Nadiža in kobariški Stol 2.

Ta vikend smo "pobegnili" pred vsakdanom v enega najlepših koncev sveta in sigurno najlepši konec Slovenije. Kam drugam? Tokrat sicer ne na Sočo ampak na nič kaj dosti manj lepo Nadižo. Najboljši prijatelji, sicer malo manj dobro vreme, pa vseeno precej sonca, začinjenega z nekaj dežja je spet prineslo nepozabne spomine. V soboto smo malo plezali in se kopali, v nedeljo pa sem Bena odpeljala na kobariški stol, ker je lani tam tako užival. Tokrat sva vzela s seboj tudi Barona ampak je vseeno še premlad in do vrha ni šel z nama. Nič hudega, pa prihodnje leto, zdaj pa je počakal malo nižje in z Juretom in Natašo skoraj tako kot midva užival v travnikih in razgledu. In seveda brez kamenjanja po Nadiži za konec ni šlo. ostali so šli peš po Nadiži, kar bi mikalo mene, ampak ker nisem vedla kakšno vodo lahko pričakujem zaradi Bena, ki nikakor noče plavat raje nisem šla. Edina slaba stran vikenda je, da se je kot vedno, prehitro končal. Ampak vsak konec je nov začetek. To je bil najin zadnji "samski vikend", danes greva po Nike.