Benetton

Nov blog

2009-08-02T13:13:00.000-07:00

Začelo se je novo poglavje v našem življenju. Zato je čas za nov blog, ki si ga bosta Ben in Nike delila. Od zdaj naprej lahko o nama prebirate tukaj.

Mala miss je doma

2009-07-27T23:44:00.000-07:00

Mala miss Nike je končno doma. naziv niti ni tako slab, sta me vćeraj "napadla" že dva fotografa, da jo hočta čimprej slikat. Zdaj čakam klice za interviue :). Saj je res lepa moja mala. zaenkrat, pa ne bom hvalila dneva pred nočjo, tudi pridna. Celo pot s prekmurja je spala pri meni v naročju, ko je prišla domov je malo raziskala situacijo in potem celo noč pridno prespala v svojem boksu z minimalnim jokanjem. Zjutraj navsezgodaj je bila že akcija, zdaj pa spet spi. Metka in Roland, vzreditelja ssta res super. Socializacijski del sta opravila odlično. Sta jo že nekaj malega navajala na boks, tako, da ni bilo nobene težave, to, da so mali že skakali po agility ovirah pa itak. In tudi drugače ju lahko samo pohvalim. Si zaslužita, da bosta lahko Nike kadarkoli prečohala in jo vidla kar se da pogosto :)

Beni nad svojo novo sostanovalko zaenkrat še ni preveč navdušen. Malo je napet, ves čas spremlja kaj počne in če se le da se močno stiska k meni. Beni brez skrbi, ti boš vedno ostal moj naj naj kuža number one.

Nike v vsej svoji lepoti

Prašiča je treba pokončat

Enkrat se utrudijo tudi male pošastke

doma...

Nadiža in kobariški Stol 2.

2009-07-26T23:48:00.000-07:00

Ta vikend smo "pobegnili" pred vsakdanom v enega najlepših koncev sveta in sigurno najlepši konec Slovenije. Kam drugam? Tokrat sicer ne na Sočo ampak na nič kaj dosti manj lepo Nadižo. Najboljši prijatelji, sicer malo manj dobro vreme, pa vseeno precej sonca, začinjenega z nekaj dežja je spet prineslo nepozabne spomine. V soboto smo malo plezali in se kopali, v nedeljo pa sem Bena odpeljala na kobariški stol, ker je lani tam tako užival. Tokrat sva vzela s seboj tudi Barona ampak je vseeno še premlad in do vrha ni šel z nama. Nič hudega, pa prihodnje leto, zdaj pa je počakal malo nižje in z Juretom in Natašo skoraj tako kot midva užival v travnikih in razgledu. In seveda brez kamenjanja po Nadiži za konec ni šlo. ostali so šli peš po Nadiži, kar bi mikalo mene, ampak ker nisem vedla kakšno vodo lahko pričakujem zaradi Bena, ki nikakor noče plavat raje nisem šla. Edina slaba stran vikenda je, da se je kot vedno, prehitro končal. Ampak vsak konec je nov začetek. To je bil najin zadnji "samski vikend", danes greva po Nike.

Košuta-veliki vrh (2088 m)

2009-07-19T13:51:00.000-07:00

Danes smo preživeli lep dan na gorenjskem. Končno, sploh nisem vedela, kako sem pogrešala to vzdušje, ta zrak...Ob desetih dopoldne že z "vrha sveta" zreš na majcene hišče v dolini in občudiješ majhno cerkvico na otoku sredi blejskega jezera tam nekje v daljavi, medtem, ko se večina zaspancev šele obrača v postelji. Ob dvanajstih pa že ješ odlično joto prijazne gostiteljice v gorskem domu. Edina slaba stvar je, da nisi edini tak uživač. Ob devetih, ko smo prišli na Kofce tam ni bilo skoraj še nikogar. Ko pa smo se ob dvanajstih z Velikega vrha vrnili v dom na joto, se je tam že kar trlo ljudi. Kaj češ, lep nedeljski dan je bil.
Od doma smo šli že ob sedmih in bili ob devetih že na Kofcah. Ampak če bi se že takrat zasedeli tam in uživali mir, se nam kasneje nebi dalo it nikamor. Zato smo šli kar naprej proti Kofce gori in naprej proti Velikemu vrhu. Pot je kat strma in po mesecu dni lenarjenja se je pomankanje kondicije poznalo kar vsem. Zato sva se s Tanjo toliko večkrat ustavili in si vzeli čas za veliko fotografiranja res čudovitega razgleda. Ben in Kala sta seveda pridno pozirala. Prva stvar, ki sem jo naučila Bena je bila vaja odlaganje v sedi in prostor. Seveda takrat ravno z namenom, da pozira, niti pomislila nisem, da je to tudi šolska vaja :). Kala pa bo rabila še malo vaje, predno bo tako vrhunsko pozirala kor Ben. Ampak ji gre tudi zdaj že kar dobro od tačk in gobčka. Ko sva prispeli tik pod vrh naju je čakalo prav prijetno presenečenje. V daljavi se je kot drag kamen svetilo smaragdno blejsko jezero. Res lep pogled za dobro jutro. Na vrhu je bilo že kar nekaj ljudi, ki so malicali in Ben in Kala sta si privoščila nekaj fehtanja. Ampak nista bila edina. Zrak je bil poln, nič kaj plašnih krokarjev, ki so ravno tako čakali na svoj grižljaj.
Ko sva se vrnili v Kofce, nama je bilo vseeno malo žal, da sva žrtvovali mir zjutraj, ker je bilo tam res veliko ljudi. Vseeno sva si privočili malico in malo počitka. Dan se je šele dobro začel, nam pa se ni nikamor mudilo, zato smo se šli še namočit v bohinjsko jezereo. Ker je precej veliko se da najti tudi kakšen bolj miren kotiček kjer nihče ne teži zakaj se kopajo tudi psi. Zvečer sem imela spet otožen občutek, ker sem se mogla vrniti v Ljubljano. Jah, te kraji puščajo v meni takšne občutke, komaj čakam, da se vrnem. Na morju je lepo, ampak gorenjska...Ko bom velika bom imela tam hiško, vikend, stanovanje, nekaj... komaj čakam, da svoj ljubljeni konec Slovenije predstavim tudi mali Nike.

2009-07-17T13:46:00.001-07:00

Aj aj aj Limona, Limona. Prvič, ko sem šla na toško čelo sem zelo pozorno gledala pot po kateri sem šla. Potem, pa sem na to kar pozabila in se že večkrat zgubila. Danes sem prišla dol v šentvidu, adijo. Saj ni hujšega, sem se pač še pol ure sprehajala ob cesti. Sicer pa imamo ta teden generalko. Družbo nama dela Kala. Čez vikend smo hoteli na morje, pa nesreča nikoli ne počiva. Dobila sem alergijo na nekaj, noben ne ve na kaj in se morem nekaj dni izogibat soncu, tako se bolj skrivamo doma in po gozdovih :). Ampak v nedeljo gremo vseeno v hribe. Bom pa oblekla majico z rokavi in dala kapco na glavo. Amapk moram izkoristit, če že ne grem na morje. Se bomo šli vseeno najbrž vršt v kakšno jezero, najbrž v Bohinj. Kužkom je itak vseeno, samo, da se dogaja.

Zadnjič sem hotela na obisk k Nike, pa mi je preveč hudo, ko je ne morem kar odpeljat in sem se odločila, da grem tja samo še takrat, ko jo odpeljem. Kar ne morem dojeti, da je res. Se počutim podobno kot pri Benu. Tudi zanj kar nisem mogla dojet, da je to malo sladko bitje zares moje. Vzreditelja zelo dobro skrbita za socializacijo malčkov. Navajata jih že tudi na "agility ovire". Da bo mali to res že v zibko položeno :). Mislim, da mi Metka ne bo preveč zamerila, če ji ukradem eno slikco ali dve ali trei in jo nalepim tukaj.

tu so pa ostale

Tekma, porezana tačka in Jezersko

2009-07-08T07:31:00.000-07:00

Končno sva spet šla na eno tekmo. Benova tačka je zgledala že čisto ok, pa je vseeno na tekmi po nekaj ovirah začel šepat, zao sva šla ven in drugega teka sploh nisva probala tečt. Kljub temu sva preživela lep dan z agilitaši, in zadela cel kup mega nagrad na srećelovu. V soboto je tekma v Portorožu. Moja najljubša, ampak Ben ne bo tekel, ker je brezveze, da rinem z glavo skozi zid. sicer zdaj ne šepa, ampak tudi prejšnji teden ni. Bomo šli pa vseeno vsaj malo pogledat.

