Mi gremo pa na morje...

v bistvu smo ravno nazaj prišli. Zaradi morja sem spustila dve tekmi, eno pa zaradi res slabega vremena. Ampak ta teden na morju sem res potrebovala. Bilo je super. Vreme ravno pravšnje. O pravem poletju ne duha, ne sluha, ves čas okoli 25 stopinj in delno oblačno. idealno za Bena, ki slabo prenaša vročino in tudi zame, ki sem pri 30 stopinjah samo preveč lena, da bi se mi karkoli dalo. privoščila sva si počitnice kjer sva res poležavala, spala, dokler se nama je zljubilo, potem sva pa še malo poležavala. Brez čofotanja v vodi in lovljenja kamenčkov seveda ni šlo. Škoda edino, ker Ben noče plavat, ampka samo brodi po nizki vodi. Potem je pa ves nesrečen, ko grem jaz plavat. Ampak za mano pa ne. Drugo polovico tedna sva še bolj prelenarila, ker se je med lovljenjem kamenčkov zgodila nesreča. Ben je stopil na oster kamen, glažuno ali kaj jaz vem kaj in si porezal blazinice. Zato je mogel malo bolj počivat. Šepal je sicer bolj takrat, ko mu je pasalo in ko je to rabil, da sem ga še dodatno cartala, ampak se je kar porezal. Zdaj se nama pa obeta, da bova zaradi tega mogla spustit še eno tekmo. Presneto, pa samo še dve sta, potem pa spet pavza. No, da se mu le tačka čimprej zaceli, da bo lahko spet z mano po hribih hodil. jaz bom pa ta čas plezala, pod skalo me lahko pa mirno čaka in zraven počiva.

Raj je raj na Otočcu

Zakaj pa ne, enkrat za spremembo na dolenjsko. Priznam, težko me je bilo odvleči tja, ko pa sem se proti Otočcu peljala, semu ugotovila, da tudi dolenjska ni tako slaba. Ok, nekako se mi zdi, da nimam tam kaj za počet razen it v toplice... Ampak, ko sem se ozrla naokoli sem ugotovila, da je pokrajna pravzaprav prav lepa. Sinje modro nebo,s posameznimi puhastimi oblački, svetlo zeleni prostrani travniki... vse to je sestavljalo prav lepo paleto čudovitih barv, ki so bile prava paša za oči.
Jah tudi dolenjska je lahko zelo lepa, če jo le gledaš s pravimi očmi. Čeprav se kaj dosti po Otočcu ne da sprehajat pa se je Beni vseeno malo zletal. Ne vem kaj mu je danes dogajalo, ampak norel je naokrog kot zmešan. takega imam rada, upam, da bo jutri na tekmi tudi pokazal kaj takega navdušenja. zadnjič na treningu je kar spidiral. Mogoče bi se jaz na tekmah mogla malo sprostit, teči, kot, da mi gre za življenje, pa bi laufal tudi on. Bom probala.
Na Otočcu je nastalo nekaj slabih slikic. Moram se vzeti v roke in naštudirat malo funkcije svojega fotkiča.

Z Goričkega v Piran

No ja ne čisto. Ampak Slovenija je tako cool. Ravno zato, ker je tako majhna. En dan lahko preživiš na morju v skoraj spomladanskih razmerah, toplo je, sonček sije, povsod mrgoli ljudi, živali, vse je polno življenja...
Naslednji dan pa se lahko povzpeš na kak hrib, zunaj je minus veliko, mras, da ti zmrznejo lasje, naokrog sneg, prava zimska idila.

In točno to smo si ta vikend privoščili mi. V Soboto smo šli na izlet v izolo, kjer nas je grelo toplo sonce, mislim, da me je kar malo ožgalo po obrazu. Prav res je bilo prav spomladansko vreme kakih plus osem stopinj.



V Nedeljo pa smo šli malo v hribe, na Krim. Na vrhu je prav tako sijalo sonce, le da je bilo kakih minus osem stopinj. Prav zares so mi zmrznili lasje. Ampak kljub mrazu je bilo prav idilično, sneg je bil še na drevesih in sonce, ki je sijalo skozi vrhove se je v snegu prav pravljično lesketalo. da nam ni bilo preveč dolgčas smo s seboj vzeli še Benovo veliko prijateljico Kalo. Prav fino je imeti dva kužka. ben bi sier raje imel sestrico samo zunaj, doma pa ne, ampak misim, da bi se tudi tegaa navadil. Ni bil namreč preveč navdušen, ko smo Kalo iz izleta odpeljali tudi domov, dokler ni njen tadej prišel po njo. Smotko mali.








Vikend bi morali raztegniti na tri dni. Da bi lahko dva norelli okoli, en dan bi pa počivali.

Veseli december je mimo. letos je bilo kar se tiče petard kar ok, samo zadnje dva dni pred novim letom je v Ljubljani poklao kot na fronti. Ben je bil totalno prestrašen, tudi lulal ni. Moj novoletni sklep je definitivno to, da še dolgo ne bom spet v Ljubljani za novo leto. Niti v kakem drugem mestu. Zadnjih nekaj let smo bili vedno nekje izven ljubljane, nekje na kaki vasi, kje re bilo lepo mirno, razen tisto uro okoli polnoči. Je bilo pa lepo 1. januarja dvigniti se na šmarno goro, kjer je sijal sonček in je bil spet čudovit razgled. čez vikend pa smo šli na jezersko kjer smo lahko mi drsali, Ben pa se je zabaval zraven na snegu. Zdaj pa se svet počasi spet vrača na stare tirnice. V klubu ustanavljamo nekakšno show skupinico. Naslednji teden začnemo s treningi, tako, da se bo spet nekaj dogajalo.

