj razgibavali po vodi. Zjutraj smo vstajali navsezgodaj in šli na sprehod in jutranje kopanje, Ben je v nedogled skakal po vodi za kamnčki in vzljubil tudi plavanje. Obožujem zgodnja jurta na morju. Prijetno hladno je in nikjer nikogar. samo midva in nekaj podobnomislečih navdušencev jutra, ki so tekli po poti, ki je ob morju potekala od kampa pa vse do mesta Pab (res simpatično mestece).
Po tej poti smo se tudi večinoma sprehajali. Zaželjenost psov se je tu kazala v res velikem številu psov (začuda sva bla na jurtanjih in večernih sprehodih večinoma sama in sva redko koga srečala) in tudi v velikem številu mačk. Na plaži pa sem slišala opazko, da se pes kopa tam kjer otroci le enkrat, pa še to od (po mojem mnenju) domačinke in to takrat, ko je bil v vodi en sam otrok(precej zgodaj dopoldne), ki pa ga je Ben očitno zelo zabaval saj je ves čas gledal kako se igra in se ga na vsak način trudil pobožat. (Ben ga je na njegovo žalost ignoriral, ker so ga bolj zanimali kamenčki, pa že tako se tujcem ne pusti preveč božat)

Naši kamparski sosedi so se odločili, da eno od muck posvojijo. Tako ljubko čisto malo. Mala navihanka je hodila Bena ves čas dražit.
Tudi sicer so mačke v kampu psov navajene in veliko večino pasji lajež na njih sploh ne gane. Če se kak zapodi proti njim in vidijo, da je na vrvici se niti naježijo ne. Lepo mirno se naprej nastavljajo soncu. Samo enkrat se je zjutraj zgodil incident. Odprla sem šotor in ena uboga reva mačja je bila ravno pri vhodu, Bena je presenetila, on pa njo, oba pa mene. Nisem ga mogla zadržat, skočil je iz šotora in se zapodil za njo. Potem sta naredila en krog po kampu. Še dobro, da se ni odločila postavit se zase. Sem se bolj zbala za Bena kot zanjo, ker vem, da če bi se obrnila, bi jo on ucvrl.

nekaj dni smo brezskrbno uživali v počitnicah, ko so se začeli problemi. Najprej ključ ni hotel odkodirat avtomobila. Rezervni je bil seveda doma. V kjuču so se razlile baterije. Kljub temu nama jih je nekako uspelo še toliko aktivirat, da se je na koncu avto le nekako odkodiral. Baterije sva potem vzela ven iz ključa, da se nama nebi kdaj zgodilo, da bi ga zakodirala po nesreči. No problem je bil rešen. Hvala bogu, ker sva se kar malo ustrašila.

Isti dan sva se potem vseeno odpravila na izlet na rajsko plažo v San Marino. Pa kaj, če psi ne smejo na plažo, saj nisva ničesar podpisala. :) Sama plaža in okolica je res lepa. veliko, veliko zelenja in urejene sprehajalne poti, travice, okolje samo v glavnem precej lepše kot v Padovi. Res rajska plaža ampak kakor za koga. Za lastnike in ljubitelje psov že ne. Posvaod so naju bombandirale slikce, psom prepovedano. Povsod, z dreves, stebrov, kant za smeti, še na sredi plakata z zemljevidom "rajske" plaže se je bohotila slika prečrtanega psa.
Delala sva se, da nič ne vidiva in se vseeno sprehodila po plaži. Seveda zvečer, ko tam ni bilo skoraj nikogar več. Kako zelo psi tam NISO zaželjeni nama je dokončno potrdil nek gospod (varnostnik ali nekaj takeg), ki je prišel k nama in nama tudi povedal, da so psi tu prepovedani in naj raje greva, ker brezveze, da plačujeva kazen. Tega nikoli ne bom razumela. Ok, štekam, ko je veliko ljudi, se najbrž bojijo za varnost svojih otrok, zato mora biti na vrvici. Ampak zvečer, ko ni nikogar, pa vseeno ne sme tja?? Recimo, da se bojijo, da bo na plaži opravljal potrebo. V vodi je sigurno ne bo. Ko sva odhajala sva na poti srečala kanal s kanalizacijo (smrdel je grozno) ki se je skoraj sredi te "rajske" plaže iztekala naravnost v morje, med njihove preljube otroke, ki jih tako ščitijo pred umazanimi spi.
Halo, a tega ni nihče opazil?? Vesela, ker nisva vseeno ostala v tem kampu sva se odpravila nazaj v Padovo.