Zadnje čase je vreme res porazno in se ne da nikamor it. Privoščila sva si malo morja ampak jaz sem mogla spet zadihat gorenjski zrak, zato smo šli v nedeljo, pa čeprav na bolj penzonistični izlet, pa vendarle, na Jezersko. Prav lepo je bilo spet gledat hribe okoli sebe, Ben pa, glej no glej, je nekako kar pozabil na bolečine in brez težav preganjal kamenčke po vodi. No v resnici je sem in tja malo dvignil tačko.

Nike pa raste in je baje pravi divjak. odlično, bolj bo divja, bolje bo. pa glasna je tudi že. Hmm, to bo še zabava. V ponedeljek jo greva z Benom spet pogledat.

AMROMEKA ABELLA BEE-Nike

2009-07-01T14:40:00.000-07:00

27. maja 2009 je na svet pricvililo 5 malih parsončkov. Ena od njih bo postala Benova mlajša sestrica. Danes smo bili pri mladičkih, ki so ravno stari točno 5 tednov. Človek se kar ne more odločiti, katerega izmed teh petih sladkorčkov bi odpeljal domov. Najraje kar vse, zato popolnoma razumem vzreditelje, ki bi najraje vse obdržali. Ampak enega je treba izbrat. Odločila sem se za tisto, ki mi je že na začetku padla v oči. Najmanjšo Abello Bee. Pol manjša je od svojega bratca in sestric, ampak nič kaj dosti ne zaostaja pri pogumu in neumnostih, ki jih zganja, tistih deset minut vmes, ko ne spi. Ker se je že zdaj mogla malce borit za svoje življenje in je že zdaj pokazala, da je preva borka in zmagovalka je dobila ime po grški boginji zmage- Nike.

Kaj pa Beni? Popolnoma gladko mu je bilo za vse tiste mladiče. malo se je podil naokrog s Kiro, mladičke je sicer prišel povohat, potem pa ga niso več zanimali. Zganjal ni prav nobenega ljubosumja, čeprav sem jih mrcvarila celo popoldne. Seveda pričakujem popolnoma drugačen odziv, ko bom malo Nike pripeljala domov, ampak mislim, da jo bo hitro sprejel. Najbrž mi ni treba posebej povdarjat, da komaj čakam da minejo dolgi trije tedni.

Mi gremo pa na morje...

2009-06-30T13:45:00.000-07:00

v bistvu smo ravno nazaj prišli. Zaradi morja sem spustila dve tekmi, eno pa zaradi res slabega vremena. Ampak ta teden na morju sem res potrebovala. Bilo je super. Vreme ravno pravšnje. O pravem poletju ne duha, ne sluha, ves čas okoli 25 stopinj in delno oblačno. idealno za Bena, ki slabo prenaša vročino in tudi zame, ki sem pri 30 stopinjah samo preveč lena, da bi se mi karkoli dalo. privoščila sva si počitnice kjer sva res poležavala, spala, dokler se nama je zljubilo, potem sva pa še malo poležavala. Brez čofotanja v vodi in lovljenja kamenčkov seveda ni šlo. Škoda edino, ker Ben noče plavat, ampka samo brodi po nizki vodi. Potem je pa ves nesrečen, ko grem jaz plavat. Ampak za mano pa ne. Drugo polovico tedna sva še bolj prelenarila, ker se je med lovljenjem kamenčkov zgodila nesreča. Ben je stopil na oster kamen, glažuno ali kaj jaz vem kaj in si porezal blazinice. Zato je mogel malo bolj počivat. Šepal je sicer bolj takrat, ko mu je pasalo in ko je to rabil, da sem ga še dodatno cartala, ampak se je kar porezal. Zdaj se nama pa obeta, da bova zaradi tega mogla spustit še eno tekmo. Presneto, pa samo še dve sta, potem pa spet pavza. No, da se mu le tačka čimprej zaceli, da bo lahko spet z mano po hribih hodil. jaz bom pa ta čas plezala, pod skalo me lahko pa mirno čaka in zraven počiva.

V osrčju gora - Golica (1836m)

2009-06-15T09:16:00.000-07:00

Končno sem se spravila na to Golico. Prijateljici Kristini sem omenila, da bi šla gor in je bila takoj za. Ker je že precej vroče, sva šli zelo zgodaj. Smo šli, z Benom seveda, ki tokrat ni imel nič kaj dosti proti zgodnjemu izletu. Zamudila sem Narcise, ampak me Golica vseeno ni razočarala. ravno prav naporen in dolg izlet. Nas je pa čakalo na poti kar nekaj dogodivščin. najprej nam je pot presekala čreda krav. Sredi ceste, ki je prečkala pot so bila vrata iz električnega pastirja, ki bi jih človek načeloma zlahka odprl in šel mimo, samo kravam je preprečeval vstop na cesto. A problem ni bil pastir, problem so bile krave. Ko smo prišli do pastirja, se je cela čreda začela pomikati proti nam. Tri kravice so se postavile pred vrata in prav nič kaj prijazno gledale in čakale, kaj bomo naredili. Meni ni bilo prav nič do tega, da bi pogumno stopila med njih. Ampak nekako je bilo treba mimo, če sva hoteli na vrh. Pa sva se odločili, da greva v gozd med šavje in se tam prebijeva malo bolj naokrog, reskirava kako koprivo in klopa ampak vseeno bolje, kot čredo razjarjenih krav. Pa smo šli. Krave so nas seveda pozorno spremljale. Ko sva bili nekje na pol poti, sta k istim vratom prišla dva človeka in čisto suvereno vstopila v njihov prostor. Krave so bile očitno ves čas samo radovedne in so ju brez težav spustile mimo. Midve sva pa iz tega naredili celo avanturo. Jah, potem sva šli pa še midve gor med njih, jih še celo malo pobožali, seveda veliko pofotkali in nadaljevali pot proti vrhu. Pa še nekaj zanimivega sva videli. S kravami so bili tudi oslički in en čudovit bel konj, ki pa se je kot v pravljici, samo na hitro pokazal, nato pa izginil. Kot iluzija, še slikati ga nisva uspeli. Ampak princa pa ni bilo.
Na vrhu je bilo še nekaj zaplat snega v katerih se je Ben valjal, da se je malo ohladil in seveda sva se tudi malo kepala. brez fotoshutinga ne gre in ko naju je Kristina slikala se ji je na nogo prisesal velik žužek. Ni vedela ali naj ga kresne, proba nežno odstranit al naj ga kar pusi, da se napije. Zmagalo je slednje, saj mi je med študiranjem kaj narediti in iskanjem nečesa s čimer bi ga odgnali padel fotoaparat v graben in potem sem jaz letela za fotkičem, žužek je pa sit odletel. Fotoaparat se je na srečo ustavil v grmovju ne dosti nižje. Hvala bogu. Po vseh pripetljajih smo le živi prišli na vrh. Lep razgled je odtehtal vse. Malo sva posedeli na vrhu in se nato spustili še do koče, kjer sva še malo počivali. In kupila sem si knjižico in bom zdaj zbirala štemplje :) jeee (otrok mali ) Nazaj na planini pod golico sva bili že ob pol dveh in res sva si zaslužili da tačke namočiva v mrzli, kaj mrzli, ledeni, vodi Jasne v Kranjski gori. Preostali del dneva smo potem poležavali ob Jasni, malo čofotali, midve ne preveč, ker je res mrzla, Ben se pa ni dal. Kljub svoji utrujenosti je še vedno zbral moči, da se je podil za kamnčki po vodi. zato je pa danes mrtev in že cel dan leži ob meni. Tako ali tako je vroče in bo čas za sprehod šele bolj pozno zvečer.

