petarde, petarde, petarde

Vem, da sem to že omanila, ampak res mi grejo petarde pošteno na živce. Ben je že čisto prestrašen in skače v luft zaradi vsake pasje bombice. Kaka samo zgodaj zjutraj, ko ni še nikjer žive duše, čez dan pa na hitro polula vse kar ima v mehurju in me čimprej odvleče domov. Za tekanje naokrog mu sploh ni. Tako ali tako si ga ne upam spustit, ker mi zna od strahu še kam pobegnit. Petarde pokajo kar naprej, poskušam ujet 15 minut miru, da ga v miru peljem ven, pa to ne gre niti ob enajstih zvečer.Tudi, če grem kam v gozd, kao malo ven iz naselja se v daljavi slišijo in ga vznemirjajo. Groza. Uboge živali v tem času. Še mesec nazaj sem se veselila decembra, zdaj pa komaj čakam, da bo vsega tega konec, da bomo lahko normalno živeli naprej.