Ben in njegove vsakodnevne norčije

V torek je imel Ben akcije. najprej je bil pri fantovih starših na parceli. Cel dopoldan je lajal na sosedovega nemca. V nekem trenutku se je tako zagnal vanj, da je preskočil ograjo parcele. " Revežu" ni bilo nič jasno, ko se je nenadoma znašel z nemcem iz oči v oči, med njima pa ni bilo ograje. na srečo je nemec miroljuben in sploh ni odreagiral, moj veliki junak pa je tako ali tako presenečen utihnil in se pohlevno vrnil na notranjo stran ograje skozi vrata seveda. Od tam pa seveda pogumno in glasno lajal naprej. :)

Zvečer sva šla s silvotom v btc in Bena pustila samega. Ko sva prišla domov je bilo stanovanje v razsulu, kar niti ni tako nenavadno, ker Ben, ko je sam pogosto malo "pospravi". njegova postelja in igrače so bili tako po celem stanovanju, najina postelja pa razmetana. ko sva stopila v kuhinjo pa naju je čakalo presenečenje. Vedno sem mislila kako cool je moj pes, ko ima lahko vrečo z briketi na odprtem in se je niti dotakne ne. Danes pa je ležala odprta na tleh, precej bolj prazna, kot sem jo pustila, Benov trebušček pa precej bol poln. Jah fant se je vsaj enkrat pošteno najedel.

Še od božiča. ko sem pospravljala smrekico sem ugotovila, da Benu ni bila všeč okrasitev, odločil se je, da je treba vso stvar malo popestrit in je dodal kanček sebe.

let it snow

Kakšno bedno vreme, nič pametnega se ne da počet. Če že so padavine bi lahko bile vsaj snežne. Dež pa res nikomur ne koristi :(. No dneve zabijamo s trikcanjem, kmalu posnamem kak film, do takrat pa objavljam le snežne radosti.

pa je šel...

Bil je petek, zunaj je namedlo precej snega, jupiii, z Benijem nisva zdržala pa sva si ga malo privoščila kar ob dveh zjutraj in kot dva otroka nisva mogla spat zato sva v soboto že ob sedmih zjutraj rogovilila naokrog in se šla kepat. Kdo bi spal,če se pa obeta tak žur. In popoldne? Spet snežna žurka. Jaz optimistka sem že mislila da zdaj pa bo, zima in sneg...ampak ne, nedleja zjutraj me je neprijetno presenetila z dežjem. Zdaj so od snega ostali samo še majhni kučki, ok, dovolj veliki za kakšno kepico, ampak veselja je pa konec :( škoda, ampak vsaj en dan je bla žurka.

trije dnevi, troje sladkih voda

Te dni smo se potepali. Ker je vroče, smo se tudi hladili v rekah, potočkih, jezercih,...

V ponedeljek sva šla na Ilirijo na trening, po treningu pa še na kratek sprehod po Mostecu. Tam je tudi majhen potoček v katerem se Ben zelo rad osveži. Kar čofotal in čofotal bi in gledal me je kot majhen otrok, žalosten, ko je moral ven iz vode. Obljubila sem mu torej več čofotanja naslednji dan.

V torek smo imeli bolj malo časa, zato smo se odpravili na malo bližnjo lokacijo, kam drugam kot v Iški Vintgar. Ker je tam res prijetno se sprehodit, poleg tega pa lahko svoje tačke namočim tudi jaz, ne le Ben. Čeprav je bila voda tako mrzla brrr, da je res ostalo samo pri nogah. Ben se je neutrudno podil po vodi, gor in dol in gor in dol...


V sredo smo šli na Rakitno, kjer je prav tako prijetno jezerce. Tudi tam lahko svoje tačke načeloma namočim tudi jaz, ampak mi tamkajšne jezero ni preveč všeč, kljub temu, da je precej toplejše. Spolzka tla, alge,... niso za mojo mestno dušico. Nasprotno je Ben reodkril radosti plavanja in je kar palval in plaval in šel vedno dlje od obale in vidno užival. Tako je plaval celo uro in odšel domov srečen.


Danes pa smo obiskali Bohinjsko jezero. Ben je spet čofotal po vodi ampak ne tako intenzivno kot prej dva dni. Najbrž je bil že malce utrujen, niti plaval ni toliko. Pa tudi ven iz vode je šel dvakrat počivat na brisačo, kar mu prejšne dni ni niti na misel padlo. Tokrat sem pošteno namočila svojo rito tudi jaz. In tudi jaz zelo uživala, voda je imela ravno pravšnjo temperaturo.

PO kopanju smo se sprehodili še ob koritih Mostnice od koder pa nas je predčasno pregnal dež.