Barje 09

2009-06-13T13:15:00.000-07:00

V senci Krima,pod okriljem oragnizatorjev KD Barje smo danes agilitaši preživeli lep dan na prav prijetni tekmi. Ta se je sicer začela z nekaj napetosti, ki smo se je čez dan uspeli otresti, čeprav se bomo z razlogi, ki so jo povzročili še veliko ukvarjali a o tem drugič. Že včeraj sem se odločila, da bom tokrat ubrala drugo taktiko, kot po navadi. Navadno sem šla čez parkur bolj počasi, pa bolj sigurno, da sem prišla čez. Seveda so mi začetne zmage veliko pomenile, počasi pa mi stoničke v enki ne pomenijo več nič, če je Ben tako počasen, da je na stopničkah le zato, ker ima pač srečo, da drugi delajo napake. Zadnjič na treningu je tekel res dobro. Hitro in kar precej je vlekel naprej. Ker sem videla, da zmore, če hoče sem se odločila, da tokrat ne bom tekla na sigurnost, ampak na hitrost. Kletko sem imela blizu štarta, tako sem ga vzela z nje šele tik pred tekom in samo terala. Seveda je Ben še vedno Ben, moja mala počasnela, mislim pa, da je bilo bolje, kot na prejšnjih tekmah in je malce hitreje tekel. In to še ni vse, pravzaprav je odtekel dve nuli. In zdaj sem na svojega dirkača in na drugo mesto, ki sva ga dosegal, res ponosna. Nisva samo imela sreče, ker so vsi ostali delali napake ampak sva se res malo bolj potrudila in si ga zaslužila.

Raj je raj na Otočcu

2009-06-12T14:30:00.000-07:00

Zakaj pa ne, enkrat za spremembo na dolenjsko. Priznam, težko me je bilo odvleči tja, ko pa sem se proti Otočcu peljala, semu ugotovila, da tudi dolenjska ni tako slaba. Ok, nekako se mi zdi, da nimam tam kaj za počet razen it v toplice... Ampak, ko sem se ozrla naokoli sem ugotovila, da je pokrajna pravzaprav prav lepa. Sinje modro nebo,s posameznimi puhastimi oblački, svetlo zeleni prostrani travniki... vse to je sestavljalo prav lepo paleto čudovitih barv, ki so bile prava paša za oči.
Jah tudi dolenjska je lahko zelo lepa, če jo le gledaš s pravimi očmi. Čeprav se kaj dosti po Otočcu ne da sprehajat pa se je Beni vseeno malo zletal. Ne vem kaj mu je danes dogajalo, ampak norel je naokrog kot zmešan. takega imam rada, upam, da bo jutri na tekmi tudi pokazal kaj takega navdušenja. zadnjič na treningu je kar spidiral. Mogoče bi se jaz na tekmah mogla malo sprostit, teči, kot, da mi gre za življenje, pa bi laufal tudi on. Bom probala.
Na Otočcu je nastalo nekaj slabih slikic. Moram se vzeti v roke in naštudirat malo funkcije svojega fotkiča.

2009-06-08T13:05:00.000-07:00

Po eni strani se ne dogaja nič posebnega, po drugi pa toliko stvari, da ne vem kje bi začela. Jah Beni je mogel prenesti še eno selitev v svojem življenju. Malo mi je hudo zanj, ker sem jaz tak nomad, on pa se mi zdi, da se na to kar težko privaja. Mali razvajenec pač. Ima pa zdaj atrij od koder lahko laja ves ljubi dan, pa še zares je na vasi, kjer so sosedje na to navajeni in ne težijo. Sicer mu ne pustim tega početi poljubno, ampak če pa kdaj pa kdaj zalaja pa ni konec sveta, kot v bloku. Pridno hodiva v hribe, prejšnjo nedeljo sva bila na krvavcu, bolj ali manj v megli. Za kondicijo je treba skrbeti, prav tako pa za stas. Malo je shujšal, pa ne vem, če mu to kaj dosti pomaga, ker čez ovire se še kar vleče in vleče. Zdaj torej delava bolj kot ne na hitrosti, malo sva se pa tudi lotila con, ker čisto poljubno skakanje po conah tudi ni nikamor peljalo. Dve tekmi sva zdaj spustila, ker sem jaz pohajkovala po Bovcu. Nobena tekma pač ni dovolj dober razlog, da nebi šla v Bovec. Ampak sem tekme kar pogrešala, tako sem komaj čakala tekmo to soboto. Pol tekmovalcev je manjkalo, ker je bilaa tekma prestavljena na datum naknadno in so vsi na dopustu. Beni je bil kar priden. Odtekel je dva teka brez napak, čeprav ne preveč hitro. Ben pač, kaj naj rečem. Prvi pred njim je bil skupno za 30 sekund hitrejši. Recimo, da mu oprostim, ker je ravno hrvaški ovčar. Hitre puščice pač, ne v bistvu ben sploh ni bil tako počasen :) Domov sva odnesla lep steklen pokal.

Mami že nekaj časa pridno hodi asistirat k Silviji Trkman in Poloni Bonač v pasje šole, ker ima ambicije biti inštruktorica. Ker je Polona perfekcionist sem toliko bolj vesela, ker mi zaupa, da jo nadomeščam, ko je ni in sama vodim tečaje. malo se mi še zatika, ko dajem kakšna navodila, predvsem zato, ker imam v osnovi težave z nastopanjem. Ampak mislim, da mi gre kar v redu.

Krim ne vem kolkič (1107m)

2009-05-18T14:37:00.000-07:00

Prvotni nedeljski plan je bila Golica in celi travniki Narcis, po katerih je znana. Ampak se ni izšlo, ker so vsi mogli kar naenkrat nekaj delat, ko je bilo treba it, pa še z gužvo so grozili. Nedelja, lepo vreme, narcise...najbrž se bo gor ttrlo ljudi. Nekdo je izjavil, da gre na Krim in takoj sem bila zraven. Ker sem vedla, da lahko razveselim z dolgim sprehodom še eno žival, sem šla še po Kalo. Krim ni tao visok, se pa vleeeeeeeeeeeče. Gor smo šli šele okoli 12h in ugotovila sem, da počasi že ratuje tako vroče, da bo treba v hribe hodit bolj zgodaj zjutraj. Ni bila Golica in krim ni ravno moj najljubši hrib, ampak družba je bila super in to je važno, tako da smo vseeno super izkoristili dan.

Ložnica 09

2009-05-18T14:30:00.000-07:00

Počasi se začenja pravo toplo vreme in letne tekme postajajo prijetne. Vsaj en dan, ko lahko dejansko poležavam na travi skoraj cel dan, se mi ne mudi nikamor, razen na ogled parkurja in sproščeno uživam. Tudi krči v želodcu pred tekmo so minili, živčna nisem več in se na tekmah dejansko samo še sproščam. Seveda brez Ceneta in Mihata tekme nebi bile to kar so. Ben pa... je počasen, počasen. Precej bolj kot v prejšnji sezoni. Bo treba delat predvsem na hitrosti in nič ne bo narobe, če bo malo shujšal. Hmm sem razmišljala a bi šla jutri zjutraj tečt al popoldne na šmarno, pa sem se ravnokar odločila za šmarno, da bo imel še Ben kaj od tega. Ker hodim tečt ob nehumanih urah, ga ne mučim in ne hodi z mano. V glavnem počasi je odtekel agility s 5 kazenskimi točkami, slalom, kaj pa drugega. Ampak to samo zato, ker sem jaz zganjala paniko, sicer bi bilo čisto ok. Jumping je bil brez kazni. Bila sva tretja, v zahvalo vsem ostalim, ki jim uspe biti celo počasnejši od naju :) .

Žalčani so se še za izdelavo pokalov zelo potrudili in smo dobili zeloo simpatične, neklasične pokalčke. Vredno je bilo zmagati, ne samo sodelovati ;)

Neka gospa si je izmislila pasje pivo. Ker po napornem lovu si ona privošči pivo, zasluži si ga pa tudi pes. Prav tako si mi po tekmi privoščimo pivo, zasluži si ga pa tudi Beni :)

ratitovec2 (1642 m )

2009-05-11T06:05:00.000-07:00

Tokrat zares in do konca, no ja do vrha :). Ker zadnjič nisva s Polono zaradi snega prišli nikamor in ker ta Ratitovec gledam že toliko časa sem šla tja še enkrat. Tokrat v polni bojni opremi. Ampak je nisem rabila, ker je sneg že precej skopnel. Bilo ga je samo še nekaj zaplat, ravno dovolj, da sva se z Benom malo kepala, in ne toliko, da bi oviral korak. Sicer pa je ratitovec izpolnil vsa moja pričakovanja. Če pustiš avto malo pod vsajo zg. Dolje, se pred vzponom malo ogreješ, nato kar dobro ugrizneš v kolena, do prijetne jasice. Potem se še malo vzpneš in že si na planini, kjer se po grebenu počasi dvigneš na kočo na ratitavcu. Prva dva vzpona človeka malo zrekrairata, ker sta kar strma, potem pa se po grebenu pretežno samo še sprehajaš in uživaš v lepem razgledu na sosednje hribe in alpe. In jaz in Ben imava rada takšne travnate grebene, zato je ratitovec za oba ravno pravšnji. Na poti je jezerce ali dva, kjer se je Beni še malo okoplal in tako še toliko bolj užival na izletu. Še bova šla, ampak v planu imava spet toliko hribov, da vseeno ne še tako kmalu. Na žalost premalo prostih dni. Drug teden je tekma v Ložnici, v nedeljo pa bova po moje končno šla gledat narcise na Golico. Zdaj najbrž tudi tam ni več snega in imajo prosto pot da cvetijo.

