winter tricks

Ker je treba it v korak s časom ;)

LUBNIK ( 1025m )

Če ne pride gora k Mohamedu gre Mohamed h gori. Če ni sonca v Ljubljani, se pač dvignemo tako visoko da ga dosežemo. Tokrat smo zlezli na dobrega jurja nad Škofjo Loko, na Lubnik. Ker nad jurja baje ni greha moram nehat hodit v hribe z babami :). Kalo smo tokrat pustili doma, ker na žalost še vedno vozim malega Twungeca, kjer treh psov na zadnjih sedežih res nemorem voziti, poleg tega je capi že tako preveč podivjan in nori po avtu gor in dol, Kala se obnaša kot vsi ostali in nebi bilo najbolje, da bi mi po avtu norel še en ogromen nemški ovčar. Res moram nabavit večji avto in dat not bokse za pse, kot se to dela. Na Lubnik sva šla torej s Tjašo in njenim Capijem. Lokacijo sem izbrala naključno po netu in po opisu je to lažji hribček. Bi rekla da v kakem drugem letnem času zares je tako. Ko pa zemljo prekriva debela odeja snega ni ta vzpon prav nič enostaven. nekaj časa sva celo gazile po celem po snegu, ker sva pot pač iskale in tam kjer sva šle midve(mimo starega gradu)ne gre očitno nihče. Malo smo se namatrali. S Tjašo sva itak odkrile komad za naju: We are insane but we are happy...
Kužka sta pa itak uživala na snegu, še posebej Capi, ki ma najboljše Duracelke vgrajene v svoj majhen telešček. On je res ena energijska bombica. Na vrhu nas je pričakalo zlato sonce in spet čudovit razgled. Vsi napori so tako vedno poplačani. Samo malo preveč ljudi je bilo za moj okus na vrhu. To je pač slaba stran vikendov. Kar se tega tiče je bolje čez teden. Ampak kaj češ.

Še od božiča. ko sem pospravljala smrekico sem ugotovila, da Benu ni bila všeč okrasitev, odločil se je, da je treba vso stvar malo popestrit in je dodal kanček sebe.

Z Goričkega v Piran

No ja ne čisto. Ampak Slovenija je tako cool. Ravno zato, ker je tako majhna. En dan lahko preživiš na morju v skoraj spomladanskih razmerah, toplo je, sonček sije, povsod mrgoli ljudi, živali, vse je polno življenja...
Naslednji dan pa se lahko povzpeš na kak hrib, zunaj je minus veliko, mras, da ti zmrznejo lasje, naokrog sneg, prava zimska idila.

In točno to smo si ta vikend privoščili mi. V Soboto smo šli na izlet v izolo, kjer nas je grelo toplo sonce, mislim, da me je kar malo ožgalo po obrazu. Prav res je bilo prav spomladansko vreme kakih plus osem stopinj.



V Nedeljo pa smo šli malo v hribe, na Krim. Na vrhu je prav tako sijalo sonce, le da je bilo kakih minus osem stopinj. Prav zares so mi zmrznili lasje. Ampak kljub mrazu je bilo prav idilično, sneg je bil še na drevesih in sonce, ki je sijalo skozi vrhove se je v snegu prav pravljično lesketalo. da nam ni bilo preveč dolgčas smo s seboj vzeli še Benovo veliko prijateljico Kalo. Prav fino je imeti dva kužka. ben bi sier raje imel sestrico samo zunaj, doma pa ne, ampak misim, da bi se tudi tegaa navadil. Ni bil namreč preveč navdušen, ko smo Kalo iz izleta odpeljali tudi domov, dokler ni njen tadej prišel po njo. Smotko mali.








Vikend bi morali raztegniti na tri dni. Da bi lahko dva norelli okoli, en dan bi pa počivali.

Veseli december je mimo. letos je bilo kar se tiče petard kar ok, samo zadnje dva dni pred novim letom je v Ljubljani poklao kot na fronti. Ben je bil totalno prestrašen, tudi lulal ni. Moj novoletni sklep je definitivno to, da še dolgo ne bom spet v Ljubljani za novo leto. Niti v kakem drugem mestu. Zadnjih nekaj let smo bili vedno nekje izven ljubljane, nekje na kaki vasi, kje re bilo lepo mirno, razen tisto uro okoli polnoči. Je bilo pa lepo 1. januarja dvigniti se na šmarno goro, kjer je sijal sonček in je bil spet čudovit razgled. čez vikend pa smo šli na jezersko kjer smo lahko mi drsali, Ben pa se je zabaval zraven na snegu. Zdaj pa se svet počasi spet vrača na stare tirnice. V klubu ustanavljamo nekakšno show skupinico. Naslednji teden začnemo s treningi, tako, da se bo spet nekaj dogajalo.

Še en lep pogled s šmarke

jezersko