Aj aj aj Limona, Limona. Prvič, ko sem šla na toško čelo sem zelo pozorno gledala pot po kateri sem šla. Potem, pa sem na to kar pozabila in se že večkrat zgubila. Danes sem prišla dol v šentvidu, adijo. Saj ni hujšega, sem se pač še pol ure sprehajala ob cesti. Sicer pa imamo ta teden generalko. Družbo nama dela Kala. Čez vikend smo hoteli na morje, pa nesreča nikoli ne počiva. Dobila sem alergijo na nekaj, noben ne ve na kaj in se morem nekaj dni izogibat soncu, tako se bolj skrivamo doma in po gozdovih :). Ampak v nedeljo gremo vseeno v hribe. Bom pa oblekla majico z rokavi in dala kapco na glavo. Amapk moram izkoristit, če že ne grem na morje. Se bomo šli vseeno najbrž vršt v kakšno jezero, najbrž v Bohinj. Kužkom je itak vseeno, samo, da se dogaja.

Zadnjič sem hotela na obisk k Nike, pa mi je preveč hudo, ko je ne morem kar odpeljat in sem se odločila, da grem tja samo še takrat, ko jo odpeljem. Kar ne morem dojeti, da je res. Se počutim podobno kot pri Benu. Tudi zanj kar nisem mogla dojet, da je to malo sladko bitje zares moje. Vzreditelja zelo dobro skrbita za socializacijo malčkov. Navajata jih že tudi na "agility ovire". Da bo mali to res že v zibko položeno :). Mislim, da mi Metka ne bo preveč zamerila, če ji ukradem eno slikco ali dve ali trei in jo nalepim tukaj.


tu so pa ostale

še vedno sva živa

slikala pa tale

Nič takega se zadnje čase ne dogaja. Simona se je odločila, da bo naredila še kakšen izpit, zato mora žrtvovati tudi kako lepo nedeljo za učenje. Tolažim se s tem, da druga pomlad bo pa res samo moja, ko bo končno konec teh izpitov.
Ampak agility tekem vseeno ne izpustiva. Tako smo dve soboti nazaj spet bili v Prestranku. V agilityu sva se diskvalificirala, ker je šel Ben v napačen tune, jumping je bil pa ok. Včeraj je bila lepa valentinova tekma in nama je šlo malo ampak res malo bolje. Ben kar nekaj ni hotel v tunele, oz. ni bil ziher, če res to hočem od njega, tako da sem mu mogla za vsakega 2x rečt, preskočil je obe coni in bil še kar počasen. Tako da ni bil ravno najin najboljši tek. V agilityu sva bila tko 5. Je bil pa boljši v jumpingu, in sva bila na koncu 2. Tudi v skupnem seštevku eukanuba pokala sva bila potem 2. Včeraj je bil namreč tudi Eukanuba finale. Tko kot sem rekla, se mi zdi, da so imena kar povezana s psi. Veni Vidi Vici, Simply the best, Fast&Furious... Tako bi Ben lahko namesto United breed of Benetton bil Let`s go slow :) he he.

tole je slikala pa tale


Poleg agilitya sva tud pridno dejavna v naši show skupini in se pridno učiva trikce. Ampak mislim, da se bomo kar malo pomatral predno bomo dejansko sestavil en program, ker smo vodniki tako super usklajeni, da še ene vrte ne spravimo skupaj tako kot je treba. Boga Polona ko nas mora gledat :)

No toliko, da se ve, da sva še živa.

Še od božiča. ko sem pospravljala smrekico sem ugotovila, da Benu ni bila všeč okrasitev, odločil se je, da je treba vso stvar malo popestrit in je dodal kanček sebe.

Na snežno veselico pod golico ali noro noro

Čez vikend sva šla z Benom na obisk k njegovi best frendici Veni in njenima Cenetu pa Petri. V soboto je bilo malce bolj megleno, danes pa čudovito sončno vreme. Pokrajno je pokrivala debela snežna odeja zato smo se vsaj za letos snega kar naužili. Celo sankala sem se po res veliko letih, noro noro.Takoj v začetku novega leta gremo seveda spet v akcijo. Za nekaj dni pa bo dovolj, saj bomo letos prehod v novo leto preživeli kar v Ljubljani, Beni bo imel čast biti edini moški v ženski družbi, srečko.

