Raj je raj na Otočcu

Zakaj pa ne, enkrat za spremembo na dolenjsko. Priznam, težko me je bilo odvleči tja, ko pa sem se proti Otočcu peljala, semu ugotovila, da tudi dolenjska ni tako slaba. Ok, nekako se mi zdi, da nimam tam kaj za počet razen it v toplice... Ampak, ko sem se ozrla naokoli sem ugotovila, da je pokrajna pravzaprav prav lepa. Sinje modro nebo,s posameznimi puhastimi oblački, svetlo zeleni prostrani travniki... vse to je sestavljalo prav lepo paleto čudovitih barv, ki so bile prava paša za oči.
Jah tudi dolenjska je lahko zelo lepa, če jo le gledaš s pravimi očmi. Čeprav se kaj dosti po Otočcu ne da sprehajat pa se je Beni vseeno malo zletal. Ne vem kaj mu je danes dogajalo, ampak norel je naokrog kot zmešan. takega imam rada, upam, da bo jutri na tekmi tudi pokazal kaj takega navdušenja. zadnjič na treningu je kar spidiral. Mogoče bi se jaz na tekmah mogla malo sprostit, teči, kot, da mi gre za življenje, pa bi laufal tudi on. Bom probala.
Na Otočcu je nastalo nekaj slabih slikic. Moram se vzeti v roke in naštudirat malo funkcije svojega fotkiča.

Po eni strani se ne dogaja nič posebnega, po drugi pa toliko stvari, da ne vem kje bi začela. Jah Beni je mogel prenesti še eno selitev v svojem življenju. Malo mi je hudo zanj, ker sem jaz tak nomad, on pa se mi zdi, da se na to kar težko privaja. Mali razvajenec pač. Ima pa zdaj atrij od koder lahko laja ves ljubi dan, pa še zares je na vasi, kjer so sosedje na to navajeni in ne težijo. Sicer mu ne pustim tega početi poljubno, ampak če pa kdaj pa kdaj zalaja pa ni konec sveta, kot v bloku. Pridno hodiva v hribe, prejšnjo nedeljo sva bila na krvavcu, bolj ali manj v megli. Za kondicijo je treba skrbeti, prav tako pa za stas. Malo je shujšal, pa ne vem, če mu to kaj dosti pomaga, ker čez ovire se še kar vleče in vleče. Zdaj torej delava bolj kot ne na hitrosti, malo sva se pa tudi lotila con, ker čisto poljubno skakanje po conah tudi ni nikamor peljalo. Dve tekmi sva zdaj spustila, ker sem jaz pohajkovala po Bovcu. Nobena tekma pač ni dovolj dober razlog, da nebi šla v Bovec. Ampak sem tekme kar pogrešala, tako sem komaj čakala tekmo to soboto. Pol tekmovalcev je manjkalo, ker je bilaa tekma prestavljena na datum naknadno in so vsi na dopustu. Beni je bil kar priden. Odtekel je dva teka brez napak, čeprav ne preveč hitro. Ben pač, kaj naj rečem. Prvi pred njim je bil skupno za 30 sekund hitrejši. Recimo, da mu oprostim, ker je ravno hrvaški ovčar. Hitre puščice pač, ne v bistvu ben sploh ni bil tako počasen :) Domov sva odnesla lep steklen pokal.


Mami že nekaj časa pridno hodi asistirat k Silviji Trkman in Poloni Bonač v pasje šole, ker ima ambicije biti inštruktorica. Ker je Polona perfekcionist sem toliko bolj vesela, ker mi zaupa, da jo nadomeščam, ko je ni in sama vodim tečaje. malo se mi še zatika, ko dajem kakšna navodila, predvsem zato, ker imam v osnovi težave z nastopanjem. Ampak mislim, da mi gre kar v redu.

Krim ne vem kolkič (1107m)

Prvotni nedeljski plan je bila Golica in celi travniki Narcis, po katerih je znana. Ampak se ni izšlo, ker so vsi mogli kar naenkrat nekaj delat, ko je bilo treba it, pa še z gužvo so grozili. Nedelja, lepo vreme, narcise...najbrž se bo gor ttrlo ljudi. Nekdo je izjavil, da gre na Krim in takoj sem bila zraven. Ker sem vedla, da lahko razveselim z dolgim sprehodom še eno žival, sem šla še po Kalo. Krim ni tao visok, se pa vleeeeeeeeeeeče. Gor smo šli šele okoli 12h in ugotovila sem, da počasi že ratuje tako vroče, da bo treba v hribe hodit bolj zgodaj zjutraj. Ni bila Golica in krim ni ravno moj najljubši hrib, ampak družba je bila super in to je važno, tako da smo vseeno super izkoristili dan.