In ker je slovenija tako cool in majhna sva spet bila en dan na snegu in drug dan, ne v pomladi, ampak kar v poletju. Kar precej norcev se že kopa v morju. Soboto smo preživeli zeloo lenobno in cel dan poležavali na travici v Simonovem zalivu. Z nami je bil tudi Baronček, ki pridno raste. Kakšna ogromna zverinica je to že zdaj. Kaj šele bo. Prav prijetno je bilo, ker še ni toliko ljudi in nikogar ne ovira, da kužki letajo po travi za žogicami.

mali veliki Baron

2009-05-04T07:06:00.000-07:00

V petek smo bili na vikendu v Samotorci in Ben in Baron sta imela dolg spoznavni dan. Sicer sta se parkrat bolj na hitro videla že prej, zdaj pa sta prvič preživela cel dan skupaj. Mislim, da sta se kar poštekala in da njuno druženje tudi v prihodnje ne bo problem. Tudi doma je Ben Barona popolnoma sprejel in ni nič več živčen, ko Baron ves čas nekaj okrog leta. Ben se lepo zlekne in ga prav briga za Barona. Še več, ko pod mizo fehta svoj zadnji grižljaj in ga Baron grize za ovratnico in uhlje, se dela, da ga sploh ni. Priden moj Beni.

Ptuj

2009-05-03T02:40:00.000-07:00

Tale fotka je by Iztok Noč, ostale so pa moje :)

Ptujska tekma je ,poleg portoroške seveda, moja najljubša tekma. Res prijetno okolje. Samo vreme je bilo letos precej muhasto. Vroče, pa spet mrzlo, ker je pihalo,dež, pa spet vroče... kot, da je vreme v meni. Ampak drugače je bil čudovit dan, s kofetkanji za dvonožneže, kopanjem, tekanji s pasjimi prijatelji, lovlenjem frizbija in dvema čistima tekoma. Kaj bi si človek še želel boljšega.

Ratitovec (1642 m ) , itd...

2009-04-28T08:10:00.000-07:00

Pohod na Ratitovec uspel delno. S Polono in tropom najinih psov sva odšli tja malce naivni in nepripravljeni. Jaz sicer v gojzerjih, v nahrbtniku so se skrivale dereze, ker so pać vedno tam, seveda pa ne gamaše. Polona v supergicah. Zagrizli sva v kolena in premagali prvo strmino, ko nas je presenetil sneg. Seeeeg. Ja ok, če nebi bili v supergah. Nekaj sva se trudili, potem pa ugotovili, da tako ne gre. Sneg se nama je udiral do kolen in celo do pasu. Do vrha bi najbrž bili mokri kot najini cucki :). Tako sva se obrnili in sklenili, da se vrneva kasneje spomladi. Vsaj jaz. Na jasi sva potem malo okepali pse, da so si vsaj malo zaslužili dolgo vožnjo, jih obmetavali s storži in ko naju je začelo zebsti sva se vrnili v vas gornje Dolje, kjer sva parkirali avto. Odločili sva se, da se malce sprahodliva po "zapuščenih" vaseh in sva si izlet pač malce prilagodili. Važno je bilo, da nikjer ni žive duše in so lahko psi mirno noreli. Bili sva tam, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča. Kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza..., sredi ničesar, sredi gora... meni je bilo vseeno všeč. Imeli sva lep razgled, tako ali tako je cilj pot.

Včerajšnja tekma pa...jah Kala je sicer čisto v redu psička ampak včeraj je prišla prvič med toliko psov in je bila malo zmedena in nervozna. Z vsemi bi se igrala, tam pa vsi psi niso ravno za to. Je bilo precej naporno, ker nisem imela boksa, da bi jo lahko dala počivat in je bila potem ves čas z mano. Naporno tudi zanjo.
Nama se pa pozna, da je to prva tekma v sezoni, ker sva bila kar malo zmedena. Ben je po dolgem času falil vhod v slalom in potem je za mostom kar nekaj zabluzil. Sicer sem ga priklicala, da ni šel napačno v tunel ampak je malo zabluzil in tako izgubil še nekaj tako dragocenega časa :). Jumping je bil sicer lep ampak tako počasen, da, ko sem vmes pozabila parkur sem se za trenutek brez problema ustavila in poiskala številko. Aj aj aj, kaj bo s tem mojim Benčkom. Naslednjič dobi malo kofeina.

Kalo sem imela na čuvanju tri dni. Z Benom sta se prvi dan, ko sta prišla domov najprej stolkla, potem, ko sem ju uspela spravit narazen, dat vsakega na svoj prostor, da se malo ohladita sta se pa umirila in potem skupaj kar dobro funkcionirala. Celo jedla sta čisto mirno v istem prostoru, vsak iz svoje sklede seveda :). Pa ja, tud ljubosumni Ben se na koncu vda v usodo :).

Nima veze z benijem, samo na glas razmišljam.

2009-04-17T22:54:00.000-07:00

Pišem tule, ker hočem bit vsaj malo glasna, pa mi tu posta ne more nihče zbrisat, ker mu ni všač kar sem napisala. Berem pasje forume okoli nakupov psov, posvojitev iz zavetišč in podobno. Ena stvar mi gre totalno ampak, res totalno na živce. Že v šoli so nas učili, da je potrebno spraševat. Bolje vprašat neumnost ali vprašat dvakrat, kot ne spraševat in ostat neveden. Ja pa kaj še, očitno ne. Ljudje nekaj sprašujejo na forumih in potem se najdejo pametnjakoviči in ljudi napadajo namesto da bi jim dali odgovor. Vem, ker sem se tudi sama znašla v situaciji, ko sem prvič kupovala psa. O marsikateri stvari nisem vedela veliko, pa si zaradi takih odzivov nisem upala spraševati in sem mogla do marsikatere informacije pridet po ovinkih. Pa kaj je narobe, če nekdo vpraša koliko pes stane. A ni logično, da človeka to zanima. Prvo kot prvo je edino odgovorno, da se že v naprej pozanimaš, da veš, če si to lahko privoščiš. Sej če vprašaš za ceno, še ne pomeni, da ti je to težko dat a ne? Kr neki. In to je samo ena stvar, ki me je zmotla, pa ne bom govorila še o drugih. Grrr nekaj pametnjakovičev me je res raz*******. ne raj ne sprašuj, ker pol si butel, raje se delaj pametnega in potem delaj neumnosti, ker ne veš pravih odgovorov in upaj, da tega ne bo nihče opazil....
Da ne omenim, da pokličeš zavetišče za njihov TRR, ker bi rad nakazal denar, pa te toliko, da ne napizdijo zakaj bi to rad ... Pol pa nared kaj...

Medulin

2009-04-16T06:16:00.000-07:00

Čez vikend smo po dolgem času namesto v hribe, odšli na morje. Jaz, Silvo in Ben, čisto sami smo šli za nosom, nekam proti Puli, pa kjer bo lepo se ustavimo. Najlepši kamp je bil v Medulinu, kamp Kožela. V kampu je celo naselje mobilnih hišic, ker pa se sezona niti začela še ni je bilo pripravljenih le nekaj, v prvi vrsti, tik ob morju in v eno od teh smo se za tri dni naselili tudi mi. In kar je bilo še boljše, tudi odostalih nekaj hišic, ki so bile sicer pripravljene za oddajo niso bile polno zasedene. tako je bil v kampu blažen mir in ni bilo nobenih ovir, da nebi bil ben ves čas spuščen, tako je prosto tekal pred hišico, za hišico, po plaži, po morju. res prav prijetno. Ne vem zakaj bi človek hotel na morje v sezoni, ko si raje ne predstavljam kako je. Mislim, da bom kar aprila hodila na morje. Edino kar vem zdaj je, da hrvati res praznujejo veliko noč, saj so v soboto popoldne zaprli čisto vse trgovine, markete, pekarne,...do torka. Eno samo pumpo smo izropali do konca in tri dni jedli čokolino, ki smo ga na srečo vzeli s sabo.