Božič 08

Včeraj nas je obiskal božiček. Beni je dobil cel kup daril. Vedno mi je zanimivo kako točno ve kaj je zanj. Ne zanima ga noben paketek, nobena plišasta igrača ki jih že od nekdaj lahko puščam na postelji in na dosegu njegovega gobčka pa se je ne bo niti dotaknil, točno pa ve kaj je zanj in svojega darila se je razveselil kot majhen otrok. Dobil je plišastega hudička, gumijasto kostko, ki jo je uničil v nekaj minutah ampak če on v tem uživa, bistvo je da se on zabava. Poleg tega pa cel kup priboljškov. Božiček je bil priden in je mamici prinesel novo družabno igro, zaradi katere se je božični večer zavlekel v zgodnje jutro. Ampak to ni ustavilo velikega duha. Zjutraj smo kljub temu zlezli na Šmarno goro že navsezgodaj. zahvala gre Mojčki, ki me je vrgla iz postelje in meni, ker sem pozabila izklopiti telefon. Pa kaj če sem bolj malo spala na vrhu nas je čakalo zlato sonce in prečudovit razgled na alpe. Bilo je sicer malček preveč ljudi, kar se tega tiče je bilo včeraj, ko sva bila gor z benom skoraj sama bolje ampak ni pa bilo sončka. Zaradi sonca je bilo tudi prijetno toplo in smo se malo pomartinčkali. Seveda sem preizkušala svoj novi fotoaparat in tu je nekaj izdelkov.

V soboto je bila po dolgemčasu spet tekma. Kar pogrešam to. In po dolgem obdobju deževja tudi suho vreme. Tako sva z Benom uživala v dobri družbi in si z dvema zelo lepima čistima tekoma prislužila še en pokalček. Škoda ker je tekem tako malo.
Še nekaj je. Ela ima tri mladičke dve psički in enega psička. kar srce me boli, ker vem, da bodo šli mimo mene ampak res je, da trenutno niso razmere za še enega kužka. Beni dobi toliko več moje pozornosti.


V nedeljo sem se zbudila v čudovito sončno jutro, ki mi je že samo po sebi polepšalo dan in še kaka dva za naprej. Po tolikemčasu je bilo res prijetno uzreti modro nebo. Seveda smo to takoj izkoristili za izlet. Ker smo malo predolgo spali smo šli na šmarko št.2 Veliko planino seveda in preživeli čudovit dan na snegu, ki ga je tam v izobilju.

let it snow

Kakšno bedno vreme, nič pametnega se ne da počet. Če že so padavine bi lahko bile vsaj snežne. Dež pa res nikomur ne koristi :(. No dneve zabijamo s trikcanjem, kmalu posnamem kak film, do takrat pa objavljam le snežne radosti.

pa je šel...

Bil je petek, zunaj je namedlo precej snega, jupiii, z Benijem nisva zdržala pa sva si ga malo privoščila kar ob dveh zjutraj in kot dva otroka nisva mogla spat zato sva v soboto že ob sedmih zjutraj rogovilila naokrog in se šla kepat. Kdo bi spal,če se pa obeta tak žur. In popoldne? Spet snežna žurka. Jaz optimistka sem že mislila da zdaj pa bo, zima in sneg...ampak ne, nedleja zjutraj me je neprijetno presenetila z dežjem. Zdaj so od snega ostali samo še majhni kučki, ok, dovolj veliki za kakšno kepico, ampak veselja je pa konec :( škoda, ampak vsaj en dan je bla žurka.

konec dober, vse dobro

zelo sem vesela, da sem se vseeno odločila it na to tekmo. jutraj je sicer še deževalo in imela sem nekaj pomislekov, ampak kaj ko pa sem bila že zmenjena z Majo, zdaj ji nisem mogla rečt, da ne grem ha ha.
Potem je še nekaj rosilo tudi na začetku tekme ampak nič pretresljivega. Popoldne, pa smo se vsi že veselo greli na sončku. Res bi mi bilo žal, če nebi šla in sem vesela, da sem požrla obljubo.

