selca 2008

Saj vem, da sem rekla, da ne bom hodila na vse tekme, ampak samo na tiste blizu Ljubljane. Ampak to je bilo, ko so bile moje finančne zmožnosti zelo omejene, zdaj mi gre malo bolje, agility me je zasvojil in brez njega mi živeti ni :)
Danes je bila tekma v Selcah. zelo zabavno se je že začela s super izgubo. Spet. Sem si mislila, če imam vinjeto grem pa na avtocesto. proti škofji loki, kakšna neumnost. Moja majica help me i am blond mi je danes povsem ustrezala. Tako sva z Majo do Škofje rable sekoraj uro namesto 20 min. Prvi benov tek je bil v redu, se mi zdi da je kar šibal, samo 5 pik sva dobila na slalomu, kje pa. Tokrat je bila pridna Vasilija in Ajšo lepo pripeljala skozi parkur z lepimi conami, tako naju je premagala ampak v času sva jo pa našišala :) Sem pnosna na Bena, ker to pomeni, da se on celo premika. Drugi tek pa...slalom, slalom, slalom...dobesedno, ponavljala sva ga trikrat. tretjič mu je uspelo, tako sva pristala na tretjem mestu s 27 kazenskimi pikami. Toliko o konkurenci :). Po eni strani je smešno da sem na stopničkah s toliko kazenskimi pikami, po drugi strani pa je namesto slaloma tekel lepo. tale slalom je treba pa res natrenirat in full, full nagrajevat.

Ker želim spoznat čim več kinoloških disciplin sem se odločila, da grem z Benom na tečaj rally obedienca. Začnem v ponedeljek, komaj čakam. Lani sem že razmišljala o tem, pa sem se nekaj izgovarjala, da nočem nič takega delat, dokler ne naredim vseh izpitov, ker potem počnem vse drugo raje kot to, da se učim, ampak to ne drži. Dokler sem še študentka imam časa na pretek, tako, da, ni izgovora!

ps
Sem bila opozorjena, da nisem napisala kako so me hotel v gostilni Pujs v Železnikih "nategnt". Najprej sem dobila v košarici s kruhom odgriznjeno žemljo, jaki, potem pa so mi hoteli za kalamare raćunat 1,5€ več kot je pisalo v meniju. ker je Cene čist slučajno pogledal račun je videl, da se cene ne ujemajo. POl je bla pa še natakarca tečna in mi je vrgla tist dnar, kot, da sem jaz kriva, da sem jih odkrila, ne oni k so me hotl ogoljufat...

Mala Planina

Še pred to luštno tekmo smo se na nek napol sončen sredin dan odpravili na izlet na veliko Planino. Jaz, Benson, Tjaša in Capi. Kje je Velika Planina seveda vemo, ker smo bili že velikokrat tam in tudi v kamniški bistrici, pa vseeno...smo se uspeli izgubiti. Neurje, ki je pred kratkim pustošil po Kamniku je izruval smerokaz, tako smo zgrešili odcep in se nekje daleč v smeri Vranskega zavedli, da smo predaleč. Smo pač obrnili in šli nazaj. Nič hudega, če ne bi pot do sicer ne tako oddaljene Velike planine trajala dve uri in pol. Odločili smo se, da ne gremo na gondolo ampak jo mahnemo peš s koče Kisovec, preko Male planine. Tako je vožnja trajala še nekoliko dlje in vsi naveličani smo zato parkirali ob prvi priložnosti in šli peš še od nekoliko nižje. Tako smo samo do Kisovca porabili dobre pol ure in se zaadi poslabšanja vremena odločili, da v bistvu ne gremo na eliko planino in smo izlet zaključili na Mali Planini. Ta pa ni nič manj zanimiva kot Velika. Prav tako so tam planšarske koče in povsod kraljujejo krave. Kljub začetni smoli je bil sprehod dovol dolg in izlet prijeten. Zdaj ko vemo, kje smo zafrknili, mislim, da Velike Planine ne bom nikoli več zgrešila. Naslednjič, ko bom šla gor bom šla res do Kisovca in seveda vse do Velike Planine. Ni izključno, da si tega izleta ne bom privoščila že naslednjo nedeljo, če bo vreme lepo.

