Blegoš

Ta vikend smo vsi delali. Razen Bena, ki je ležal doma z vsemi štirimi od sebe. Potem pa se je zgodil ponedeljek, ko sva bila končno z mojim dragim oba prosta vseh delovnih in šolskih obveznosti. Pa sva se odločila, da kar se le da dobro izkoristiva te redke dragocene trenutke. Odpravili smo se na izlet na Blegoš. Ker se z avtom pripelješ kar precej visoko je potem vzpon krajši kot recimo zadnjič na Krim, čeprav je Blegoš malce višja po nadmorski višini. Saj bi avto pustila kje nižje, a sva se držala priporočenih navodil, ker sva bila tam prvič in sva se pripeljala do makedama od koder naju je opozarjal napis, da se gre naprej peš. Itak, bistvo vsega, le kdo gre v hrib z avtomobilom. To jaz opravičim samo delavcem domov in poškodovanim osebam. Na vrhu pa tako lepo presenečenje. Čudovit razgled. Milke še nikdar nisem pojedla s takim užitkom, z razgledom na prečudovita gorovja. Sem se počutila kot v reklami, samo še svizec je manjkal. Ga je nadomestil Beni. Sijalo je sonce, vendar je kar močno pihalo in ni bilo nič toplo. Ben je užival, norel in se valjal po travi, ki je bila mehka kot tepih. Še ena prednost tega, da smo prosti v ponedeljek, ne čez vikend je. Tam smo bili popolnoma sami in nas ni motil nihče. Obožujem hribe. Preden sem dobila Bena sem redko pomislila, da bi zlezla na kak hrib. Edina ideja za izlet je bila obala. Kako sem vesela, da mi je Beni pomagal odkrit še kakšno drugo lepoto narave. In kako fino je, da mi ponje ni treba na drug konec sveta, ampak jih imam praktično pred nosom.