LJUBO DOMA, KDOR GA IMA

Po naših letošnjih "počitnicah" pa res.

Majhni, nepomembni zapleti so se začeli že zelo blizu doma, ko sem nekje pri Turjaku ugotovila, da sem doma pozabila kratke hlače. Ampak kdo bi se sekiral, saj grem na morje, hlač sploh ne rabim, ali pa bom kake kupila tam. Potem je Silvo ugovil, da nima rezervneg ključa od avta pa sva rekla, da bova tudi to preživela in tudi to, da so začeli vsi cd-ji v radiju preskakovat naju sploh ni motilo. Koga briga, saj gremo na morje. Hvaljen bodi tisti, ki je izumil klimo. Namenjena sva bila v kamp San Marino na hrvaškem otoku Rab.
Tam naj bi bila rajska peščena plaža. Ko sva prispela tja naju je najprej malce neprijetno presenetila res precejšna gužva, ki je v tem času še nisva pričakovala. Ravno v izogib preveliki gužvi greva na morje pred glavno sezono. Pa je vseeno bila. Dobra stran kampa je kar precej sence, veliko dreves. Ko sva končno našla prostorček, ki ni bil ravno ob kantah za smeti, kamor bi postavila šotor sva šla na recepcijo, da se prijaviva. Pod nos so nama pomolili izjavo, da bo kuža ves čas na vrvici, odgovarjava za njegovo obnašanje in PES NE SME NA PLAŽO! Zakaj potem dovolijo psa sploh v kamp? Kaj naj bo ves dan v šotoru, kakšen smisel ima to?? Saj ne pelješ psa tja podnevi v največji vročini, zjutraj in zvečer pa, v tem je bistvo. SKUPNE počitnice. Seveda smo se pobrali od tam.

Na otoku je še en kamp, kamp Padova ob mestu Rab. Samo upala sva, da je v redu, ker se nikomur več ni dalo voziti nikamor. Vsaj za eno noč, ker trajektna linija z Raba na Krk, kjer je psom prijazen kamp Baška ni bil vzpostavljen, ker ravno zdaj prenavljajo pristanišče bi nama preostala doooooolga pot nazaj ali pa otok Pag. Na srečo je bil kamp Padova kužkom VELIIIKO bolj prijazen. Nobenega lista za podpisat, kužki grejo lahko na plažo. Tudi tu je bilo kar nekaj drevja in zato tudi dosti senčke. Pa veliiko manj ljudi.
Kot sva kasneje ugotovila pa tudi mivka v vodi in celo dve manjši mivkasti plažici.
Po mivki se Ben seveda najraje podi, ker ga nič ne žuli v blazinice. Odločila sva se, da ostaneva kar tam. Ves čas dopusta. Slaba stran tega kampa je bila, da ni bilo skoraj nič travnatih površin, večinoma beton in le malo travice. Za tekanje skoraj nič. Ampak smo se toliko bolj razgibavali po vodi. Zjutraj smo vstajali navsezgodaj in šli na sprehod in jutranje kopanje, Ben je v nedogled skakal po vodi za kamnčki in vzljubil tudi plavanje. Obožujem zgodnja jurta na morju. Prijetno hladno je in nikjer nikogar. samo midva in nekaj podobnomislečih navdušencev jutra, ki so tekli po poti, ki je ob morju potekala od kampa pa vse do mesta Pab (res simpatično mestece).
Po tej poti smo se tudi večinoma sprehajali. Zaželjenost psov se je tu kazala v res velikem številu psov (začuda sva bla na jurtanjih in večernih sprehodih večinoma sama in sva redko koga srečala) in tudi v velikem številu mačk. Na plaži pa sem slišala opazko, da se pes kopa tam kjer otroci le enkrat, pa še to od (po mojem mnenju) domačinke in to takrat, ko je bil v vodi en sam otrok(precej zgodaj dopoldne), ki pa ga je Ben očitno zelo zabaval saj je ves čas gledal kako se igra in se ga na vsak način trudil pobožat. (Ben ga je na njegovo žalost ignoriral, ker so ga bolj zanimali kamenčki, pa že tako se tujcem ne pusti preveč božat)

Naši kamparski sosedi so se odločili, da eno od muck posvojijo. Tako ljubko čisto malo. Mala navihanka je hodila Bena ves čas dražit.
Tudi sicer so mačke v kampu psov navajene in veliko večino pasji lajež na njih sploh ne gane. Če se kak zapodi proti njim in vidijo, da je na vrvici se niti naježijo ne. Lepo mirno se naprej nastavljajo soncu. Samo enkrat se je zjutraj zgodil incident. Odprla sem šotor in ena uboga reva mačja je bila ravno pri vhodu, Bena je presenetila, on pa njo, oba pa mene. Nisem ga mogla zadržat, skočil je iz šotora in se zapodil za njo. Potem sta naredila en krog po kampu. Še dobro, da se ni odločila postavit se zase. Sem se bolj zbala za Bena kot zanjo, ker vem, da če bi se obrnila, bi jo on ucvrl.

nekaj dni smo brezskrbno uživali v počitnicah, ko so se začeli problemi. Najprej ključ ni hotel odkodirat avtomobila. Rezervni je bil seveda doma. V kjuču so se razlile baterije. Kljub temu nama jih je nekako uspelo še toliko aktivirat, da se je na koncu avto le nekako odkodiral. Baterije sva potem vzela ven iz ključa, da se nama nebi kdaj zgodilo, da bi ga zakodirala po nesreči. No problem je bil rešen. Hvala bogu, ker sva se kar malo ustrašila.

Isti dan sva se potem vseeno odpravila na izlet na rajsko plažo v San Marino. Pa kaj, če psi ne smejo na plažo, saj nisva ničesar podpisala. :) Sama plaža in okolica je res lepa. veliko, veliko zelenja in urejene sprehajalne poti, travice, okolje samo v glavnem precej lepše kot v Padovi. Res rajska plaža ampak kakor za koga. Za lastnike in ljubitelje psov že ne. Posvaod so naju bombandirale slikce, psom prepovedano. Povsod, z dreves, stebrov, kant za smeti, še na sredi plakata z zemljevidom "rajske" plaže se je bohotila slika prečrtanega psa.
Delala sva se, da nič ne vidiva in se vseeno sprehodila po plaži. Seveda zvečer, ko tam ni bilo skoraj nikogar več. Kako zelo psi tam NISO zaželjeni nama je dokončno potrdil nek gospod (varnostnik ali nekaj takeg), ki je prišel k nama in nama tudi povedal, da so psi tu prepovedani in naj raje greva, ker brezveze, da plačujeva kazen. Tega nikoli ne bom razumela. Ok, štekam, ko je veliko ljudi, se najbrž bojijo za varnost svojih otrok, zato mora biti na vrvici. Ampak zvečer, ko ni nikogar, pa vseeno ne sme tja?? Recimo, da se bojijo, da bo na plaži opravljal potrebo. V vodi je sigurno ne bo. Ko sva odhajala sva na poti srečala kanal s kanalizacijo (smrdel je grozno) ki se je skoraj sredi te "rajske" plaže iztekala naravnost v morje, med njihove preljube otroke, ki jih tako ščitijo pred umazanimi spi.
Halo, a tega ni nihče opazil?? Vesela, ker nisva vseeno ostala v tem kampu sva se odpravila nazaj v Padovo.

