V soboto smo se odpravili na izlet na Veliko planino. Eden mojih najljubših krajev v Sloveniji, pa mislim, da je to postal tudi eden Benovih ljubših krajev. Spoznal je gondolo, ki pelje na vrh, ta mu sicer ni bila preveč všeč, čeprav jo je čisto dobro prenesel, je pa takoj ko je stopil z nje pozabil na vse muke počasne zibajoče se vožnje in pričel uživat po tekanju po prostranih travnikih. Pot do kočnatih naselji smo nadaljevali peš, nismo šli na sedežnoco, ker je pot do vrha prav prijetna in sploh ne preveč strma. Vreme je sicer malce nagajalo, ker se je sonce skrivalo za oblake, kar pa je Benu tako ali tako bolj všeč, kot vročina. Nas je motilo, le, da je malce preveč pihalo. Ljudi ni bilo preveč, tako, da je Ben lahko prosto tekal naokoli in ni nihče težil naj damo psa na vrvico. Nekega dne moram res dobit eno od tistih čudovitih kočic in se tja odpravit uživat za več dni.
Res je, to, da je pes tisti, ki mačko preganja ne drži več. Drži pa, da so mački zahrbtne, hinavske živali. To je Ben danes izkusil na lastni koži. Na sprehodu smo srečali enega mačka. Prisežem, da si mi je takoj zdel njegov pogled malo psihopatski.
V eno smer sprehoda je Ben zagledal "ljubkega" mucka, kot po navadi se je začel repenčit, maček pa nič, nič grbe, nič pihanja, mirno je ležal tam in si najbrž mislil, svoje, kaj ga briga en cucek, ki je itak na vrvici. Njegov pogled pa brrr, da te kar zmrazi.
Potem nazaj grede, spet isti maček leži v travi, tokrat ga Ben niti opazil ni, maček je imel isti psihopatski pogled, ampak koga briga, mi smo šli svojo pot. Nekaj metrov naprej Ben kar naenkrat zacvili kot nor, skoči tri metre v luft in črta, pobegne. Jaz pa zagledam mačka. Hinavec se je prikradel Benu za hrbet in ga najbrž ugriznil ali ne vem kaj v zadnjo nogo. To moram malo kontrolirat, da se mu kaj ne zagnoji. Ne vem kaj natančno se je zgodilo, nekaj pa mu je sigurno naredil. Benov krik je bil zverinski in potem je še pol ure jokal, moj ubogi kuža. Zahrbtno napaden iz zasede, od zahrbtnega mačka, ki je potem kar stal tam v pozi pripravljen na nov napad. Maček na steroidih najbrž.
tekme v Mariboru se nisva udeležila, sva raje preživela vikend z mojim fantom, ker smo tako redko vsi skupaj prosti, agiliti pa je njemu malce dolgočasen in se mu ne da cel dan gledat tekme. Saj ga čisto razumem, jaz tud nebi za nič na svetu cel dan kakega fuzbala gledala. Pa smo se odpravilil na potep po Rakitni v Soboto. Malo pred jezerom smo si šli pretegnit tačke na eno polje. Ben je užival v poskakovanju v visoki travi, potem pa smo se šli še malo kopat.
V nedeljo pa smo obiskali Rakov škocjan, kjer smo uživali v prijetni senčki gozda. Čeprav mislim, da Ben vseeno bolj uživa v tekanju po širnih poljanah, kot v gozdu.
Malcer azočaranja, ko sem zagledala tole. Ljudje smo res grozni, kot, da je tako težko vse skupaj stlačit v eno vrečko in odnest v smeti.
Zdaj pa je ta moj ubogi kuža spet na dijeti in antibiotikih zaradi ponovnega vnetja ušes. S tem imamo pa res težave. Ampak to še ne pomani, da ne more naprej zganjat svojih norčij.
Včeraj bi mogli imeti tečaj bbh, pa nam je odpadel in sva šla na pologon "tečajevat" kar sama. Poleg ni vrhunski, ker me ne gleda stalno v oči, ampak položaj, splošna pozornost, sedi in prostor v gibanju in podobno se pa že kar zbolšujejo. Sem res vesela, ker sem vmes že čisto obupala in bila prepričana da nekaterih stvari nikoli ne bo znal. Ampak kakor me je ta kuža že naučil, vztrajnost in potrpežljivost, pa se vse da.
Še ena tekma je za nama. Rezultat je isti. Saj ne rečem, da Ben nebi brez mene potegnil svojega častnega kroga, ampak tokrat sem totalno zasrala jaz, ker sem uspela pozabit parkur in sem ga sama poslala na napačno oviro, potem pa, ko sem to ugotovila, sem, namesto, da bi kar se da normalno nadaljevala karkoli do konca, sem se začala vrtet sem in tja in totalno zmedla še Bena in je spet naredil en krogec, potem pa sva spet čisto ok nadaljevala. Saj bo, tud jaz sem še začetnik. V drzgem krogu sem ga spet potegnila iz slaloma, čeprav je šel prav. Bom mogla it v tečaj leva_desna. Poleg tega pa moj mali dirkač, razen pri svojih častnih krogih teče v počasnem posnetku. Ampak tudi to se je naučil od svoje lastnice. Če gleda mene, ko se vsedem na motor in dam gas, tudi zgleda kot, da zraven držim še bremzo. Kakršen lastnik, takšen pes. Ampak midva uživava in to je seveda bistvo vsega. Če so največji užitek častni krogi, so to pač častni krogi. Ampak v bodoče mava pa vseeno v planu upoštevat vrstni red :)