Na poti nazaj pa nama je crknil avto. Čisto ga je zadušilo, obrati se niso dvignili. Za silo se je v prvi, drugi in tretji privlekel vsaj do kampa. Super, ali je lahko kaj lepšega. Odločila sva se, da greva naslednji dan domov. Bil je četrtek. Preostalo nama je več ali manj samo to, da naročiva avtovleko in nekoga, ki pride po naju. Ampak je nek sosed rekel, da pozna tam enega serviserja, ki bo naslednji dan avto pogledal in vleka morda le ne bo potrebna. Naslednje jutro pa, kot, da ni bilo nič, avto je normalno vžgal. Odločila sva se, da ostaneva do konca dopusta in da serviser ne bo potreben, ker sva, pametnjakoviča, mislila, da je kriv filter, ki se je nekoliko zamaknil in je zato zrak prišel v motor(ali nekaj takega). Imela sem slab občutek glede tega. Avto ne dela,pa spet dela pa ga potem ne dava servisirat in greva na riziko domov, sigurno naju bo nekje na poti pustil na cedilu. Ampak bova šla domov enkrat sredi delovnega tedna in ga bodo lahko prišli kamorkoli servisirat, pa bo že.

Uživala sva tako še en dan, ko sva v soboto zjutraj od doma prejela zelo slabo novico, zaradi katere sva mogla domov v nedeljo. Ta dopust nama ni bil usojen. Zelo očitno ne.

Z avtom sva se zapeljala nekaj krogov po otoku in je bilo z njim vse v redu, zato sva sva se v nedeljo zjutraj optimistično odpravila na trajekt. Kupila sva karte, še malo počakala v vrsti, nato pa avto vžgala da se bova vkrcala. neprijetno presenečenje, avto je spet zadušilo, spet ni šel nikamor. Super, v nedeljo, ko ni nikjer nobenega serviserja in se nama mudi domov. Vseeno sva ga nekako spravila na trajekt in z otoka. Odločila sva se, da poizkusiva vseeno kam prit. In sva prišla, do vrha klanca, do glavne ceste, ko sva raje ustavila in vse skupaj ugasnila, ker je v avtu začelo smrdet, iz havbe pa se kadit. Zdaj nama res ni preostalo drugega kot klicat avtovleko. Hrvaški AMD je hotel 100€ več kot slovenski AMZS, da naju pride iskat. Ker sva na srečo vsaj člana sva imela zastonj prevoz po sloveniji in 50 km v hrvaško. Na koncu sva plačaloa 150€ manj, kot bi hrvatom. Na srečo so vzeli v kabimo tudi naju z Benom in nama ni bilo treba klicat še koga od prijateljev, da pride na rab po naju.

Ben je bil ves zmeden. Že tako, ni bil preveč srečen, ker je moral spat v šotoru na tredem, namesto na mehki postelji doma in je bil čisto srečen, ko se je zleknil na mehke sedeže v avtu.
Potem pa mu ni bilo nič jasno, ko je moreal kar na enkrat ven in je mogel spet na trdem 4 ure čakat avtovleko. Ob cesti kjer smo obtičali je bila vsaj majhna pumpica, ki je dajala vsaj malo sence, da smo se skrili pred soncem.

Ko smo čakali, da pridjo in nas rešijo se je mimo nas pripeljal policaj. ker smo bili najbrž malo čudni tam se je ustavil in nas povprašal kaj počnemo. Ben ga je po svoji navadi nalajal. Policaju je bilo to očitno všeč. Začel me je spraševat kakšne pasme je, koliko je star, kje sem ga dobila in koliko sem dala zanj. Kar malo čuden je bil.
Potem pa me je vprašal za koliko ga prodam. Ha, ha, kupil bi Bena za lov. Bua ha ha, kar predstavljala sem si razvajenca Bena, kako preganaj divjad v gozdu. Pa kaj še. Stric je odnehal šele ko sem mu rekla, da je Ben v resnici tako boječ, da se še kure boji. Potem pa je rekel, da takega psa pa ne rabi. Mi je ratal kar mal neprijetno, ko je bil tako vztrajen.

Po štirih urah se je končno pripeljala avtovleka in tisti trenutek ni bilo nič lepšega kot oditi domov. Seveda sva zamudila tisto, zaradi česar sva se vračala predčasno domov.

Ko ima hudič mlade jih ima pa veliko. Crknil nama je zvok na televiziji. Vsaj v garanciji je še cele 2 DNI!!