Ben in njegove vsakodnevne norčije

2009-04-09T07:53:00.000-07:00

V torek je imel Ben akcije. najprej je bil pri fantovih starših na parceli. Cel dopoldan je lajal na sosedovega nemca. V nekem trenutku se je tako zagnal vanj, da je preskočil ograjo parcele. " Revežu" ni bilo nič jasno, ko se je nenadoma znašel z nemcem iz oči v oči, med njima pa ni bilo ograje. na srečo je nemec miroljuben in sploh ni odreagiral, moj veliki junak pa je tako ali tako presenečen utihnil in se pohlevno vrnil na notranjo stran ograje skozi vrata seveda. Od tam pa seveda pogumno in glasno lajal naprej. :)

Zvečer sva šla s silvotom v btc in Bena pustila samega. Ko sva prišla domov je bilo stanovanje v razsulu, kar niti ni tako nenavadno, ker Ben, ko je sam pogosto malo "pospravi". njegova postelja in igrače so bili tako po celem stanovanju, najina postelja pa razmetana. ko sva stopila v kuhinjo pa naju je čakalo presenečenje. Vedno sem mislila kako cool je moj pes, ko ima lahko vrečo z briketi na odprtem in se je niti dotakne ne. Danes pa je ležala odprta na tleh, precej bolj prazna, kot sem jo pustila, Benov trebušček pa precej bol poln. Jah fant se je vsaj enkrat pošteno najedel.

Baron

2009-04-06T13:12:00.000-07:00

Predstavljam Barona
Enkrat okrog 25. aprila se bo naša družinica povečala še za enega pasjega člana. Bratec dobi bernca Barona. Kot vsi zgledni skrbniki ga hodi že zdaj pridno obiskovat v Tolmin, kjer je zaenkrat Baron še doma.

Mali Golak (1495 m)

2009-04-06T12:29:00.000-07:00

V nedeljo smo se odpravili na mali Golak. To je hrib nad ajdovščino. Tokrat je bila izbira na tanji in ona je prebrala opis poti, ki je bil, pelji se proti Idriji a le do Godoviča, tu zavijemo v smeri črnega vrha...in Tanji je to zadostovali, da se ji je zdelo to malo nad Idrijo. Midve pa sva se vozili in vozili in ugotovili, da morava iti še precej naprej proti Predmeji. V glavnem veliko dlje z avtom, kot sva najprej mislili, da je. Ampak je to čisto v redu, ker, če bi vedeli, kako daleč se je treba peljati najbrž ne bi šli, pa bi bilo škoda, ker je bil izlet čisto prijeten, skupaj z vožnjo. Namesto po avtocesti, sva se vse od Unca peljali po stari cesti skozi simpatične vasice in ker nama je bilo to tako všeč, sva naredili isto tudi za nazaj, čeprav sva takrat že vedeli, da bi lahko šli na avtocesto v Ajdovščini. Edina slaba stvar tega je bila, da vse od jarš do parkirišča pod malim Golakom ni bili petrola za en coffe to go. Ampak so nama pa v Iztokovi koči skuhali zelo dobro turško kavico. Upala sem še na malo snega, pa sem bila že malo razočarana, ker ga po dolini seveda ni nikjer več. Ampak sem bila prijetno presenečena, ko sem prišla malo više in se je od iztokove koče dalje snežna odeja kar debelila in debelila. Na vrhu ga je še kar kak meter. Pot je lahka z nekaj strmine in v bistvu precej kratka. Moram priznat, da sem bila kar malo razočarana, ko sem bila na vrhu, ker se mi je še kar hodilo. Vrh obeta lep razgled na triglav na severu in morje na jugu a zrak na žalost ni bil dovolj čist, da bi ga lahko občudovali. Sonce je sijalo in nas prijetno grelo, ben pa je dobil še enega od zadnjih snežnih dni to zimo. Čeprav mislim, da bo v gorah še nekaj časa sneg in ga bom še lahko peljala malo v zimsko veselje. Za ta izlet pa res lahko rečem, da je bilo kratko a slatko.

Pa spet Velika planina (kapela Marije Snežne (1560 m))

2009-04-03T15:11:00.000-07:00

Kako gre čas hitro. Še včeraj je bila nedelja, danes je spet petek... Čisto preveč, da bi ga dohajala. Prejšnji vikend smo šli na Veliko planino kljub res slabemu vremenu. megla je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal z nožem in veter je pihal, da je rezalo. Nismo bili edini norci tam, dva reveža sta se šla tja poročit in naletela na enega najslabših možnih vikendov. Mi pa smo najeli eno kočico gor in tam preživeli prijeten lenobni vikend. Prav zanimivo je bilo pravzaprav doživeti meglo na Veliki planini, ki je kar malo slavna. Seveda bi bilo bolje če bi sijalo sonce, ampak tudi to je imelo svoj čar.Snega pa še fuuuuuuuuuul. Smo se gor peljali z ratraki, ker je preveč pihal veter, da bi vozila sedežnica. Del ekipe je šel kljub megli peš in na srečo mi nismo nikogar zgubili. V nedeljo se je megla celo toliko razkadila, da smo približno videli kje smo. Je pa cel dan deževalo, ampak Ben je doživel še malo snega in se je prav zabaval. Njega ne megla, ne dež nista prav nič motila. Še celo sanjkali smo se nekaj. samo sprehajati se nismo mogli, ker smo mogli ostati tako blizu koče, da smo jo videli, ker sicer bi lahko hitro kam zašli. Vidljivost pa kaj dosti več kot kake par metrov ni bila. Ampak je bili zabavno. Letos zime res ne dam. V nedeljo gremo še malo lovit sneg v hribe. Ampak še ne vem kam.

4 fun v Novem mestu in prvi nstop naše show skupine.

2009-03-23T07:30:00.001-07:00

V Soboto 21.3.2009, na prvi spomladanski dan, ko vreme ni bilo nič kaj spomladansko, je bila v Novem mestu agility tekma 4fun. 4fun sem se uspela kar 4x diskvalificirat. Dvakrat z benom, ki se je odločil, da 4fun pa ne bo tekel in ni. Malo se je premaknil čez nekaj ovir in to je bilo to. Ampak če njemu tako paše, to je bila njegova tekma. S Polono smo se v naši show skupini pogovarjali, da bi prikazali kako se agilitya ne dela in Ben je to vzel preveč zares. spet sem si sposodila Conya, da sem vsaj malo še jaz uživala in se še z njim diskvalificirala. Pač nisem navajena na psa, ki kar šiba. Stari zmešani Cony je res zakon.

Med prvim in drugim tekom pa je naša show skupina prvič nastopila. Po petkovem treningu se čudim, da smo sploh kaj skupaj spravili. V resnici, pa je izgledalo kar dobro. Glede na to, da smo točko vadili 14 dni smo jo izvedli odlično. Malo se moramo še uskladiti in bomo perfektni.

polhograjska Grmada (898 m)

2009-03-15T14:01:00.000-07:00

Prejšnji vikend sem egoistično šla bordat, brez Bena. Ta vikend pa smo šli na polhograjsko Grmado. Kar lušten hribček. Zadnjič enkrat sem si zaželela pomladi in rožic. In zgodilo se je. Sneg je na nižjih vrhovih skopnel in rožice so pokukale na plan. Polhograjska grmada je zelo simpatičen hribček. Priporočam. Ni preveč zahteven, rastje pa takšno, kot bi bil na kakšnem dvatisočaku, pa je v bistvu visoka samo 900 metrov nadmorske višine. Luštna. Kljub temu, da pomlad prihaja v naše kraje, pa si bomo sigurno privoščili še kakšen izlet na sneg. Letos ga je bilo kar precej, ampak meni je kar všeč, Benu pa itak. V bistvu, tako kot jeseni nisem hotela, da se konča poletje, tudi zdaj nočem, da se zima še čisto konča. Vsaj v hribih, bi sneg lahko ostal vsaj še kakšen mesec

V soboto imamo 4fun tekmo v Novem mestu. Spet si bom sposodla Brigitinega Conya, da bom malo tekla. In Ben bo tekel v dvojki. Tako malo za hec.
Imamo pa tudi prvi nastop naše show skupinice. Mislim, da bo kar zanimiva točka. Celo vrsto in vetrnico nam je uspelo spraviti skupaj zadnjič na teningu.

aja skoraj pozabila na zelo pomembno novico. No ja. Beni bo kmalu dobil zelo velikega bratranca. Moj bratec in njegova punca bosta kupila tole zverinico.