Da pa nismo zadovoljili le Benovih želja ampak tudi svoje smo šli pogledat še en tak lep ranč Mrcina v vasi Studor. Všeč mi je njihova ideja. Vsak teden organizirajo 4 dnevni tabor za otroke. Otroci si kuhajo na velikem odprtem ognišču, spijo na kednjih, skrbijo za konje in se učijo jahat. Ko sem ravno omenjala Simley the best nekaj v zvezi s povezavo uspešnosti in imena je ena vodnic prepoznala Lajčkino ime in mi povedala, da je tudi ona nekaj časa tekmovala v agiltyu, zdaj pa le še trenira, ker je agility ratal prevelika kuhinja. Na žalost se moram skoraj strinjat z njo, ampak meni je vseeno, zaenkrat se na tekmah še zabavam. Potem pa sem še jaz malo zajahala enega od lepih islandskih konjičkov. To bi morala definitivno početi večkrat in se čiprej odpravit tudi na teren.

še ena domača živalca


Mislim, da ima Ben za nekaj dni dovolj vode, še dobro, ker se bliža, na žalost, delavni vikend.

Saj ne morem verjeti. Pes, ki je len in se mu v vročini ne da niti premakniti, je pripravljen v največji vročini na soncu s polnim šusom, neomejeno letat za kamenčki. Navadnimi belimi kamenčki. Že zadnjič, ko smo bili v iškem Vingardu sem v njegovih očeh opazila podoben pogled ki ga imajo borderji ko gledajo ovire. Psiho kužki. Potem pa sem mu za hec vrgla kameenček tudi na igrišču pred blokom in pokazal je isto navdušenje kot ob vodi. Ampak če kamenček zamenjam za storž ni več isto. On hoče kamenčke. Vesela sem, da sem v njem odkrila nekaj, kar ga tako navdušuje, malo manj pa sem navdušena nad tem, da je to ravno kamenje. Dokler jih samo lovi in pusti na tleh je ok, če bi jih pa začel lovit ali pobirat pa to ne bi bilo preveč ok za njegove zobe, kaj šele, če bi jih začel jest. Mislim, da vseeno ne bom preveč spodbujala tega njegovega navdušenje oz. ga bom probala preusmerit na kaj drugega.

Would someone pick up my toy for me please.







Don´t leave me alone, take me with you!!

Kaj počnem, ko sem sam doma?

Beni je ubogi revček iz zavetišča. Temu primerno smo se do njega na začetku tudi obnašali. Zaradi tega in pa zato, ker je bila naša družina mnogoštevilčna Ben kar nekaj časa ni bil nikoli sam doma. Potem smo se tega nekako navadili, mi in on. Tako smo ga, če je le mogoče "podtaknili" nekomu, ki je bil doma. Mnogokrat sem ga peljala v varstvo k fantovim staršem. Da le revček nebi bil sam. KO sem se tega tako privadila, je bilo meni verjetno še težje pustiti ga samega, kot njemu ostati sam. POtem se je zgodilo, da je ptička odletela z gnezdeca. S fantom sva se preselila v lastno stanovanje in najinega pasjega otročička seveda vzela k sebi. To pa je prineslo nekaj težav. Kar naenkrat ni bil več kar naprej nekdo doma. Kužata bo potrebno navadit na to, da bo kdaj pa kdaj sam. In naju s fantom seveda. DOlgo časa spet s tem ni bilo nič, ker se mora revček seveda privaditi, da je to njegov dom, preden ga prepustiva šoku, ob ugotovitvi, da je ostal sam v TUJEM stanovanju. Ampak je bilo treba. Zahvaljujoč sodobni tehnologiji, sem lahko posnela kaj se dogaja, ko naju s fantom ni. SIcer samo na zvok, ampak tudi ta je dovolj zgovren. Doma sem pustila mobilnik in ga z njim posnela. Prvi tak poizkus je pokazal uro in pol neutrudljivega tuljenja. GROZA, v prihodnje sem samo čakala kdaj bom dobila na vrata nalepljen listek, s prošnjo, da se izselimo. Vendar smo vstrajali. Danes, nekaj mesecev kasneje sem poizkus ponovila. DOživela sem prijetno presenečenje. Prvi dve minuti je bilo vse tiho, potem pa sem zaslišala piskanje igrače. Moj pikec se je igrav in zraven prav zadovoljno godel. Torej me ne pogreša več. Kmalu je vse utihnilo, slišala se je samo še telvizija, ki sem jo pustila prižgano, pikec pa je po vsej verjetnosti pdšel spat. On se je torej navadil, da je kdaj pa kdaj sam. Kaj pa jaz?

Tako nevarna posoda za hrano.

