Košuta-veliki vrh (2088 m)

Danes smo preživeli lep dan na gorenjskem. Končno, sploh nisem vedela, kako sem pogrešala to vzdušje, ta zrak...Ob desetih dopoldne že z "vrha sveta" zreš na majcene hišče v dolini in občudiješ majhno cerkvico na otoku sredi blejskega jezera tam nekje v daljavi, medtem, ko se večina zaspancev šele obrača v postelji. Ob dvanajstih pa že ješ odlično joto prijazne gostiteljice v gorskem domu. Edina slaba stvar je, da nisi edini tak uživač. Ob devetih, ko smo prišli na Kofce tam ni bilo skoraj še nikogar. Ko pa smo se ob dvanajstih z Velikega vrha vrnili v dom na joto, se je tam že kar trlo ljudi. Kaj češ, lep nedeljski dan je bil.
Od doma smo šli že ob sedmih in bili ob devetih že na Kofcah. Ampak če bi se že takrat zasedeli tam in uživali mir, se nam kasneje nebi dalo it nikamor. Zato smo šli kar naprej proti Kofce gori in naprej proti Velikemu vrhu. Pot je kat strma in po mesecu dni lenarjenja se je pomankanje kondicije poznalo kar vsem. Zato sva se s Tanjo toliko večkrat ustavili in si vzeli čas za veliko fotografiranja res čudovitega razgleda. Ben in Kala sta seveda pridno pozirala. Prva stvar, ki sem jo naučila Bena je bila vaja odlaganje v sedi in prostor. Seveda takrat ravno z namenom, da pozira, niti pomislila nisem, da je to tudi šolska vaja :). Kala pa bo rabila še malo vaje, predno bo tako vrhunsko pozirala kor Ben. Ampak ji gre tudi zdaj že kar dobro od tačk in gobčka. Ko sva prispeli tik pod vrh naju je čakalo prav prijetno presenečenje. V daljavi se je kot drag kamen svetilo smaragdno blejsko jezero. Res lep pogled za dobro jutro. Na vrhu je bilo že kar nekaj ljudi, ki so malicali in Ben in Kala sta si privoščila nekaj fehtanja. Ampak nista bila edina. Zrak je bil poln, nič kaj plašnih krokarjev, ki so ravno tako čakali na svoj grižljaj.
Ko sva se vrnili v Kofce, nama je bilo vseeno malo žal, da sva žrtvovali mir zjutraj, ker je bilo tam res veliko ljudi. Vseeno sva si privočili malico in malo počitka. Dan se je šele dobro začel, nam pa se ni nikamor mudilo, zato smo se šli še namočit v bohinjsko jezereo. Ker je precej veliko se da najti tudi kakšen bolj miren kotiček kjer nihče ne teži zakaj se kopajo tudi psi. Zvečer sem imela spet otožen občutek, ker sem se mogla vrniti v Ljubljano. Jah, te kraji puščajo v meni takšne občutke, komaj čakam, da se vrnem. Na morju je lepo, ampak gorenjska...Ko bom velika bom imela tam hiško, vikend, stanovanje, nekaj... komaj čakam, da svoj ljubljeni konec Slovenije predstavim tudi mali Nike.