Ložnica 09

Počasi se začenja pravo toplo vreme in letne tekme postajajo prijetne. Vsaj en dan, ko lahko dejansko poležavam na travi skoraj cel dan, se mi ne mudi nikamor, razen na ogled parkurja in sproščeno uživam. Tudi krči v želodcu pred tekmo so minili, živčna nisem več in se na tekmah dejansko samo še sproščam. Seveda brez Ceneta in Mihata tekme nebi bile to kar so. Ben pa... je počasen, počasen. Precej bolj kot v prejšnji sezoni. Bo treba delat predvsem na hitrosti in nič ne bo narobe, če bo malo shujšal. Hmm sem razmišljala a bi šla jutri zjutraj tečt al popoldne na šmarno, pa sem se ravnokar odločila za šmarno, da bo imel še Ben kaj od tega. Ker hodim tečt ob nehumanih urah, ga ne mučim in ne hodi z mano. V glavnem počasi je odtekel agility s 5 kazenskimi točkami, slalom, kaj pa drugega. Ampak to samo zato, ker sem jaz zganjala paniko, sicer bi bilo čisto ok. Jumping je bil brez kazni. Bila sva tretja, v zahvalo vsem ostalim, ki jim uspe biti celo počasnejši od naju :) .

Žalčani so se še za izdelavo pokalov zelo potrudili in smo dobili zeloo simpatične, neklasične pokalčke. Vredno je bilo zmagati, ne samo sodelovati ;)


Neka gospa si je izmislila pasje pivo. Ker po napornem lovu si ona privošči pivo, zasluži si ga pa tudi pes. Prav tako si mi po tekmi privoščimo pivo, zasluži si ga pa tudi Beni :)

ratitovec2 (1642 m )

Tokrat zares in do konca, no ja do vrha :). Ker zadnjič nisva s Polono zaradi snega prišli nikamor in ker ta Ratitovec gledam že toliko časa sem šla tja še enkrat. Tokrat v polni bojni opremi. Ampak je nisem rabila, ker je sneg že precej skopnel. Bilo ga je samo še nekaj zaplat, ravno dovolj, da sva se z Benom malo kepala, in ne toliko, da bi oviral korak. Sicer pa je ratitovec izpolnil vsa moja pričakovanja. Če pustiš avto malo pod vsajo zg. Dolje, se pred vzponom malo ogreješ, nato kar dobro ugrizneš v kolena, do prijetne jasice. Potem se še malo vzpneš in že si na planini, kjer se po grebenu počasi dvigneš na kočo na ratitavcu. Prva dva vzpona človeka malo zrekrairata, ker sta kar strma, potem pa se po grebenu pretežno samo še sprehajaš in uživaš v lepem razgledu na sosednje hribe in alpe. In jaz in Ben imava rada takšne travnate grebene, zato je ratitovec za oba ravno pravšnji. Na poti je jezerce ali dva, kjer se je Beni še malo okoplal in tako še toliko bolj užival na izletu. Še bova šla, ampak v planu imava spet toliko hribov, da vseeno ne še tako kmalu. Na žalost premalo prostih dni. Drug teden je tekma v Ložnici, v nedeljo pa bova po moje končno šla gledat narcise na Golico. Zdaj najbrž tudi tam ni več snega in imajo prosto pot da cvetijo.










In ker je slovenija tako cool in majhna sva spet bila en dan na snegu in drug dan, ne v pomladi, ampak kar v poletju. Kar precej norcev se že kopa v morju. Soboto smo preživeli zeloo lenobno in cel dan poležavali na travici v Simonovem zalivu. Z nami je bil tudi Baronček, ki pridno raste. Kakšna ogromna zverinica je to že zdaj. Kaj šele bo. Prav prijetno je bilo, ker še ni toliko ljudi in nikogar ne ovira, da kužki letajo po travi za žogicami.

mali veliki Baron

V petek smo bili na vikendu v Samotorci in Ben in Baron sta imela dolg spoznavni dan. Sicer sta se parkrat bolj na hitro videla že prej, zdaj pa sta prvič preživela cel dan skupaj. Mislim, da sta se kar poštekala in da njuno druženje tudi v prihodnje ne bo problem. Tudi doma je Ben Barona popolnoma sprejel in ni nič več živčen, ko Baron ves čas nekaj okrog leta. Ben se lepo zlekne in ga prav briga za Barona. Še več, ko pod mizo fehta svoj zadnji grižljaj in ga Baron grize za ovratnico in uhlje, se dela, da ga sploh ni. Priden moj Beni.

Ptuj

Tale fotka je by Iztok Noč, ostale so pa moje :)















Ptujska tekma je ,poleg portoroške seveda, moja najljubša tekma. Res prijetno okolje. Samo vreme je bilo letos precej muhasto. Vroče, pa spet mrzlo, ker je pihalo,dež, pa spet vroče... kot, da je vreme v meni. Ampak drugače je bil čudovit dan, s kofetkanji za dvonožneže, kopanjem, tekanji s pasjimi prijatelji, lovlenjem frizbija in dvema čistima tekoma. Kaj bi si človek še želel boljšega.