Moj kuža je prav smešen. Pojedel bi čisto vse. Njegovo hrano imam spravljeno v velikem hobuki in ko sem ga včeraj polnila, sem mu za večerjo ponudila kar cel hobuk, sem mislila, da se bo zagnal vanj v želji, da izprazne kar celega. Ampak ne, moj pikec, ki to posodo sicer pozna, saj me vedno gleda kako iz nje jemljem hrano, se je je bal. Iz nje je čisto previdno vzel en briketek, ga odnesel stran in pojedel. Potem je počasi previdno prišel po drugega, ga prav tako odnesel stran, po tretjega pa si ni več upal priti. KO sem mu dala hrano potem v njegovo skledo jo je zmazal, kot, da že tri dni ni nič jedel. Smeško mali.

zgodbica

Beni je kuža, ki veliko laja, tudi, ko stopi ven iz bloka se mora obvezno najavit. Ker je to rahlo moteče, smo selitev v nov dom izkoristili kot odlično priložnost, da ga vsaj tu tega odvadimo, ker tega tukaj še ni navajen. Pa mu tako vsakič ko stopimo iz bloka in je tiho damo pajo čokoladico za nagrado. Čokoladico zato, da je nagrada še posebej dobra in čokolada je namenjena res samo temu. Zadnjič pa je ben ko je prišel iz bloka zalajal in čokoladice ni dobil. Ker sva ša nekam z avtom sem jo pač odložila na predalček v vratih avtomobila. Potem sem, pozabljiva kot sem, nanjo pozabila. Spomnila sem se sicer, da bi jo blo fajn nazaj domov odnest, da se nebi stopila ampak potem sem na to spet pozabila in ker je ta čokoladica nekako izginila, sem nanjo čisto pozabila. Mislila sem si, ah saj sem jo očitno enkrat odnesla, pa sem to naredila tako avtomatsko, da sem pozabila. Potem pa zadnjič spet ista zgodba. In meni kapne, da sem obakrat pustila Bena samega v avtu. Ben vedno ko ga tako pustim zleze na prve sedeže (danes mi jih je tako pošteno zamazal, saj sva prej bila na blatu, kako lepo od njega). Tako si je fant postregel s čokoladico, ki mu seveda pripada kar sam iz predalčka v mojem avtomobilu :). Nič čudnega, da tako rad leze na sprednji zic.

Hvala Xsari za miško, ki jo je podarila Benu za rojstni dan. Ben je navdušen, še zdaj se igra z njo. Na vso moč se trudi, da bi jo pregriznil.


Tole pišem nekaj minut kasneje. Ko sem napisala da se trudi, da bi jo pregriznil sem imela v mislih, ah saj je itak ne bo. Ampak, da razložim situacijo. Ben je miško dobil zato, ker je Barbara videla pri nas tako miško in tudi to, da jo ima Ben rad, potem pa je ni več videla in si mislila, da je slabo končala. V resnici ja Ben miško samo nekam skril, take igrače ponavadi sčasoma spet pridejo na plan. Ampak, da ne bo pomote, nove miške smo zelo veseli. Vendar pa Barbara, Benu moraš kupovat igračke iz lateksa. Se mi je zdelo, da je ta miška le nekoliko drugačna od prejšne in zdaj mi je kapnilo zakaj. Ker je iz gume. Gumjaste igračke so veliko manj trpežne od tistih iz lateksa in z miško se je že zgodilo tole (tista strašna usoda, ki naj bi doletela prajšno miško je torej doletela novo)...





Kljub vsemu, namen je dosežen, fant se zabava.

Lajix

Moj pes bi moral zamenjat ime, ampak to itak že tisočkrat. Eden od njemu ljubših početji je lajanje. Zato gre tako rad na vikend mojega tasta in tašče, ker ima tam dovoljenje za lajanje in to neomejeno. Včeraj smo tam preživeli popoldan. jaz sem se učila, potem smo malo spekli, pogledali film in še kaj. Ben pa...je lajal, ves ta čas, neprestano. Srečnež. Tako je danes lepo tiho :)

Sicer pa sem se naučila, da ko se z Benom podajam v neznano je pametno vzeti s seboj oprsnico. Predvčeajšnem smo šli v Pekel. Tam je cel kup zelo lepih slapov. Dostop do nekaterih višjih pa je žal precej težko dostopen in za kužke ta dostop ni primeren. Vseeno smo se nekoliko povzpeli. Vzpon je po zelo ozkih in strmih stopnivah narejevih v skali. Gor je sicer odskakljal kot gazelica, dol pa... Sem kar težko dihala. Ko je hodil je delal stoje, ker so stopnice tako pokonci postavljene. Fino, lahko bi vzela kliker in stoje klikala, a kaj ko je bil na obeh koncih stopničk prepad in ko ga je malce zanelo sem ga že videla kako leti dol. Ovratnica pač ni dovolj dobra da ga zadrži. Tako od zdaj naprej jemljem s seboj oprsnico. Da ga imam vsaj malo bolj na varnem, sicer pa z njim ne lezem več v take situacije. Ampak drugače je pa lepo. Jo bom enkrat pihnila sama gor, se da tudi fajn okopat. No saj na delo kjer je normalna sprehajalna pot se je kopal tudi ben in prav užival. Ampak zanj je vseeno bolj primeren Iški Vindgar.