agility 4fun-barje

Agility for fun je sproščena tekma, kjer vsi malo trenirajo in kar je najbolj zanimivo, sprobavajo svoje zmožnosti na drugih psih. Benson sicer ni tak pes, ki bi ga komu posodila, razen če jaz nebi tekla z njim. Ampak to ne gre. :) Sem si pa jaz sposodila enega. Parosna Conya. Saj Beni je kar dobro tekel danes. Sicer je imel disk v agilitiyu zaradi slaloma pa tudi potem sva se malo lovila ampak je dobro tekel. Na koncu, ko smo tekli še en agility tek sem razmišljala, če bi sploh tekla z njim, pa je tekel bolje kot v obeh tekih prej. Tako je bila to dobra odločitev. Sicer je šel na en naroben hop ampak je kar šibal.Aja pa slaloma ni bilo.
Ampak Cony. To je pa nekaj čisto drugega. Šiba kot strela, nič ga ni treba spodbujat in prosit in čisto vseno mu je očitno s kom bo tekel, samo da teče. Res je, da se je že Ben zelo popravil in je zdaj teči z njim veliko bolj zanimivo kot včasih ampak s takim odpulenim parsonom je pa zadeva čisto nekaj drugega. Jaz sem navdušena. Kako naj si ne bi potem želela enega takega psa. Saj Ben je krasen in ga oboožujem, ampak za delat pa ni ravno bogvekaj. Lepo je delat z nekom, ki ga ni treba prosit za to. Čeprav sem vesela, ker sem se od Bena veliko naučila je pa fino energijo uporabljat za druge stvari.
Beni pa...ta slalom. Iz njega sem izvlekla, da gre slalom precej hitreje kot včasih. Ampak če gre hitreje pa palce spušča. Smotko mali, noče in noče. Ampak bo, tudi slalom bo delal.

Sicer pa je bil dan čudovit, ravno prav ljudi,fajn parkurčki in glede na to, da je celo noč deževalo vreme odlično. Raj za kužke, ki imajo radi vodo, saj so povsod naokrog ležale velike luže kjer so se lahko kopali. Za nas pa je sijalo na občutek ravno pav prijetno sonce. V resnici pa je bilo tako močno, da smo vsi ožgani. Maji smo ves čas govorili naj se skrije, ker jo je opeklo. Jaz sem imela majico z rokavi in me po ramah ni ožgalo, tako nisem uspela ugotoviti, da sem v obraz rdeča, kot bi me ravnokar vzeli iz pečice. Sem bila prej dva dni na morju, pa se mi nič ne pozna, včeraj nas je pa na barju čist zažgalo. :)

in še filmček seveda

Nadiža

Letos sem se odločila, da bom nekaj dni kampirala tudi nekje ob Soči, ne le ob morju. Obljubo sem skoraj izpolnila. Zaradi spleta okoliščin sem zamenjala Sočo z Nadižo, ki pa je zelo blizu, tako, da šteje.
Prvo jutro nas je zbudila nevihta. Silvo je šel na stranišče, Bena pa je zagrabila strašna panika, po njegovem se je najbrž Silvo pognal naravnost v smrt. Skakal je po šotoru, se trudil, da bi prišel ven, cvilil in ko sem ga končno fizično umirila je dihal globoko in srce mu je bilo 100/h. Ko se je Silvo vrnil ga je skoraj razneslo od veselja in končno se je pomiril in zaspal. Na žalost se je slabo vseme nadaljevalo tudi cel dan. Pa vendar ni ves čas deževalo in smo lahko šli malo naokrog.


naš tabor:

a da se v dežju ne da zakurit???

Slabo vreme smo izkoristili za izlete, med drugim tudi obiska najzahodnejše slovenske vasi Robidišče. Mala vasica, polna zapuščenih hiš, kjer ti dela domišlija. Tistih nekaj prebivalcev skrivnostnost vasi le še poveča.

Drugo noč deževalo ni veliko, je pa toliko bolj pihalo. Šotor nam je sicer dajal suho zavete, vendar se je veter slišal tako močno, da je motil spanec. Priznam, malo me je bilo strah, konec koncev se dogaja kar nekaj katastrofalnih naravnih nesreč, mali nedolžni potoček je popolnoma opustošil Železnike, mi pa smo bili kar tako, v šotoru ob ne tako nedolžni Nadiži. Predudili smo se v sončno jutro. Šli smo se kopat, kaj pa.

Takšno okolje ponuja mnogo več kot celodnevna poležavanja na plaži. Med drugim smo se povzpeli tudi na Stol. Nekateri smo šli hodit, drugi pa so se zabavali s spuščanjem zmajev. Beni pravi, da mu je Stol zeloo všeč. Ker je imel tačke najbrž že malo razbolene od kamenja so mu travnate površine zelo pasale. Užival je sto na uro.





Zdaj vem zakaj so prišli del Narnije snemat k nam. Dežela je tako čudovita, da te brez težav potegne iz resničnega sveta. Res mi je bilo hudo, ko sem se mogla vrniti domov. Komaj čakam, da se vrnem nazaj.
prečudovita dežela Narnije: