Končno sem se spravila na to Golico. Prijateljici Kristini sem omenila, da bi šla gor in je bila takoj za. Ker je že precej vroče, sva šli zelo zgodaj. Smo šli, z Benom seveda, ki tokrat ni imel nič kaj dosti proti zgodnjemu izletu. Zamudila sem Narcise, ampak me Golica vseeno ni razočarala. ravno prav naporen in dolg izlet. Nas je pa čakalo na poti kar nekaj dogodivščin. najprej nam je pot presekala čreda krav. Sredi ceste, ki je prečkala pot so bila vrata iz električnega pastirja, ki bi jih človek načeloma zlahka odprl in šel mimo, samo kravam je preprečeval vstop na cesto. A problem ni bil pastir, problem so bile krave. Ko smo prišli do pastirja, se je cela čreda začela pomikati proti nam. Tri kravice so se postavile pred vrata in prav nič kaj prijazno gledale in čakale, kaj bomo naredili. Meni ni bilo prav nič do tega, da bi pogumno stopila med njih. Ampak nekako je bilo treba mimo, če sva hoteli na vrh. Pa sva se odločili, da greva v gozd med šavje in se tam prebijeva malo bolj naokrog, reskirava kako koprivo in klopa ampak vseeno bolje, kot čredo razjarjenih krav. Pa smo šli. Krave so nas seveda pozorno spremljale. Ko sva bili nekje na pol poti, sta k istim vratom prišla dva človeka in čisto suvereno vstopila v njihov prostor. Krave so bile očitno ves čas samo radovedne in so ju brez težav spustile mimo. Midve sva pa iz tega naredili celo avanturo. Jah, potem sva šli pa še midve gor med njih, jih še celo malo pobožali, seveda veliko pofotkali in nadaljevali pot proti vrhu. Pa še nekaj zanimivega sva videli. S kravami so bili tudi oslički in en čudovit bel konj, ki pa se je kot v pravljici, samo na hitro pokazal, nato pa izginil. Kot iluzija, še slikati ga nisva uspeli. Ampak princa pa ni bilo.
Na vrhu je bilo še nekaj zaplat snega v katerih se je Ben valjal, da se je malo ohladil in seveda sva se tudi malo kepala. brez fotoshutinga ne gre in ko naju je Kristina slikala se ji je na nogo prisesal velik žužek. Ni vedela ali naj ga kresne, proba nežno odstranit al naj ga kar pusi, da se napije. Zmagalo je slednje, saj mi je med študiranjem kaj narediti in iskanjem nečesa s čimer bi ga odgnali padel fotoaparat v graben in potem sem jaz letela za fotkičem, žužek je pa sit odletel. Fotoaparat se je na srečo ustavil v grmovju ne dosti nižje. Hvala bogu. Po vseh pripetljajih smo le živi prišli na vrh. Lep razgled je odtehtal vse. Malo sva posedeli na vrhu in se nato spustili še do koče, kjer sva še malo počivali. In kupila sem si knjižico in bom zdaj zbirala štemplje :) jeee (otrok mali ) Nazaj na planini pod golico sva bili že ob pol dveh in res sva si zaslužili da tačke namočiva v mrzli, kaj mrzli, ledeni, vodi Jasne v Kranjski gori. Preostali del dneva smo potem poležavali ob Jasni, malo čofotali, midve ne preveč, ker je res mrzla, Ben se pa ni dal. Kljub svoji utrujenosti je še vedno zbral moči, da se je podil za kamnčki po vodi. zato je pa danes mrtev in že cel dan leži ob meni. Tako ali tako je vroče in bo čas za sprehod šele bolj pozno zvečer.
No comments:
Post a Comment