Kranjska Reber (1453 m)

2009-02-28T10:40:00.000-08:00

Današnji čudovit sončni dan smo izkoristili, za kaj pa drugega kot za izlet. Kljub temu, da že malo pogrešava pomlad in rožice, smo vseeno šli še malo na sneg. Destinacijo sem izbrala naključno, na netu. Čisto rada malo raziskujem, ampak sem bila danes malo razočarana :(. S Špelo in Bajem smo šli na Kranjsko Reber. Opis na netu je bil kar ok, pot pa naj bi bila dobro označena. Ampak gozdarji so posekali pol gozda in je bilo vsenaokrog polno debel pot pa razrita od traktorjev in ker se je sneg zaradi toplega vremena že topil zelooo blatna. raj je raj na rock otočcu. Ko smo končno dosegli gozd je bilo še nekaj snega in izlet je postal prijetnejši. Aja oznak pa od nikoder, tako, da sva tavali na slepo in hodili ves čas po glavni poti, ko pa je te zmanjkalo, ne vem kam je šla, vdrla se je v zemljo,sva nadaljevali kar na slepo po stopinjah. Do vrha nisva prišle, ker nisva imele pojma kje sva. Ker je bilo stopinj in vsega vedno manj sva se raje vrnile.Sem namreč preveč talentirana za to, da se izgubim. Ampak ker sva dve uri že hodili se nisva preveč sekirali, ker sva kjub vsemu imeli lep sprehod. Na vrhu itak ni nič razen štempiljke, štempljev pa tako ali tako ne zbiram :) Razgled sva imeli pa že od prej.
Baj in Ben sta bila večino časa pridna,veliko sta se igrala, zravsala sta se samo dvakrat, enkrat je bil vprašanje olupek od banane, drugič pa, kdo bi vedel, kaj sta imela. Sem hotela Kalo s sabo vzet, pa imam premajhen avto. Tud nakup večjega bi mogla malo pospešit, da bi lahko Kalča večkrat z mano kam šla, tud če imamo s sabo še kakšnega pasjega prijatelja.

Koča na zelenici (1536 m)

2009-02-22T10:27:00.000-08:00

Prost vikend, študijska nedelja se je izplačala, izpit je narejen, škoda le, ker je bil ravno prejšnji vikend tako čudovit, ta pa malo manj. kar se sončka tiče. Drugače pa sva z benom soboto spet izkoristila za obisk hribov. Ta teden sva šla na kočo na zelenici. Vzpon ni bil preveč zahteven. Mene so razveseljevali sončni žarki in pogled na mojega pikca, ki je ta teden užival na snegu, ki ga je bilo veliiiiiiiiiiiko. Smo šli malo izven poti kjer ni bilo preveč ljudi in smo lahko brez skrbi noreli.

še vedno sva živa

2009-02-15T08:35:00.001-08:00

slikala pa tale

Nič takega se zadnje čase ne dogaja. Simona se je odločila, da bo naredila še kakšen izpit, zato mora žrtvovati tudi kako lepo nedeljo za učenje. Tolažim se s tem, da druga pomlad bo pa res samo moja, ko bo končno konec teh izpitov.
Ampak agility tekem vseeno ne izpustiva. Tako smo dve soboti nazaj spet bili v Prestranku. V agilityu sva se diskvalificirala, ker je šel Ben v napačen tune, jumping je bil pa ok. Včeraj je bila lepa valentinova tekma in nama je šlo malo ampak res malo bolje. Ben kar nekaj ni hotel v tunele, oz. ni bil ziher, če res to hočem od njega, tako da sem mu mogla za vsakega 2x rečt, preskočil je obe coni in bil še kar počasen. Tako da ni bil ravno najin najboljši tek. V agilityu sva bila tko 5. Je bil pa boljši v jumpingu, in sva bila na koncu 2. Tudi v skupnem seštevku eukanuba pokala sva bila potem 2. Včeraj je bil namreč tudi Eukanuba finale. Tko kot sem rekla, se mi zdi, da so imena kar povezana s psi. Veni Vidi Vici, Simply the best, Fast&Furious... Tako bi Ben lahko namesto United breed of Benetton bil Let`s go slow :) he he.

tole je slikala pa tale

Poleg agilitya sva tud pridno dejavna v naši show skupini in se pridno učiva trikce. Ampak mislim, da se bomo kar malo pomatral predno bomo dejansko sestavil en program, ker smo vodniki tako super usklajeni, da še ene vrte ne spravimo skupaj tako kot je treba. Boga Polona ko nas mora gledat :)

No toliko, da se ve, da sva še živa.

winter tricks

2009-01-20T11:11:00.000-08:00

Ker je treba it v korak s časom ;)

LUBNIK ( 1025m )

2009-01-17T10:23:00.000-08:00

Če ne pride gora k Mohamedu gre Mohamed h gori. Če ni sonca v Ljubljani, se pač dvignemo tako visoko da ga dosežemo. Tokrat smo zlezli na dobrega jurja nad Škofjo Loko, na Lubnik. Ker nad jurja baje ni greha moram nehat hodit v hribe z babami :). Kalo smo tokrat pustili doma, ker na žalost še vedno vozim malega Twungeca, kjer treh psov na zadnjih sedežih res nemorem voziti, poleg tega je capi že tako preveč podivjan in nori po avtu gor in dol, Kala se obnaša kot vsi ostali in nebi bilo najbolje, da bi mi po avtu norel še en ogromen nemški ovčar. Res moram nabavit večji avto in dat not bokse za pse, kot se to dela. Na Lubnik sva šla torej s Tjašo in njenim Capijem. Lokacijo sem izbrala naključno po netu in po opisu je to lažji hribček. Bi rekla da v kakem drugem letnem času zares je tako. Ko pa zemljo prekriva debela odeja snega ni ta vzpon prav nič enostaven. nekaj časa sva celo gazile po celem po snegu, ker sva pot pač iskale in tam kjer sva šle midve(mimo starega gradu)ne gre očitno nihče. Malo smo se namatrali. S Tjašo sva itak odkrile komad za naju: We are insane but we are happy...
Kužka sta pa itak uživala na snegu, še posebej Capi, ki ma najboljše Duracelke vgrajene v svoj majhen telešček. On je res ena energijska bombica. Na vrhu nas je pričakalo zlato sonce in spet čudovit razgled. Vsi napori so tako vedno poplačani. Samo malo preveč ljudi je bilo za moj okus na vrhu. To je pač slaba stran vikendov. Kar se tega tiče je bolje čez teden. Ampak kaj češ.

2009-01-11T14:00:00.001-08:00

Še od božiča. ko sem pospravljala smrekico sem ugotovila, da Benu ni bila všeč okrasitev, odločil se je, da je treba vso stvar malo popestrit in je dodal kanček sebe.

Z Goričkega v Piran

2009-01-11T13:30:00.000-08:00

No ja ne čisto. Ampak Slovenija je tako cool. Ravno zato, ker je tako majhna. En dan lahko preživiš na morju v skoraj spomladanskih razmerah, toplo je, sonček sije, povsod mrgoli ljudi, živali, vse je polno življenja...
Naslednji dan pa se lahko povzpeš na kak hrib, zunaj je minus veliko, mras, da ti zmrznejo lasje, naokrog sneg, prava zimska idila.

In točno to smo si ta vikend privoščili mi. V Soboto smo šli na izlet v izolo, kjer nas je grelo toplo sonce, mislim, da me je kar malo ožgalo po obrazu. Prav res je bilo prav spomladansko vreme kakih plus osem stopinj.

V Nedeljo pa smo šli malo v hribe, na Krim. Na vrhu je prav tako sijalo sonce, le da je bilo kakih minus osem stopinj. Prav zares so mi zmrznili lasje. Ampak kljub mrazu je bilo prav idilično, sneg je bil še na drevesih in sonce, ki je sijalo skozi vrhove se je v snegu prav pravljično lesketalo. da nam ni bilo preveč dolgčas smo s seboj vzeli še Benovo veliko prijateljico Kalo. Prav fino je imeti dva kužka. ben bi sier raje imel sestrico samo zunaj, doma pa ne, ampak misim, da bi se tudi tegaa navadil. Ni bil namreč preveč navdušen, ko smo Kalo iz izleta odpeljali tudi domov, dokler ni njen tadej prišel po njo. Smotko mali.

Vikend bi morali raztegniti na tri dni. Da bi lahko dva norelli okoli, en dan bi pa počivali.

