Nadiža in kobariški Stol 2.

Ta vikend smo "pobegnili" pred vsakdanom v enega najlepših koncev sveta in sigurno najlepši konec Slovenije. Kam drugam? Tokrat sicer ne na Sočo ampak na nič kaj dosti manj lepo Nadižo. Najboljši prijatelji, sicer malo manj dobro vreme, pa vseeno precej sonca, začinjenega z nekaj dežja je spet prineslo nepozabne spomine. V soboto smo malo plezali in se kopali, v nedeljo pa sem Bena odpeljala na kobariški stol, ker je lani tam tako užival. Tokrat sva vzela s seboj tudi Barona ampak je vseeno še premlad in do vrha ni šel z nama. Nič hudega, pa prihodnje leto, zdaj pa je počakal malo nižje in z Juretom in Natašo skoraj tako kot midva užival v travnikih in razgledu. In seveda brez kamenjanja po Nadiži za konec ni šlo. ostali so šli peš po Nadiži, kar bi mikalo mene, ampak ker nisem vedla kakšno vodo lahko pričakujem zaradi Bena, ki nikakor noče plavat raje nisem šla. Edina slaba stran vikenda je, da se je kot vedno, prehitro končal. Ampak vsak konec je nov začetek. To je bil najin zadnji "samski vikend", danes greva po Nike.

Košuta-veliki vrh (2088 m)

Danes smo preživeli lep dan na gorenjskem. Končno, sploh nisem vedela, kako sem pogrešala to vzdušje, ta zrak...Ob desetih dopoldne že z "vrha sveta" zreš na majcene hišče v dolini in občudiješ majhno cerkvico na otoku sredi blejskega jezera tam nekje v daljavi, medtem, ko se večina zaspancev šele obrača v postelji. Ob dvanajstih pa že ješ odlično joto prijazne gostiteljice v gorskem domu. Edina slaba stvar je, da nisi edini tak uživač. Ob devetih, ko smo prišli na Kofce tam ni bilo skoraj še nikogar. Ko pa smo se ob dvanajstih z Velikega vrha vrnili v dom na joto, se je tam že kar trlo ljudi. Kaj češ, lep nedeljski dan je bil.
Od doma smo šli že ob sedmih in bili ob devetih že na Kofcah. Ampak če bi se že takrat zasedeli tam in uživali mir, se nam kasneje nebi dalo it nikamor. Zato smo šli kar naprej proti Kofce gori in naprej proti Velikemu vrhu. Pot je kat strma in po mesecu dni lenarjenja se je pomankanje kondicije poznalo kar vsem. Zato sva se s Tanjo toliko večkrat ustavili in si vzeli čas za veliko fotografiranja res čudovitega razgleda. Ben in Kala sta seveda pridno pozirala. Prva stvar, ki sem jo naučila Bena je bila vaja odlaganje v sedi in prostor. Seveda takrat ravno z namenom, da pozira, niti pomislila nisem, da je to tudi šolska vaja :). Kala pa bo rabila še malo vaje, predno bo tako vrhunsko pozirala kor Ben. Ampak ji gre tudi zdaj že kar dobro od tačk in gobčka. Ko sva prispeli tik pod vrh naju je čakalo prav prijetno presenečenje. V daljavi se je kot drag kamen svetilo smaragdno blejsko jezero. Res lep pogled za dobro jutro. Na vrhu je bilo že kar nekaj ljudi, ki so malicali in Ben in Kala sta si privoščila nekaj fehtanja. Ampak nista bila edina. Zrak je bil poln, nič kaj plašnih krokarjev, ki so ravno tako čakali na svoj grižljaj.
Ko sva se vrnili v Kofce, nama je bilo vseeno malo žal, da sva žrtvovali mir zjutraj, ker je bilo tam res veliko ljudi. Vseeno sva si privočili malico in malo počitka. Dan se je šele dobro začel, nam pa se ni nikamor mudilo, zato smo se šli še namočit v bohinjsko jezereo. Ker je precej veliko se da najti tudi kakšen bolj miren kotiček kjer nihče ne teži zakaj se kopajo tudi psi. Zvečer sem imela spet otožen občutek, ker sem se mogla vrniti v Ljubljano. Jah, te kraji puščajo v meni takšne občutke, komaj čakam, da se vrnem. Na morju je lepo, ampak gorenjska...Ko bom velika bom imela tam hiško, vikend, stanovanje, nekaj... komaj čakam, da svoj ljubljeni konec Slovenije predstavim tudi mali Nike.

