Prvo jutro nas je zbudila nevihta. Silvo je šel na stranišče, Bena pa je zagrabila strašna panika, po njegovem se je najbrž Silvo pognal naravnost v smrt. Skakal je po šotoru, se trudil, da bi prišel ven, cvilil in ko sem ga končno fizično umirila je dihal globoko in srce mu je bilo 100/h. Ko se je Silvo vrnil ga je skoraj razneslo od veselja in končno se je pomiril in zaspal. Na žalost se je slabo vseme nadaljevalo tudi cel dan. Pa vendar ni ves čas deževalo in smo lahko šli malo naokrog.
naš tabor:
a da se v dežju ne da zakurit???
Slabo vreme smo izkoristili za izlete, med drugim tudi obiska najzahodnejše slovenske vasi Robidišče. Mala vasica, polna zapuščenih hiš, kjer ti dela domišlija. Tistih nekaj prebivalcev skrivnostnost vasi le še poveča.
Drugo noč deževalo ni veliko, je pa toliko bolj pihalo. Šotor nam je sicer dajal suho zavete, vendar se je veter slišal tako močno, da je motil spanec. Priznam, malo me je bilo strah, konec koncev se dogaja kar nekaj katastrofalnih naravnih nesreč, mali nedolžni potoček je popolnoma opustošil Železnike, mi pa smo bili kar tako, v šotoru ob ne tako nedolžni Nadiži. Predudili smo se v sončno jutro. Šli smo se kopat, kaj pa.
Takšno okolje ponuja mnogo več kot celodnevna poležavanja na plaži. Med drugim smo se povzpeli tudi na Stol. Nekateri smo šli hodit, drugi pa so se zabavali s spuščanjem zmajev. Beni pravi, da mu je Stol zeloo všeč. Ker je imel tačke najbrž že malo razbolene od kamenja so mu travnate površine zelo pasale. Užival je sto na uro.
Zdaj vem zakaj so prišli del Narnije snemat k nam. Dežela je tako čudovita, da te brez težav potegne iz resničnega sveta. Res mi je bilo hudo, ko sem se mogla vrniti domov. Komaj čakam, da se vrnem nazaj.
prečudovita dežela Narnije:
No comments:
Post a Comment