2009-01-06T08:39:00.000-08:00

Veseli december je mimo. letos je bilo kar se tiče petard kar ok, samo zadnje dva dni pred novim letom je v Ljubljani poklao kot na fronti. Ben je bil totalno prestrašen, tudi lulal ni. Moj novoletni sklep je definitivno to, da še dolgo ne bom spet v Ljubljani za novo leto. Niti v kakem drugem mestu. Zadnjih nekaj let smo bili vedno nekje izven ljubljane, nekje na kaki vasi, kje re bilo lepo mirno, razen tisto uro okoli polnoči. Je bilo pa lepo 1. januarja dvigniti se na šmarno goro, kjer je sijal sonček in je bil spet čudovit razgled. čez vikend pa smo šli na jezersko kjer smo lahko mi drsali, Ben pa se je zabaval zraven na snegu. Zdaj pa se svet počasi spet vrača na stare tirnice. V klubu ustanavljamo nekakšno show skupinico. Naslednji teden začnemo s treningi, tako, da se bo spet nekaj dogajalo.

Še en lep pogled s šmarke

jezersko

Na snežno veselico pod golico ali noro noro

2008-12-28T14:22:00.000-08:00

Čez vikend sva šla z Benom na obisk k njegovi best frendici Veni in njenima Cenetu pa Petri. V soboto je bilo malce bolj megleno, danes pa čudovito sončno vreme. Pokrajno je pokrivala debela snežna odeja zato smo se vsaj za letos snega kar naužili. Celo sankala sem se po res veliko letih, noro noro.Takoj v začetku novega leta gremo seveda spet v akcijo. Za nekaj dni pa bo dovolj, saj bomo letos prehod v novo leto preživeli kar v Ljubljani, Beni bo imel čast biti edini moški v ženski družbi, srečko.

Božič 08

2008-12-25T14:36:00.000-08:00

Včeraj nas je obiskal božiček. Beni je dobil cel kup daril. Vedno mi je zanimivo kako točno ve kaj je zanj. Ne zanima ga noben paketek, nobena plišasta igrača ki jih že od nekdaj lahko puščam na postelji in na dosegu njegovega gobčka pa se je ne bo niti dotaknil, točno pa ve kaj je zanj in svojega darila se je razveselil kot majhen otrok. Dobil je plišastega hudička, gumijasto kostko, ki jo je uničil v nekaj minutah ampak če on v tem uživa, bistvo je da se on zabava. Poleg tega pa cel kup priboljškov. Božiček je bil priden in je mamici prinesel novo družabno igro, zaradi katere se je božični večer zavlekel v zgodnje jutro. Ampak to ni ustavilo velikega duha. Zjutraj smo kljub temu zlezli na Šmarno goro že navsezgodaj. zahvala gre Mojčki, ki me je vrgla iz postelje in meni, ker sem pozabila izklopiti telefon. Pa kaj če sem bolj malo spala na vrhu nas je čakalo zlato sonce in prečudovit razgled na alpe. Bilo je sicer malček preveč ljudi, kar se tega tiče je bilo včeraj, ko sva bila gor z benom skoraj sama bolje ampak ni pa bilo sončka. Zaradi sonca je bilo tudi prijetno toplo in smo se malo pomartinčkali. Seveda sem preizkušala svoj novi fotoaparat in tu je nekaj izdelkov.

2008-12-25T14:16:00.001-08:00

Vesel božič (mal zamudila vem) in zelo zelo srečno in uspešno novo leto želiva vsem

2008-12-23T15:44:00.000-08:00

V soboto je bila po dolgemčasu spet tekma. Kar pogrešam to. In po dolgem obdobju deževja tudi suho vreme. Tako sva z Benom uživala v dobri družbi in si z dvema zelo lepima čistima tekoma prislužila še en pokalček. Škoda ker je tekem tako malo.
Še nekaj je. Ela ima tri mladičke dve psički in enega psička. kar srce me boli, ker vem, da bodo šli mimo mene ampak res je, da trenutno niso razmere za še enega kužka. Beni dobi toliko več moje pozornosti.

V nedeljo sem se zbudila v čudovito sončno jutro, ki mi je že samo po sebi polepšalo dan in še kaka dva za naprej. Po tolikemčasu je bilo res prijetno uzreti modro nebo. Seveda smo to takoj izkoristili za izlet. Ker smo malo predolgo spali smo šli na šmarko št.2 Veliko planino seveda in preživeli čudovit dan na snegu, ki ga je tam v izobilju.

Vrbsko jezero

2008-12-14T14:16:00.000-08:00

Sobotni dan smo preživeli v pravljici. V osnovi smo šli na izlet v Celovec. Najprej smo se ustavili ob vrbskem jezeru in šli potem v Celovec. Hitro smo ugotovili, da tam ni pravzaprav nič zanimivega, čisto preveč je podoben Ljubljani in se vrnili raje ob jezero, kjer se je dogajala prava božična pravljica. Če hoče kdo doživeti božično vzdušje naj gre tja. Prav kičasto je vse okrašeno,kar je meni všeč, ker mam božični kič rada. Zvočniki visijo na drevesih, tako, da se božične pesmice slišijo povsod, od nekod so pripeljali celo kamele, da predsatvijo božično zgodbo, seveda pa ne manjka niti koz, zajčkov in podobnega. na jezeru so osvetljene jaslice, povsod so lesene hišice s kuhanim vinom in kar pri nas pogrešam, s punčom. Zvečer zakurijo ogenj, da se ob njem greješ medtem ko srkaš kuhančka, zraven pa v živo poje zborček božične pesmice. Za povrh pa je vse začinjeno s snežno odejo. Res je pravljica. In Beni je bil seveda z nami in je užival na snegu.

let it snow

2008-12-09T14:13:00.000-08:00

Kakšno bedno vreme, nič pametnega se ne da počet. Če že so padavine bi lahko bile vsaj snežne. Dež pa res nikomur ne koristi :(. No dneve zabijamo s trikcanjem, kmalu posnamem kak film, do takrat pa objavljam le snežne radosti.

pa je šel...

2008-12-02T11:44:00.000-08:00

Bil je petek, zunaj je namedlo precej snega, jupiii, z Benijem nisva zdržala pa sva si ga malo privoščila kar ob dveh zjutraj in kot dva otroka nisva mogla spat zato sva v soboto že ob sedmih zjutraj rogovilila naokrog in se šla kepat. Kdo bi spal,če se pa obeta tak žur. In popoldne? Spet snežna žurka. Jaz optimistka sem že mislila da zdaj pa bo, zima in sneg...ampak ne, nedleja zjutraj me je neprijetno presenetila z dežjem. Zdaj so od snega ostali samo še majhni kučki, ok, dovolj veliki za kakšno kepico, ampak veselja je pa konec :( škoda, ampak vsaj en dan je bla žurka.

samo slikce

2008-11-24T13:15:00.001-08:00

Zadnje dni res, da nisva počela nič posebej vznemerljivega, kar pa ne pomeni, da fotkič ni delal, tu je nekaj izdelkov iz mojega fotkiča in nekaj ok, priznam iz Nathanovega :)

Krokodil, žaba? Benson :)

Tamar

2008-11-24T08:36:00.000-08:00

Po dolgem času se spet oglašam. Če bi Bena kdo vprašal, bi najbrž rekel, da se njegova človeška mama čisto preveč ukvarja z neko rečjo, ki se ji reče služba. Potem pa pride vikend in dežuje. Ampak to soboto smo se kljub slabšemu vremenu odpravili na izlet. Že dolgo sem se odpravljala v Tamar, tako sem se iz sončne Ljubljane odpeljala v oblačne jesenice, naravnost v srce snežne nevihte. Mi je blo kar malo žal, da sem šla na ta konec, ampak ko sem prišla v Kransko Goro se je spet razjasnilo in izlet se je na koncu le izšel kot dobra ideja, sploh ker smo prvič letos doživeli sneeeeg. Baj, mali jack russel pa je sneg doživel prvič v življenju in mislim, da je bil kar navdušen. Pač nismo vedeli, da bo danse cel dan snežilo :) Kar nas veseli, ker sneg obožujemo in sva se z Benom celo popoldne kepala. Naj le pada beli snegec, da bomo lahko končno eno leto zares uživali prave zimske radosti.