Še en lep pogled s šmarke

jezersko

Vrbsko jezero

Sobotni dan smo preživeli v pravljici. V osnovi smo šli na izlet v Celovec. Najprej smo se ustavili ob vrbskem jezeru in šli potem v Celovec. Hitro smo ugotovili, da tam ni pravzaprav nič zanimivega, čisto preveč je podoben Ljubljani in se vrnili raje ob jezero, kjer se je dogajala prava božična pravljica. Če hoče kdo doživeti božično vzdušje naj gre tja. Prav kičasto je vse okrašeno,kar je meni všeč, ker mam božični kič rada. Zvočniki visijo na drevesih, tako, da se božične pesmice slišijo povsod, od nekod so pripeljali celo kamele, da predsatvijo božično zgodbo, seveda pa ne manjka niti koz, zajčkov in podobnega. na jezeru so osvetljene jaslice, povsod so lesene hišice s kuhanim vinom in kar pri nas pogrešam, s punčom. Zvečer zakurijo ogenj, da se ob njem greješ medtem ko srkaš kuhančka, zraven pa v živo poje zborček božične pesmice. Za povrh pa je vse začinjeno s snežno odejo. Res je pravljica. In Beni je bil seveda z nami in je užival na snegu.

Tamar

Po dolgem času se spet oglašam. Če bi Bena kdo vprašal, bi najbrž rekel, da se njegova človeška mama čisto preveč ukvarja z neko rečjo, ki se ji reče služba. Potem pa pride vikend in dežuje. Ampak to soboto smo se kljub slabšemu vremenu odpravili na izlet. Že dolgo sem se odpravljala v Tamar, tako sem se iz sončne Ljubljane odpeljala v oblačne jesenice, naravnost v srce snežne nevihte. Mi je blo kar malo žal, da sem šla na ta konec, ampak ko sem prišla v Kransko Goro se je spet razjasnilo in izlet se je na koncu le izšel kot dobra ideja, sploh ker smo prvič letos doživeli sneeeeg. Baj, mali jack russel pa je sneg doživel prvič v življenju in mislim, da je bil kar navdušen. Pač nismo vedeli, da bo danse cel dan snežilo :) Kar nas veseli, ker sneg obožujemo in sva se z Benom celo popoldne kepala. Naj le pada beli snegec, da bomo lahko končno eno leto zares uživali prave zimske radosti.

sonce, morje, jaz in ti...

V soboto je bilo v Ljubljani sivo deževno dopoldne zato smo se odpavili sonce iskat drugam, kam pa, če ne na obalo. Nekaj malega smo ga res našli. Šli smo na sprehod po Izoli, družba na dveh nogah pa je izkoristila še dneve odprtih vrat v Vina Koper za pokušino njihovega Refoška. Ben bi sicer preživel tudi če mi nebi šli tja ampak mislim da je ob preganjanju ptic po plaži pozabil na take tegobe in vseeno neskončno užival.

Morjeee

Slovenija je tako cool država. En dan v gore, drug dan na morje, vmes pa le dobrih 100 kilometrov. Ne le vsak dan na en konec države,tudi v enem dnevu bi šlo čisto brez problema. Tako smo šli danes na izlet na morje. Seveda tudi študentska leta so cool,tako se lahko kar sredi tedna za cel dan odpraviš na izlet. najprej smo šli vAnkaran. Aja, da ne pozabim, imeli smo čast spremljati Capijev prvi izlet na morje. Bil je naravnost navdušen. Skupaj z Benom sta se podila po vodi in lovila kamenje. To je za Bena druga velika zabava poleg snega. Očitno mu je všeč lovit nekaj, kar potem izgine.




Iz Ankarana smo šli v Izolo, natančneje Simonov zaliv. Tam smo se namočili tudi mi, a ne preveč, ker poleg tega, da je naša voda že sama po sebi umazana in nič kaj vabljiva, je morje še polno meduz.


Tako smo namočili bolj gležnje kot kaj drugega idino Tjaša je pogumno zaplavala. Kužka sta spet lep čas lovila kamenje. No Ben ga je, Capi pa je lovil Bena. Totalno se je zaljubil v mokri primerek mojega kosmatinca. Ko je bil suh se namreč čisto normalno igra z njim, ko pa je bil moker je bil z nosom kar naprej v njegovi riti in ga skušal naskočit???




Po dobri uri razgibavanja v morju smo se šli osebki malo sončit, Ben in Capi pa sta bila tudi kar precej utrujena in sta padla dol poleg nas.
po kopanju se je treba obrisat


malo smo še poležavali nato pa šli jest. Ker čas res prehitro mine, ko ti je lepo je bila ura na žalost taka, da smo se mogli vrniti domov. Nekateri pač nimajo udobnega študentskega življenja in morajo v službo tudi ob tako nemogočih urah kot je sedem zvečer.
capi

Benson