Mala miss je doma

Mala miss Nike je končno doma. naziv niti ni tako slab, sta me vćeraj "napadla" že dva fotografa, da jo hočta čimprej slikat. Zdaj čakam klice za interviue :). Saj je res lepa moja mala. zaenkrat, pa ne bom hvalila dneva pred nočjo, tudi pridna. Celo pot s prekmurja je spala pri meni v naročju, ko je prišla domov je malo raziskala situacijo in potem celo noč pridno prespala v svojem boksu z minimalnim jokanjem. Zjutraj navsezgodaj je bila že akcija, zdaj pa spet spi. Metka in Roland, vzreditelja ssta res super. Socializacijski del sta opravila odlično. Sta jo že nekaj malega navajala na boks, tako, da ni bilo nobene težave, to, da so mali že skakali po agility ovirah pa itak. In tudi drugače ju lahko samo pohvalim. Si zaslužita, da bosta lahko Nike kadarkoli prečohala in jo vidla kar se da pogosto :)

Beni nad svojo novo sostanovalko zaenkrat še ni preveč navdušen. Malo je napet, ves čas spremlja kaj počne in če se le da se močno stiska k meni. Beni brez skrbi, ti boš vedno ostal moj naj naj kuža number one.

Nike v vsej svoji lepoti

Prašiča je treba pokončat

Enkrat se utrudijo tudi male pošastke

doma...

Aj aj aj Limona, Limona. Prvič, ko sem šla na toško čelo sem zelo pozorno gledala pot po kateri sem šla. Potem, pa sem na to kar pozabila in se že večkrat zgubila. Danes sem prišla dol v šentvidu, adijo. Saj ni hujšega, sem se pač še pol ure sprehajala ob cesti. Sicer pa imamo ta teden generalko. Družbo nama dela Kala. Čez vikend smo hoteli na morje, pa nesreča nikoli ne počiva. Dobila sem alergijo na nekaj, noben ne ve na kaj in se morem nekaj dni izogibat soncu, tako se bolj skrivamo doma in po gozdovih :). Ampak v nedeljo gremo vseeno v hribe. Bom pa oblekla majico z rokavi in dala kapco na glavo. Amapk moram izkoristit, če že ne grem na morje. Se bomo šli vseeno najbrž vršt v kakšno jezero, najbrž v Bohinj. Kužkom je itak vseeno, samo, da se dogaja.

Zadnjič sem hotela na obisk k Nike, pa mi je preveč hudo, ko je ne morem kar odpeljat in sem se odločila, da grem tja samo še takrat, ko jo odpeljem. Kar ne morem dojeti, da je res. Se počutim podobno kot pri Benu. Tudi zanj kar nisem mogla dojet, da je to malo sladko bitje zares moje. Vzreditelja zelo dobro skrbita za socializacijo malčkov. Navajata jih že tudi na "agility ovire". Da bo mali to res že v zibko položeno :). Mislim, da mi Metka ne bo preveč zamerila, če ji ukradem eno slikco ali dve ali trei in jo nalepim tukaj.


tu so pa ostale

AMROMEKA ABELLA BEE-Nike

27. maja 2009 je na svet pricvililo 5 malih parsončkov. Ena od njih bo postala Benova mlajša sestrica. Danes smo bili pri mladičkih, ki so ravno stari točno 5 tednov. Človek se kar ne more odločiti, katerega izmed teh petih sladkorčkov bi odpeljal domov. Najraje kar vse, zato popolnoma razumem vzreditelje, ki bi najraje vse obdržali. Ampak enega je treba izbrat. Odločila sem se za tisto, ki mi je že na začetku padla v oči. Najmanjšo Abello Bee. Pol manjša je od svojega bratca in sestric, ampak nič kaj dosti ne zaostaja pri pogumu in neumnostih, ki jih zganja, tistih deset minut vmes, ko ne spi. Ker se je že zdaj mogla malce borit za svoje življenje in je že zdaj pokazala, da je preva borka in zmagovalka je dobila ime po grški boginji zmage- Nike.

Kaj pa Beni? Popolnoma gladko mu je bilo za vse tiste mladiče. malo se je podil naokrog s Kiro, mladičke je sicer prišel povohat, potem pa ga niso več zanimali. Zganjal ni prav nobenega ljubosumja, čeprav sem jih mrcvarila celo popoldne. Seveda pričakujem popolnoma drugačen odziv, ko bom malo Nike pripeljala domov, ampak mislim, da jo bo hitro sprejel. Najbrž mi ni treba posebej povdarjat, da komaj čakam da minejo dolgi trije tedni.