LUBNIK ( 1025m )

Če ne pride gora k Mohamedu gre Mohamed h gori. Če ni sonca v Ljubljani, se pač dvignemo tako visoko da ga dosežemo. Tokrat smo zlezli na dobrega jurja nad Škofjo Loko, na Lubnik. Ker nad jurja baje ni greha moram nehat hodit v hribe z babami :). Kalo smo tokrat pustili doma, ker na žalost še vedno vozim malega Twungeca, kjer treh psov na zadnjih sedežih res nemorem voziti, poleg tega je capi že tako preveč podivjan in nori po avtu gor in dol, Kala se obnaša kot vsi ostali in nebi bilo najbolje, da bi mi po avtu norel še en ogromen nemški ovčar. Res moram nabavit večji avto in dat not bokse za pse, kot se to dela. Na Lubnik sva šla torej s Tjašo in njenim Capijem. Lokacijo sem izbrala naključno po netu in po opisu je to lažji hribček. Bi rekla da v kakem drugem letnem času zares je tako. Ko pa zemljo prekriva debela odeja snega ni ta vzpon prav nič enostaven. nekaj časa sva celo gazile po celem po snegu, ker sva pot pač iskale in tam kjer sva šle midve(mimo starega gradu)ne gre očitno nihče. Malo smo se namatrali. S Tjašo sva itak odkrile komad za naju: We are insane but we are happy...
Kužka sta pa itak uživala na snegu, še posebej Capi, ki ma najboljše Duracelke vgrajene v svoj majhen telešček. On je res ena energijska bombica. Na vrhu nas je pričakalo zlato sonce in spet čudovit razgled. Vsi napori so tako vedno poplačani. Samo malo preveč ljudi je bilo za moj okus na vrhu. To je pač slaba stran vikendov. Kar se tega tiče je bolje čez teden. Ampak kaj češ.