ratitovec2 (1642 m )

Tokrat zares in do konca, no ja do vrha :). Ker zadnjič nisva s Polono zaradi snega prišli nikamor in ker ta Ratitovec gledam že toliko časa sem šla tja še enkrat. Tokrat v polni bojni opremi. Ampak je nisem rabila, ker je sneg že precej skopnel. Bilo ga je samo še nekaj zaplat, ravno dovolj, da sva se z Benom malo kepala, in ne toliko, da bi oviral korak. Sicer pa je ratitovec izpolnil vsa moja pričakovanja. Če pustiš avto malo pod vsajo zg. Dolje, se pred vzponom malo ogreješ, nato kar dobro ugrizneš v kolena, do prijetne jasice. Potem se še malo vzpneš in že si na planini, kjer se po grebenu počasi dvigneš na kočo na ratitavcu. Prva dva vzpona človeka malo zrekrairata, ker sta kar strma, potem pa se po grebenu pretežno samo še sprehajaš in uživaš v lepem razgledu na sosednje hribe in alpe. In jaz in Ben imava rada takšne travnate grebene, zato je ratitovec za oba ravno pravšnji. Na poti je jezerce ali dva, kjer se je Beni še malo okoplal in tako še toliko bolj užival na izletu. Še bova šla, ampak v planu imava spet toliko hribov, da vseeno ne še tako kmalu. Na žalost premalo prostih dni. Drug teden je tekma v Ložnici, v nedeljo pa bova po moje končno šla gledat narcise na Golico. Zdaj najbrž tudi tam ni več snega in imajo prosto pot da cvetijo.










In ker je slovenija tako cool in majhna sva spet bila en dan na snegu in drug dan, ne v pomladi, ampak kar v poletju. Kar precej norcev se že kopa v morju. Soboto smo preživeli zeloo lenobno in cel dan poležavali na travici v Simonovem zalivu. Z nami je bil tudi Baronček, ki pridno raste. Kakšna ogromna zverinica je to že zdaj. Kaj šele bo. Prav prijetno je bilo, ker še ni toliko ljudi in nikogar ne ovira, da kužki letajo po travi za žogicami.