Na poti nazaj pa nama je crknil avto. Čisto ga je zadušilo, obrati se niso dvignili. Za silo se je v prvi, drugi in tretji privlekel vsaj do kampa. Super, ali je lahko kaj lepšega. Odločila sva se, da greva naslednji dan domov. Bil je četrtek. Preostalo nama je več ali manj samo to, da naročiva avtovleko in nekoga, ki pride po naju. Ampak je nek sosed rekel, da pozna tam enega serviserja, ki bo naslednji dan avto pogledal in vleka morda le ne bo potrebna. Naslednje jutro pa, kot, da ni bilo nič, avto je normalno vžgal. Odločila sva se, da ostaneva do konca dopusta in da serviser ne bo potreben, ker sva, pametnjakoviča, mislila, da je kriv filter, ki se je nekoliko zamaknil in je zato zrak prišel v motor(ali nekaj takega). Imela sem slab občutek glede tega. Avto ne dela,pa spet dela pa ga potem ne dava servisirat in greva na riziko domov, sigurno naju bo nekje na poti pustil na cedilu. Ampak bova šla domov enkrat sredi delovnega tedna in ga bodo lahko prišli kamorkoli servisirat, pa bo že.

Uživala sva tako še en dan, ko sva v soboto zjutraj od doma prejela zelo slabo novico, zaradi katere sva mogla domov v nedeljo. Ta dopust nama ni bil usojen. Zelo očitno ne.

Z avtom sva se zapeljala nekaj krogov po otoku in je bilo z njim vse v redu, zato sva sva se v nedeljo zjutraj optimistično odpravila na trajekt. Kupila sva karte, še malo počakala v vrsti, nato pa avto vžgala da se bova vkrcala. neprijetno presenečenje, avto je spet zadušilo, spet ni šel nikamor. Super, v nedeljo, ko ni nikjer nobenega serviserja in se nama mudi domov. Vseeno sva ga nekako spravila na trajekt in z otoka. Odločila sva se, da poizkusiva vseeno kam prit. In sva prišla, do vrha klanca, do glavne ceste, ko sva raje ustavila in vse skupaj ugasnila, ker je v avtu začelo smrdet, iz havbe pa se kadit. Zdaj nama res ni preostalo drugega kot klicat avtovleko. Hrvaški AMD je hotel 100€ več kot slovenski AMZS, da naju pride iskat. Ker sva na srečo vsaj člana sva imela zastonj prevoz po sloveniji in 50 km v hrvaško. Na koncu sva plačaloa 150€ manj, kot bi hrvatom. Na srečo so vzeli v kabimo tudi naju z Benom in nama ni bilo treba klicat še koga od prijateljev, da pride na rab po naju.

Ben je bil ves zmeden. Že tako, ni bil preveč srečen, ker je moral spat v šotoru na tredem, namesto na mehki postelji doma in je bil čisto srečen, ko se je zleknil na mehke sedeže v avtu.
Potem pa mu ni bilo nič jasno, ko je moreal kar na enkrat ven in je mogel spet na trdem 4 ure čakat avtovleko. Ob cesti kjer smo obtičali je bila vsaj majhna pumpica, ki je dajala vsaj malo sence, da smo se skrili pred soncem.

Ko smo čakali, da pridjo in nas rešijo se je mimo nas pripeljal policaj. ker smo bili najbrž malo čudni tam se je ustavil in nas povprašal kaj počnemo. Ben ga je po svoji navadi nalajal. Policaju je bilo to očitno všeč. Začel me je spraševat kakšne pasme je, koliko je star, kje sem ga dobila in koliko sem dala zanj. Kar malo čuden je bil.
Potem pa me je vprašal za koliko ga prodam. Ha, ha, kupil bi Bena za lov. Bua ha ha, kar predstavljala sem si razvajenca Bena, kako preganaj divjad v gozdu. Pa kaj še. Stric je odnehal šele ko sem mu rekla, da je Ben v resnici tako boječ, da se še kure boji. Potem pa je rekel, da takega psa pa ne rabi. Mi je ratal kar mal neprijetno, ko je bil tako vztrajen.

Po štirih urah se je končno pripeljala avtovleka in tisti trenutek ni bilo nič lepšega kot oditi domov. Seveda sva zamudila tisto, zaradi česar sva se vračala predčasno domov.

Ko ima hudič mlade jih ima pa veliko. Crknil nama je zvok na televiziji. Vsaj v garanciji je še cele 2 DNI!!