Tudi sicer, je bila to ena izmed bolj prijetnih tekem. Vreme res ravno pravšnje, ravno pravšnje število tekmovalcev, in meni osebno prijeten prostor, z izjemo nekaj stekla po tleh. Na srečo se nihče ni porezal. Beni se je načeloma odrezal precej dobro. V agilitiyu sva se sicer diskvalificirala, ampak je tekel lepo, samo na napačen hop je šel, v jumpingu pa sva odtekla čist tek in bila po času tretja.
Mislim, da je počas čas, da greva malo naprej in greva v kategorijo A2/J2. Saj to razmišljam že dolgo, bova šla v zimski sezoni, brez veze dve tekmi pred koncem sezone. Sem se pa že dolgo nazaj odločila, da greva enkrat ko bova v agilityu diskvalificirana za predtekmovalca. Ker pa je bila to predzadnja letna tekma sem se že v naprej odločila, da grem na tej tekmi za predtekmovalko v dvojko, v vsake primeru. Najbrž se je Ben zato odločil, da se diskvalificirava, če sem rekla, da grem za predtekmovalko ko bo on disk, potem bo on disk :). Mislim, da nama ni šlo tako slabo, ni bil ravno njegov najboljši tek, predvsem pa ne moj najboljši. Bila sem precej zmedena, zato sva se malo lovila ampak sva prišla skozi z eno napako na slalomu. Mislim, da nama bo kar šlo. Čeprav ker načeloma ni poti nazaj mam občasno mal pomisleke, ampak kaj, saj ne morem večno ostat v enki.

Ps.
Branke pač ni bilo.

Kaj je velika skrivnost in presenečenje te tekme? Polona je imela rojstni dan in smo ji pripravili presenečenje. Spekli smo ji torto/e in ji kupili darila. Mislim, da je bila kar prijetno presenečena, tega definitivno ni pričakovala :) Dobila je bilobil, ker ima težave s spominom in bič, da nas bo lahko krotila :) V glavnem vse vkupaj je izpadlo super, sploh ker smo zadnjič na treningu vse skupaj planiral, medtem, ko je imela ona tečaje in ni nič pogruntala. Super akcija.



ps2
Polona se opravičujem ker razkazujem tvoje slike svetu ;)

finalna eukanuba tekma

Danes se je na Hrušci odvijala finalna tekma za Eukanuba pokal. Zjutraj sem bila za odhod zmenjena ob pol osmih in se zbudila deset minut prej. Kot bi to vedela sem si na srečo vso malico pripravila že včeraj zvečer(ponavadi to delam zjutraj). tako sem se lahko samo oblekla, si skuhala kavo, za s sabo seveda, in letela.


Vreme je bilo katastrofalno. Cel dan je deževalo, najprej sicer malo manj, popoldne pa ves čas in vse namočene nas je zeblo kot cucke. Benu je bilo očitno čisto ok, ker je prvič v karieri odtekel dva čista teka, brez napake. Celo v slalom je šel,trening se je obrestoval :) Tako sva zmagala s kar nekaj sekundami prednosti pred ostalimi (ni bilo Ajše ;) ).

V skupnem seštevku Eukanuba pokala pa sva dosegla tretje mesto. Kljub res slabemu vremenu je bil torej dan nadvse uspešen. Brezveze, da pišem kako ponosna sem na naju, ker je v bistvu že celo sezono full priden.
_________________________________________________________
Naslednji teden pa ni nobene tekme in bova prosti vikend izkoristila za sproščanje v Bovcu. Upam, da bo vreme lepše kot danes, da bomo lahko uživali v lepotah pokrajne.
_________________________________________________________
ps
Ne bom hvalila dneva pred nočjo, ampak zdaj sva imela dva treninga rallya in se mi zdi, da gre Benu kar dobro, se full hitro uči, poleg po desni je poštekal praktično takoj in ga dela lepše kot po levi pa tudi vse ostale vaje do zdaj mu grejo precej dobro.

