Pohod na Ratitovec uspel delno. S Polono in tropom najinih psov sva odšli tja malce naivni in nepripravljeni. Jaz sicer v gojzerjih, v nahrbtniku so se skrivale dereze, ker so pać vedno tam, seveda pa ne gamaše. Polona v supergicah. Zagrizli sva v kolena in premagali prvo strmino, ko nas je presenetil sneg. Seeeeg. Ja ok, če nebi bili v supergah. Nekaj sva se trudili, potem pa ugotovili, da tako ne gre. Sneg se nama je udiral do kolen in celo do pasu. Do vrha bi najbrž bili mokri kot najini cucki :). Tako sva se obrnili in sklenili, da se vrneva kasneje spomladi. Vsaj jaz. Na jasi sva potem malo okepali pse, da so si vsaj malo zaslužili dolgo vožnjo, jih obmetavali s storži in ko naju je začelo zebsti sva se vrnili v vas gornje Dolje, kjer sva parkirali avto. Odločili sva se, da se malce sprahodliva po "zapuščenih" vaseh in sva si izlet pač malce prilagodili. Važno je bilo, da nikjer ni žive duše in so lahko psi mirno noreli. Bili sva tam, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča. Kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza..., sredi ničesar, sredi gora... meni je bilo vseeno všeč. Imeli sva lep razgled, tako ali tako je cilj pot.
Včerajšnja tekma pa...jah Kala je sicer čisto v redu psička ampak včeraj je prišla prvič med toliko psov in je bila malo zmedena in nervozna. Z vsemi bi se igrala, tam pa vsi psi niso ravno za to. Je bilo precej naporno, ker nisem imela boksa, da bi jo lahko dala počivat in je bila potem ves čas z mano. Naporno tudi zanjo.
Nama se pa pozna, da je to prva tekma v sezoni, ker sva bila kar malo zmedena. Ben je po dolgem času falil vhod v slalom in potem je za mostom kar nekaj zabluzil. Sicer sem ga priklicala, da ni šel napačno v tunel ampak je malo zabluzil in tako izgubil še nekaj tako dragocenega časa :). Jumping je bil sicer lep ampak tako počasen, da, ko sem vmes pozabila parkur sem se za trenutek brez problema ustavila in poiskala številko. Aj aj aj, kaj bo s tem mojim Benčkom. Naslednjič dobi malo kofeina.
Kalo sem imela na čuvanju tri dni. Z Benom sta se prvi dan, ko sta prišla domov najprej stolkla, potem, ko sem ju uspela spravit narazen, dat vsakega na svoj prostor, da se malo ohladita sta se pa umirila in potem skupaj kar dobro funkcionirala. Celo jedla sta čisto mirno v istem prostoru, vsak iz svoje sklede seveda :). Pa ja, tud ljubosumni Ben se na koncu vda v usodo :).
No comments:
Post a Comment