Tekma, porezana tačka in Jezersko

Končno sva spet šla na eno tekmo. Benova tačka je zgledala že čisto ok, pa je vseeno na tekmi po nekaj ovirah začel šepat, zao sva šla ven in drugega teka sploh nisva probala tečt. Kljub temu sva preživela lep dan z agilitaši, in zadela cel kup mega nagrad na srećelovu. V soboto je tekma v Portorožu. Moja najljubša, ampak Ben ne bo tekel, ker je brezveze, da rinem z glavo skozi zid. sicer zdaj ne šepa, ampak tudi prejšnji teden ni. Bomo šli pa vseeno vsaj malo pogledat.

Zadnje čase je vreme res porazno in se ne da nikamor it. Privoščila sva si malo morja ampak jaz sem mogla spet zadihat gorenjski zrak, zato smo šli v nedeljo, pa čeprav na bolj penzonistični izlet, pa vendarle, na Jezersko. Prav lepo je bilo spet gledat hribe okoli sebe, Ben pa, glej no glej, je nekako kar pozabil na bolečine in brez težav preganjal kamenčke po vodi. No v resnici je sem in tja malo dvignil tačko.

Nike pa raste in je baje pravi divjak. odlično, bolj bo divja, bolje bo. pa glasna je tudi že. Hmm, to bo še zabava. V ponedeljek jo greva z Benom spet pogledat.

V osrčju gora - Golica (1836m)

Končno sem se spravila na to Golico. Prijateljici Kristini sem omenila, da bi šla gor in je bila takoj za. Ker je že precej vroče, sva šli zelo zgodaj. Smo šli, z Benom seveda, ki tokrat ni imel nič kaj dosti proti zgodnjemu izletu. Zamudila sem Narcise, ampak me Golica vseeno ni razočarala. ravno prav naporen in dolg izlet. Nas je pa čakalo na poti kar nekaj dogodivščin. najprej nam je pot presekala čreda krav. Sredi ceste, ki je prečkala pot so bila vrata iz električnega pastirja, ki bi jih človek načeloma zlahka odprl in šel mimo, samo kravam je preprečeval vstop na cesto. A problem ni bil pastir, problem so bile krave. Ko smo prišli do pastirja, se je cela čreda začela pomikati proti nam. Tri kravice so se postavile pred vrata in prav nič kaj prijazno gledale in čakale, kaj bomo naredili. Meni ni bilo prav nič do tega, da bi pogumno stopila med njih. Ampak nekako je bilo treba mimo, če sva hoteli na vrh. Pa sva se odločili, da greva v gozd med šavje in se tam prebijeva malo bolj naokrog, reskirava kako koprivo in klopa ampak vseeno bolje, kot čredo razjarjenih krav. Pa smo šli. Krave so nas seveda pozorno spremljale. Ko sva bili nekje na pol poti, sta k istim vratom prišla dva človeka in čisto suvereno vstopila v njihov prostor. Krave so bile očitno ves čas samo radovedne in so ju brez težav spustile mimo. Midve sva pa iz tega naredili celo avanturo. Jah, potem sva šli pa še midve gor med njih, jih še celo malo pobožali, seveda veliko pofotkali in nadaljevali pot proti vrhu. Pa še nekaj zanimivega sva videli. S kravami so bili tudi oslički in en čudovit bel konj, ki pa se je kot v pravljici, samo na hitro pokazal, nato pa izginil. Kot iluzija, še slikati ga nisva uspeli. Ampak princa pa ni bilo.
Na vrhu je bilo še nekaj zaplat snega v katerih se je Ben valjal, da se je malo ohladil in seveda sva se tudi malo kepala. brez fotoshutinga ne gre in ko naju je Kristina slikala se ji je na nogo prisesal velik žužek. Ni vedela ali naj ga kresne, proba nežno odstranit al naj ga kar pusi, da se napije. Zmagalo je slednje, saj mi je med študiranjem kaj narediti in iskanjem nečesa s čimer bi ga odgnali padel fotoaparat v graben in potem sem jaz letela za fotkičem, žužek je pa sit odletel. Fotoaparat se je na srečo ustavil v grmovju ne dosti nižje. Hvala bogu. Po vseh pripetljajih smo le živi prišli na vrh. Lep razgled je odtehtal vse. Malo sva posedeli na vrhu in se nato spustili še do koče, kjer sva še malo počivali. In kupila sem si knjižico in bom zdaj zbirala štemplje :) jeee (otrok mali ) Nazaj na planini pod golico sva bili že ob pol dveh in res sva si zaslužili da tačke namočiva v mrzli, kaj mrzli, ledeni, vodi Jasne v Kranjski gori. Preostali del dneva smo potem poležavali ob Jasni, malo čofotali, midve ne preveč, ker je res mrzla, Ben se pa ni dal. Kljub svoji utrujenosti je še vedno zbral moči, da se je podil za kamnčki po vodi. zato je pa danes mrtev in že cel dan leži ob meni. Tako ali tako je vroče in bo čas za sprehod šele bolj pozno zvečer.