Kolikor sem nad tem kužkom na začetku "obupavala" zdaj mislim, da je res najbolši kuža na svetu, obožujem njegov karakter, energijo, full je ratal priden, pozoren, preden je ratal najboljši pa me je ogromno naučil. Kaj bi si želela bolšega.

happy birthday

VSE NAJBOLJŠE BENSON za tvoj tretji rojstni dan!
Da boš ostal še naprej tako oh in sploh super kuža

ps
Vse najbojše tudi sošolki in veliki agility konkurenci ;) Ajši, ki ima prav tako rojstni dan.

utvara

recimo, da mi sploh niso všeč, nimajo nobenih zmagovalnih imen, nobenih zanimivih ožigov, so čist preveč beli, starši so čist nezanimivi, v glaven čist brezveze...
Danes sem srečala enga mladička, kako mladički lepo dišijo mmm

mali parsončki

selca 2008

Saj vem, da sem rekla, da ne bom hodila na vse tekme, ampak samo na tiste blizu Ljubljane. Ampak to je bilo, ko so bile moje finančne zmožnosti zelo omejene, zdaj mi gre malo bolje, agility me je zasvojil in brez njega mi živeti ni :)
Danes je bila tekma v Selcah. zelo zabavno se je že začela s super izgubo. Spet. Sem si mislila, če imam vinjeto grem pa na avtocesto. proti škofji loki, kakšna neumnost. Moja majica help me i am blond mi je danes povsem ustrezala. Tako sva z Majo do Škofje rable sekoraj uro namesto 20 min. Prvi benov tek je bil v redu, se mi zdi da je kar šibal, samo 5 pik sva dobila na slalomu, kje pa. Tokrat je bila pridna Vasilija in Ajšo lepo pripeljala skozi parkur z lepimi conami, tako naju je premagala ampak v času sva jo pa našišala :) Sem pnosna na Bena, ker to pomeni, da se on celo premika. Drugi tek pa...slalom, slalom, slalom...dobesedno, ponavljala sva ga trikrat. tretjič mu je uspelo, tako sva pristala na tretjem mestu s 27 kazenskimi pikami. Toliko o konkurenci :). Po eni strani je smešno da sem na stopničkah s toliko kazenskimi pikami, po drugi strani pa je namesto slaloma tekel lepo. tale slalom je treba pa res natrenirat in full, full nagrajevat.

Ker želim spoznat čim več kinoloških disciplin sem se odločila, da grem z Benom na tečaj rally obedienca. Začnem v ponedeljek, komaj čakam. Lani sem že razmišljala o tem, pa sem se nekaj izgovarjala, da nočem nič takega delat, dokler ne naredim vseh izpitov, ker potem počnem vse drugo raje kot to, da se učim, ampak to ne drži. Dokler sem še študentka imam časa na pretek, tako, da, ni izgovora!

ps
Sem bila opozorjena, da nisem napisala kako so me hotel v gostilni Pujs v Železnikih "nategnt". Najprej sem dobila v košarici s kruhom odgriznjeno žemljo, jaki, potem pa so mi hoteli za kalamare raćunat 1,5€ več kot je pisalo v meniju. ker je Cene čist slučajno pogledal račun je videl, da se cene ne ujemajo. POl je bla pa še natakarca tečna in mi je vrgla tist dnar, kot, da sem jaz kriva, da sem jih odkrila, ne oni k so me hotl ogoljufat...

trije dnevi, troje sladkih voda

Te dni smo se potepali. Ker je vroče, smo se tudi hladili v rekah, potočkih, jezercih,...

V ponedeljek sva šla na Ilirijo na trening, po treningu pa še na kratek sprehod po Mostecu. Tam je tudi majhen potoček v katerem se Ben zelo rad osveži. Kar čofotal in čofotal bi in gledal me je kot majhen otrok, žalosten, ko je moral ven iz vode. Obljubila sem mu torej več čofotanja naslednji dan.

V torek smo imeli bolj malo časa, zato smo se odpravili na malo bližnjo lokacijo, kam drugam kot v Iški Vintgar. Ker je tam res prijetno se sprehodit, poleg tega pa lahko svoje tačke namočim tudi jaz, ne le Ben. Čeprav je bila voda tako mrzla brrr, da je res ostalo samo pri nogah. Ben se je neutrudno podil po vodi, gor in dol in gor in dol...