Sam doma

Ben se še ni čisto navadil, da je zdaj tu doma, ko ga pustim samega tuli, kot mučena žival. Danes sem odšla in pustila prižgan snemalnik, da se prepričam, če tuli ves čas, ko me ni doma. Nisem poslušala celega posnetka, vendar pa kolikor sem ga, je tulil. Imamo resen problem, treba ga je navadit, da bo kdaj pa kdaj pač sam doma. Očim mi je nekoč rekel, da mi bo ta pes še dal tinte pit (butast izraz) ampak priznam, da z njim nimam malo težav. Seveda ga imam kljub vsemu neskončno rada in bom težave sprejela kot izziv in jih rešila. Samo ne vem še kako. Tako je to, če vzameš psa iz zavetišča. Sploh pri prvem je tako, zdaj bi že v marsičem drugače ravnala, ampak moj ubogi, trpinčeni, zapuščeni kuža je bil pač deležen posebne treture. Bomo že kako, samo upam, da nas ne bodo sosedje prej izselili. Saj sva toliko prizanesljiva, da ga puščava samega samo podnevi :) . auuuuuu au au auuuuuuuuuuu

vedno ve kam mora

V nedeljo zvečer smo se malo sprehajali po Jaršah in ker je zraven btc, smo malo zavili še med prazne hale. Ben se je odločil, da bi rad šel v določeno smer, pa sva s Silvotom rekla, da bova prepustila izbiro poti njemu. Kam naju je pripeljal? Točno pred mr.Pata. Niti za eno halo se ni zmotil, vlekel je naravnost, mimo vseh drugih in zavil po stopnicah pred vrata trgovine. Potem je gledal vrata in mene in čakal, da se bodo odprla. Tako mi je bilo hudo, kako naj kužatu, polnemu vznemirjenja razložim, da je nedelja zvečer in trgovina ni odprta. Tako žalostno je gledal, ko sva ga odvlekla stran.

Končno se je ena pametna glavca po imenu Petra spomnila, kako izkoristiti Benovo lastnost-ljubosumje v svojo korist. Sem si sposodla Buffy-border in z njo letala mal čez ovire. Prva stvar, tečt z borderjem je čist neki drucga, prav fino, druga stvar, Ben je letal kot rakleta, zdaj se moram pa sam še jaz ob pravem času naučit nehat, ker jaz pol ko sem navdušena preveč vztrajam in ne neham, ko je on najbol navdušen.

tud mački niso več tisto kar so bili

Res je, to, da je pes tisti, ki mačko preganja ne drži več. Drži pa, da so mački zahrbtne, hinavske živali. To je Ben danes izkusil na lastni koži. Na sprehodu smo srečali enega mačka. Prisežem, da si mi je takoj zdel njegov pogled malo psihopatski.
V eno smer sprehoda je Ben zagledal "ljubkega" mucka, kot po navadi se je začel repenčit, maček pa nič, nič grbe, nič pihanja, mirno je ležal tam in si najbrž mislil, svoje, kaj ga briga en cucek, ki je itak na vrvici. Njegov pogled pa brrr, da te kar zmrazi.
Potem nazaj grede, spet isti maček leži v travi, tokrat ga Ben niti opazil ni, maček je imel isti psihopatski pogled, ampak koga briga, mi smo šli svojo pot. Nekaj metrov naprej Ben kar naenkrat zacvili kot nor, skoči tri metre v luft in črta, pobegne. Jaz pa zagledam mačka. Hinavec se je prikradel Benu za hrbet in ga najbrž ugriznil ali ne vem kaj v zadnjo nogo. To moram malo kontrolirat, da se mu kaj ne zagnoji. Ne vem kaj natančno se je zgodilo, nekaj pa mu je sigurno naredil. Benov krik je bil zverinski in potem je še pol ure jokal, moj ubogi kuža. Zahrbtno napaden iz zasede, od zahrbtnega mačka, ki je potem kar stal tam v pozi pripravljen na nov napad. Maček na steroidih najbrž.

Krtkolov

Še eden od Benovih priljubljenih početij je krtkolov, vedno in povsod.

filmčki

Že kot zelo mlad psiček sem pokazal, da imam rad čofotanje





kako mi je žoga prevelika