Moj pišek je tak srček, kar pojedla bi ga, tako je sladek. Mogoče sem kar malo preveč nora nanj, ampak ko pride k meni, nasloni glavo na moje noge in me gleda s svojimi črnimi očkami si ne morem kaj, da ga nebi naravnost oboževala. Te okice me seveda takoj obrnejo okoli, ko sem jezna naj, da mu vse oprostim. Tako je lep, ko se zjutraj zbudim in ga zagledam na postelji ležati na hrbtu in moleti vse štiri tačke od sebe. Le kako naj me potem moti, da zavzema toliko prostora na moji postelji. Tako je ljubek, ko spi in sanja, pri tem pa spušča hecne glasove in brca s tistimi malimi tačkami, cuker je celo ko smrči. Ah ta moj kuža mali. Kako lepo je življenje, ko ga deliš s tako prijetnim bitjem.