V sredo smo šli na Rakitno, kjer je prav tako prijetno jezerce. Tudi tam lahko svoje tačke načeloma namočim tudi jaz, ampak mi tamkajšne jezero ni preveč všeč, kljub temu, da je precej toplejše. Spolzka tla, alge,... niso za mojo mestno dušico. Nasprotno je Ben reodkril radosti plavanja in je kar palval in plaval in šel vedno dlje od obale in vidno užival. Tako je plaval celo uro in odšel domov srečen.


Danes pa smo obiskali Bohinjsko jezero. Ben je spet čofotal po vodi ampak ne tako intenzivno kot prej dva dni. Najbrž je bil že malce utrujen, niti plaval ni toliko. Pa tudi ven iz vode je šel dvakrat počivat na brisačo, kar mu prejšne dni ni niti na misel padlo. Tokrat sem pošteno namočila svojo rito tudi jaz. In tudi jaz zelo uživala, voda je imela ravno pravšnjo temperaturo.

PO kopanju smo se sprehodili še ob koritih Mostnice od koder pa nas je predčasno pregnal dež.





Da pa nismo zadovoljili le Benovih želja ampak tudi svoje smo šli pogledat še en tak lep ranč Mrcina v vasi Studor. Všeč mi je njihova ideja. Vsak teden organizirajo 4 dnevni tabor za otroke. Otroci si kuhajo na velikem odprtem ognišču, spijo na kednjih, skrbijo za konje in se učijo jahat. Ko sem ravno omenjala Simley the best nekaj v zvezi s povezavo uspešnosti in imena je ena vodnic prepoznala Lajčkino ime in mi povedala, da je tudi ona nekaj časa tekmovala v agiltyu, zdaj pa le še trenira, ker je agility ratal prevelika kuhinja. Na žalost se moram skoraj strinjat z njo, ampak meni je vseeno, zaenkrat se na tekmah še zabavam. Potem pa sem še jaz malo zajahala enega od lepih islandskih konjičkov. To bi morala definitivno početi večkrat in se čiprej odpravit tudi na teren.

še ena domača živalca


Mislim, da ima Ben za nekaj dni dovolj vode, še dobro, ker se bliža, na žalost, delavni vikend.

Prispevek za zgodovino pasje-človeških odnosov

Dr. Lajoslav Pesjan:
Naš pasji rod je že v pradavnih časih naredil usodno napako in zanjo še danes plačuje kazen, plačeval jo bo vse večne čase. Kajti napaka, ki smo jo storili, je bola res huda: prapes si je za svojega najboljšega prijatelja izbral pračloveka.
Do te nadvse neprimerne odločitve je prišlo zaradi usmoljenja; prapsu se je nebogljeni in na trdo življenje povsem nepripravljeni pračlovek hudo zasmilil in sklenil je, da mu bo pomagal. Začelo se je z lovom: bežečo divjad, ki je štorastemu lovcu brez težav ušla, je hitri, spretni in pametni pes pognal pred sulico ali pa gorjačo, ki jo je držal v rokah človek.
Pes je človeku preskrbel hrano. Hkrati je prišlo do prave krivice: človek je psu za nagrado vrgel le kosti in ostanke svoje gostije in pes, skromen, nesebičen, dostojanstven in plemenit se je z njim zadovoljil in za vse večne čase pristal na tako žaljivo delitev.
Nadaljevalo se je v podobnem slogu. Pes je v človeku vse bolj pomagal, čuval mu je bivališče, ga varoval, mu dovoljeval, da ga je vpregel v sani in druga vozila, iskal mu je izgubljene predmete, ga vodli po varnih poteh, ga reševal iz vode, iz plazov in ruševin, pazil na njegove otroke in opravljal še veliko drugih nalog.
Za nagrado mu je človek namenil troje: ovratnico, nagobčnik in verigo. Res je, da je psa začel imenovati »najboljši prijatelj«, vendar je istočasno v svojem besednjaku besedo »pes« uporabljal kot najhujšo psovko in tako neizpodbitno dokazal, kako to prijateljstvo ceni.
Do današnjih dni se stvari niso veliko spremenile, včasih se zdi, da so se celo poslabšale.
Pes bo svojo napako pri izbiri prijatelja pač plačeval do bridkega konca.
Evgen Jurič

Vir:Časopis Dobro jutro, sobota, 19. julij 2008
foto:Andraž Cerar

Rab 2008

evo še filmček z morja. obljubim, da ni daljši kot en komad ;).

LJUBO DOMA, KDOR GA IMA

Po naših letošnjih "počitnicah" pa res.

Majhni, nepomembni zapleti so se začeli že zelo blizu doma, ko sem nekje pri Turjaku ugotovila, da sem doma pozabila kratke hlače. Ampak kdo bi se sekiral, saj grem na morje, hlač sploh ne rabim, ali pa bom kake kupila tam. Potem je Silvo ugovil, da nima rezervneg ključa od avta pa sva rekla, da bova tudi to preživela in tudi to, da so začeli vsi cd-ji v radiju preskakovat naju sploh ni motilo. Koga briga, saj gremo na morje. Hvaljen bodi tisti, ki je izumil klimo. Namenjena sva bila v kamp San Marino na hrvaškem otoku Rab.
Tam naj bi bila rajska peščena plaža. Ko sva prispela tja naju je najprej malce neprijetno presenetila res precejšna gužva, ki je v tem času še nisva pričakovala. Ravno v izogib preveliki gužvi greva na morje pred glavno sezono. Pa je vseeno bila. Dobra stran kampa je kar precej sence, veliko dreves. Ko sva končno našla prostorček, ki ni bil ravno ob kantah za smeti, kamor bi postavila šotor sva šla na recepcijo, da se prijaviva. Pod nos so nama pomolili izjavo, da bo kuža ves čas na vrvici, odgovarjava za njegovo obnašanje in PES NE SME NA PLAŽO! Zakaj potem dovolijo psa sploh v kamp? Kaj naj bo ves dan v šotoru, kakšen smisel ima to?? Saj ne pelješ psa tja podnevi v največji vročini, zjutraj in zvečer pa, v tem je bistvo. SKUPNE počitnice. Seveda smo se pobrali od tam.

Na otoku je še en kamp, kamp Padova ob mestu Rab. Samo upala sva, da je v redu, ker se nikomur več ni dalo voziti nikamor. Vsaj za eno noč, ker trajektna linija z Raba na Krk, kjer je psom prijazen kamp Baška ni bil vzpostavljen, ker ravno zdaj prenavljajo pristanišče bi nama preostala doooooolga pot nazaj ali pa otok Pag. Na srečo je bil kamp Padova kužkom VELIIIKO bolj prijazen. Nobenega lista za podpisat, kužki grejo lahko na plažo. Tudi tu je bilo kar nekaj drevja in zato tudi dosti senčke. Pa veliiko manj ljudi.
Kot sva kasneje ugotovila pa tudi mivka v vodi in celo dve manjši mivkasti plažici.
Po mivki se Ben seveda najraje podi, ker ga nič ne žuli v blazinice. Odločila sva se, da ostaneva kar tam. Ves čas dopusta. Slaba stran tega kampa je bila, da ni bilo skoraj nič travnatih površin, večinoma beton in le malo travice. Za tekanje skoraj nič. Ampak smo se toliko bolj razgibavali po vodi. Zjutraj smo vstajali navsezgodaj in šli na sprehod in jutranje kopanje, Ben je v nedogled skakal po vodi za kamnčki in vzljubil tudi plavanje. Obožujem zgodnja jurta na morju. Prijetno hladno je in nikjer nikogar. samo midva in nekaj podobnomislečih navdušencev jutra, ki so tekli po poti, ki je ob morju potekala od kampa pa vse do mesta Pab (res simpatično mestece).
Po tej poti smo se tudi večinoma sprehajali. Zaželjenost psov se je tu kazala v res velikem številu psov (začuda sva bla na jurtanjih in večernih sprehodih večinoma sama in sva redko koga srečala) in tudi v velikem številu mačk. Na plaži pa sem slišala opazko, da se pes kopa tam kjer otroci le enkrat, pa še to od (po mojem mnenju) domačinke in to takrat, ko je bil v vodi en sam otrok(precej zgodaj dopoldne), ki pa ga je Ben očitno zelo zabaval saj je ves čas gledal kako se igra in se ga na vsak način trudil pobožat. (Ben ga je na njegovo žalost ignoriral, ker so ga bolj zanimali kamenčki, pa že tako se tujcem ne pusti preveč božat)

Naši kamparski sosedi so se odločili, da eno od muck posvojijo. Tako ljubko čisto malo. Mala navihanka je hodila Bena ves čas dražit.
Tudi sicer so mačke v kampu psov navajene in veliko večino pasji lajež na njih sploh ne gane. Če se kak zapodi proti njim in vidijo, da je na vrvici se niti naježijo ne. Lepo mirno se naprej nastavljajo soncu. Samo enkrat se je zjutraj zgodil incident. Odprla sem šotor in ena uboga reva mačja je bila ravno pri vhodu, Bena je presenetila, on pa njo, oba pa mene. Nisem ga mogla zadržat, skočil je iz šotora in se zapodil za njo. Potem sta naredila en krog po kampu. Še dobro, da se ni odločila postavit se zase. Sem se bolj zbala za Bena kot zanjo, ker vem, da če bi se obrnila, bi jo on ucvrl.

nekaj dni smo brezskrbno uživali v počitnicah, ko so se začeli problemi. Najprej ključ ni hotel odkodirat avtomobila. Rezervni je bil seveda doma. V kjuču so se razlile baterije. Kljub temu nama jih je nekako uspelo še toliko aktivirat, da se je na koncu avto le nekako odkodiral. Baterije sva potem vzela ven iz ključa, da se nama nebi kdaj zgodilo, da bi ga zakodirala po nesreči. No problem je bil rešen. Hvala bogu, ker sva se kar malo ustrašila.

Isti dan sva se potem vseeno odpravila na izlet na rajsko plažo v San Marino. Pa kaj, če psi ne smejo na plažo, saj nisva ničesar podpisala. :) Sama plaža in okolica je res lepa. veliko, veliko zelenja in urejene sprehajalne poti, travice, okolje samo v glavnem precej lepše kot v Padovi. Res rajska plaža ampak kakor za koga. Za lastnike in ljubitelje psov že ne. Posvaod so naju bombandirale slikce, psom prepovedano. Povsod, z dreves, stebrov, kant za smeti, še na sredi plakata z zemljevidom "rajske" plaže se je bohotila slika prečrtanega psa.
Delala sva se, da nič ne vidiva in se vseeno sprehodila po plaži. Seveda zvečer, ko tam ni bilo skoraj nikogar več. Kako zelo psi tam NISO zaželjeni nama je dokončno potrdil nek gospod (varnostnik ali nekaj takeg), ki je prišel k nama in nama tudi povedal, da so psi tu prepovedani in naj raje greva, ker brezveze, da plačujeva kazen. Tega nikoli ne bom razumela. Ok, štekam, ko je veliko ljudi, se najbrž bojijo za varnost svojih otrok, zato mora biti na vrvici. Ampak zvečer, ko ni nikogar, pa vseeno ne sme tja?? Recimo, da se bojijo, da bo na plaži opravljal potrebo. V vodi je sigurno ne bo. Ko sva odhajala sva na poti srečala kanal s kanalizacijo (smrdel je grozno) ki se je skoraj sredi te "rajske" plaže iztekala naravnost v morje, med njihove preljube otroke, ki jih tako ščitijo pred umazanimi spi.
Halo, a tega ni nihče opazil?? Vesela, ker nisva vseeno ostala v tem kampu sva se odpravila nazaj v Padovo.