Krim ne vem kolkič (1107m)

Prvotni nedeljski plan je bila Golica in celi travniki Narcis, po katerih je znana. Ampak se ni izšlo, ker so vsi mogli kar naenkrat nekaj delat, ko je bilo treba it, pa še z gužvo so grozili. Nedelja, lepo vreme, narcise...najbrž se bo gor ttrlo ljudi. Nekdo je izjavil, da gre na Krim in takoj sem bila zraven. Ker sem vedla, da lahko razveselim z dolgim sprehodom še eno žival, sem šla še po Kalo. Krim ni tao visok, se pa vleeeeeeeeeeeče. Gor smo šli šele okoli 12h in ugotovila sem, da počasi že ratuje tako vroče, da bo treba v hribe hodit bolj zgodaj zjutraj. Ni bila Golica in krim ni ravno moj najljubši hrib, ampak družba je bila super in to je važno, tako da smo vseeno super izkoristili dan.

ratitovec2 (1642 m )

Tokrat zares in do konca, no ja do vrha :). Ker zadnjič nisva s Polono zaradi snega prišli nikamor in ker ta Ratitovec gledam že toliko časa sem šla tja še enkrat. Tokrat v polni bojni opremi. Ampak je nisem rabila, ker je sneg že precej skopnel. Bilo ga je samo še nekaj zaplat, ravno dovolj, da sva se z Benom malo kepala, in ne toliko, da bi oviral korak. Sicer pa je ratitovec izpolnil vsa moja pričakovanja. Če pustiš avto malo pod vsajo zg. Dolje, se pred vzponom malo ogreješ, nato kar dobro ugrizneš v kolena, do prijetne jasice. Potem se še malo vzpneš in že si na planini, kjer se po grebenu počasi dvigneš na kočo na ratitavcu. Prva dva vzpona človeka malo zrekrairata, ker sta kar strma, potem pa se po grebenu pretežno samo še sprehajaš in uživaš v lepem razgledu na sosednje hribe in alpe. In jaz in Ben imava rada takšne travnate grebene, zato je ratitovec za oba ravno pravšnji. Na poti je jezerce ali dva, kjer se je Beni še malo okoplal in tako še toliko bolj užival na izletu. Še bova šla, ampak v planu imava spet toliko hribov, da vseeno ne še tako kmalu. Na žalost premalo prostih dni. Drug teden je tekma v Ložnici, v nedeljo pa bova po moje končno šla gledat narcise na Golico. Zdaj najbrž tudi tam ni več snega in imajo prosto pot da cvetijo.










In ker je slovenija tako cool in majhna sva spet bila en dan na snegu in drug dan, ne v pomladi, ampak kar v poletju. Kar precej norcev se že kopa v morju. Soboto smo preživeli zeloo lenobno in cel dan poležavali na travici v Simonovem zalivu. Z nami je bil tudi Baronček, ki pridno raste. Kakšna ogromna zverinica je to že zdaj. Kaj šele bo. Prav prijetno je bilo, ker še ni toliko ljudi in nikogar ne ovira, da kužki letajo po travi za žogicami.