Na poti nazaj pa nama je crknil avto. Čisto ga je zadušilo, obrati se niso dvignili. Za silo se je v prvi, drugi in tretji privlekel vsaj do kampa. Super, ali je lahko kaj lepšega. Odločila sva se, da greva naslednji dan domov. Bil je četrtek. Preostalo nama je več ali manj samo to, da naročiva avtovleko in nekoga, ki pride po naju. Ampak je nek sosed rekel, da pozna tam enega serviserja, ki bo naslednji dan avto pogledal in vleka morda le ne bo potrebna. Naslednje jutro pa, kot, da ni bilo nič, avto je normalno vžgal. Odločila sva se, da ostaneva do konca dopusta in da serviser ne bo potreben, ker sva, pametnjakoviča, mislila, da je kriv filter, ki se je nekoliko zamaknil in je zato zrak prišel v motor(ali nekaj takega). Imela sem slab občutek glede tega. Avto ne dela,pa spet dela pa ga potem ne dava servisirat in greva na riziko domov, sigurno naju bo nekje na poti pustil na cedilu. Ampak bova šla domov enkrat sredi delovnega tedna in ga bodo lahko prišli kamorkoli servisirat, pa bo že.

Uživala sva tako še en dan, ko sva v soboto zjutraj od doma prejela zelo slabo novico, zaradi katere sva mogla domov v nedeljo. Ta dopust nama ni bil usojen. Zelo očitno ne.

Z avtom sva se zapeljala nekaj krogov po otoku in je bilo z njim vse v redu, zato sva sva se v nedeljo zjutraj optimistično odpravila na trajekt. Kupila sva karte, še malo počakala v vrsti, nato pa avto vžgala da se bova vkrcala. neprijetno presenečenje, avto je spet zadušilo, spet ni šel nikamor. Super, v nedeljo, ko ni nikjer nobenega serviserja in se nama mudi domov. Vseeno sva ga nekako spravila na trajekt in z otoka. Odločila sva se, da poizkusiva vseeno kam prit. In sva prišla, do vrha klanca, do glavne ceste, ko sva raje ustavila in vse skupaj ugasnila, ker je v avtu začelo smrdet, iz havbe pa se kadit. Zdaj nama res ni preostalo drugega kot klicat avtovleko. Hrvaški AMD je hotel 100€ več kot slovenski AMZS, da naju pride iskat. Ker sva na srečo vsaj člana sva imela zastonj prevoz po sloveniji in 50 km v hrvaško. Na koncu sva plačaloa 150€ manj, kot bi hrvatom. Na srečo so vzeli v kabimo tudi naju z Benom in nama ni bilo treba klicat še koga od prijateljev, da pride na rab po naju.

Ben je bil ves zmeden. Že tako, ni bil preveč srečen, ker je moral spat v šotoru na tredem, namesto na mehki postelji doma in je bil čisto srečen, ko se je zleknil na mehke sedeže v avtu.
Potem pa mu ni bilo nič jasno, ko je moreal kar na enkrat ven in je mogel spet na trdem 4 ure čakat avtovleko. Ob cesti kjer smo obtičali je bila vsaj majhna pumpica, ki je dajala vsaj malo sence, da smo se skrili pred soncem.

Ko smo čakali, da pridjo in nas rešijo se je mimo nas pripeljal policaj. ker smo bili najbrž malo čudni tam se je ustavil in nas povprašal kaj počnemo. Ben ga je po svoji navadi nalajal. Policaju je bilo to očitno všeč. Začel me je spraševat kakšne pasme je, koliko je star, kje sem ga dobila in koliko sem dala zanj. Kar malo čuden je bil.
Potem pa me je vprašal za koliko ga prodam. Ha, ha, kupil bi Bena za lov. Bua ha ha, kar predstavljala sem si razvajenca Bena, kako preganaj divjad v gozdu. Pa kaj še. Stric je odnehal šele ko sem mu rekla, da je Ben v resnici tako boječ, da se še kure boji. Potem pa je rekel, da takega psa pa ne rabi. Mi je ratal kar mal neprijetno, ko je bil tako vztrajen.

Po štirih urah se je končno pripeljala avtovleka in tisti trenutek ni bilo nič lepšega kot oditi domov. Seveda sva zamudila tisto, zaradi česar sva se vračala predčasno domov.

Ko ima hudič mlade jih ima pa veliko. Crknil nama je zvok na televiziji. Vsaj v garanciji je še cele 2 DNI!!