Zaprešić, 9.11.08

2008-11-10T13:55:00.000-08:00

To je neko mestece ob Zagrebu. In tam se je dogajal hrvaški finale v agilityu. Pa smo šli še mi pogledat če tekme v tujini zgldajo kako drugače kot pri nas. Seveda ne, zasedba je bila skoraj enka kot na vseh naših tekmah, tako na parkurju kot na stopničkah :). No najin prvi tek ni bil ravno briljanten, predvsem zaradi moje zmedenosti. Smolčki so se vlekli v nedogled in mislila sem,da ne bom nikoli na vrsti. POtem pa sem kar naenkrat bila in sem bila vsa zmedena, tako sem odvodila precej porazno, ampak Ben se je vživel in je kar dobro šibal. Polona me je nadrla, kaj sem neki živčna in da me že tri tekme opazuje kako zganjam paniko pred slalomom, naj mu dam tam ukaz kot pred hopom in bo. V jumpingu sem se tako pomirila, se zelo potrudila in odvodila zelo lepo, temu je sledil čist tek in uvrstitev na drugo mesto. Nekaj pa je le drugače na hrvaškem, oni ne štejejo tekov skupaj ampak vsakega posebej, tako se lahko uvrstiš tudi, če si bil v enem teku diskvalificiran. Tako sva kljub diskvalifikaciji v agilitju zsedla drugo mesto tudi v skupnem seštevku. Torej, osvojila sva tudi Hrvaško :). POleg lepe tekme je bilo čudovito sončno tudi vreme, kar prijetno okolje, skoraj preveč urejeno in kljub temu daje ponavadi v konjušnicah mraz, je bilo tokrat prijetno toplo, tako smo res uživali. Škoda res, ker je v tem času tekem tako malo.

sonce, morje, jaz in ti...

2008-11-10T13:37:00.000-08:00

V soboto je bilo v Ljubljani sivo deževno dopoldne zato smo se odpavili sonce iskat drugam, kam pa, če ne na obalo. Nekaj malega smo ga res našli. Šli smo na sprehod po Izoli, družba na dveh nogah pa je izkoristila še dneve odprtih vrat v Vina Koper za pokušino njihovega Refoška. Ben bi sicer preživel tudi če mi nebi šli tja ampak mislim da je ob preganjanju ptic po plaži pozabil na take tegobe in vseeno neskončno užival.

carpe diem oz. Krvavec-Zvoh (1999 m)

2008-11-02T12:04:00.000-08:00

In smo ga res. Končno en sončen dan, jutri je baje spet napovedano slabo vreme, zato smo ga seveda izkoristili s sprehodom v hribe. Šli smo na Krvavec. No ja ne rečem, precej simpatičen hribček, ampak preveč skomercializiran, v nedeljo se je tako kar trlo ljudi gor. Zato smo pač malo skrenili s poti, hodili malo bolj po divjem, kar sicer niso najbolj odobravali vsi člani odprave, ampak so preživeli tudi to. Meni je bilo tako veliko ljubše. Na začetku nas je sicer zajela gosta megla, da sem se že ustrašila da sem iz sončne kotline pobegnila v meglo, a je trajala samo kakih pet minut, potem pa nas je ves čas grelo zelo toplo jesensko sonce. Tako bomo vsaj malo lažje preživeli prihajajoči teden, pa dejstvo, da zaradi grdega vremena nismo šli v Bovec čez vikend.

RO

2008-10-24T04:25:00.000-07:00

Zdaj z Benom že kar nekaj časa obiskujeva tečaj Rally obiedienca in se moram pohvalit, da nama gre kar dobro, Polona naju je celo obtoževala, da sva piflarja :) he he kdo bi si mislil, da bo Ben kdaj dobil tak naziv. S tem sem začela bolj da sama spoznam disciplino in od Bena sploh nisem pričakovala takega odziva, zdaj pa zgleda full navdušen in naspidiran in dela full dobro in z veseljem. Mami je vesela in se že veseli,da se bova preizkusila tudi na kaki tekmi.

samo za primerjavo

2008-10-20T09:28:00.001-07:00

Tako samo za primerjavo, če komu ni jasno zakaj sem vedno ko Ben dobro teče še toliko bolj vesela. To je en klasičen jumping "tek" iz prejšne sezone agilitya.

Velika Planina, spet

2008-10-19T15:08:00.000-07:00

Še en lep dan se je obetal, pa nisem hotela, da gre v nič. Zato sem se odločila, da grem spet malo v hribe. Prvotna ideja je sicer bila kak Blegoš in potem še malo izlet po gorenjski, ampak ker me je bratec popoldne povabil na kostanjev piknik sem se odločila za malo skrajšano vrijanto izleta in smo šli na Veliko Planino. Tokrat naravnost h koči Kisovec in od tam peš preko Male Planine na Veliko. Sonce je sijalo in če nebi imela palnov popoldne bi čisto z veseljem ostala in poležavala še malo gor in občudovala prelep razgled ampak sem vsaj prišla končno po tisti poti peš gor :) Na Blegoš pa mogoče v soboto.

Finalna tekma državnega prvenstva 2008

2008-10-19T14:37:00.000-07:00

V soboto smo preživeli res lep dan v Naklem, na finalni tekmi državnega prvenstva. Benson se je odrezal dobro, v agilityu je preskočil cono na mostu, zato je dobil 5 kazenskih točk, je pa prešišal vse na času(35:53 simetričen čas :)) tako da sem zelo ponosna, spet. V jumpingu je odtekel čist tek. Čeprav se je nekaj ustavljal na slalomu in hotel vohljat, sem ga uspela še pravi čas spravit naprej, da ni šel iz slaloma. Tako sva zaključila na drugem mestu. V skupnem seštevku, pa sva se uvrstila na 4. mesto.
Sem nekako planirala, da bi bila to najina zadnja tekma v enki, ampak sem dobila nasvet, ki je vreden razmisleka in mogoče le še ne bom šla v dvojko. Konec koncev je res, da se mi prav nikamor ne mudi, da bom z Benom najbrž tekmovala še naslednjih 10 let ali več (upam) in grem naprej vedno lahko, nazaj pa ne in če se zdaj Ben in jaz seveda zabavava v enki (kar je glavni razlog tekmovanj) zakaj bi silila nekam naprej, če se mi lahko zgodi, da ga samo zamorim. Tako bova najbrž še malo ostala v enki.

Na tekmo je prišel pogledat tudi eden od mladičkov iz zadnjega legla parsončkov, pa naj kdo reče, da mi mala bela kepica ne pristoji :) Ja ok vem, Ben se definitivno ne strinja z mojo izjavo, po njegovem mi pristoji on, in edino on.

Nanos (1313 m)

2008-10-11T01:53:00.001-07:00

Ker je bil vćeraj tako prijeten dan, s soncem obsijan smo se trije dvonožni in en štirinožni prijatelji odpravili na izlet. Splezali smo na Nanos. Vedno smo se le vozili mimo, pa smo rekli, pa pejmo enkrat gor. Simpatičem hribček ni kaj. Obstajata vsaj dve smeti, po kateri lahko zlezeš gor, strma in položna. Ker je treba po strmi tudi nakaj plezati in to prijateljo na štirih tačkah nebi šlopreveč od tačk smo šli raje po položni. traja, kao, urico dlje, ampak v resnici ne in je res bolj prijetna, pa vseeno se je treba dvignit, zato tudi ravno prav strma za nas lenuhe :) Izbira poti se nam je dodatno obrestovala. Vrh je čudovita palnota, po kateri se pasejo tudi gamsi. In ravno čreda teh lepih živali se je pasla na hrhu, ko smo prispeli gor. Seveda so se takoj ko so nas opazili pognali v beg ampak smo jih po odprti planoti lahko še dolgo opazovali, kajti niti niso šli tako daleč, in so se nižje ustavili in pasli naprej. Ni lepšeg kot videti žival v njenem naravnem okolju, tudi zadnječ sva na šmarni gori opazovala srnice.
Na vrhu je koča, ki se je odprla ravno, ko smo prispeli tja. Slaba stran Nanosa, v kočo ne pustijo psov, kao zaradi inšpekcije, pa kaj še, zakaj ga pa potem pustijo v Kavala, pa Luna park, pa še marsi kam? Ampak ok, smo imeli srečo, da je sijalo toplo sonce in smo se greli na vrhu kar nekajč asa. Prej nas je na odprtem kar dobro prepihalo. Tukaj gre zahvala mojemu windstoperju, ki je zelo dobro omilil veter, ki je pihal res tako močno, da sem mislila,da me bo odpihnilo.
Kar dolgo časa smo tako uživali na vrhu nanosa, na poti nazaj pa so nas gamsi razveselili še enkrat. V gozdu smo srečali dva. Kar naenkrat se pred menoj neka žival spusti v gozd, sem mislila, da je Ben, pa je bil ob meni, in smo ugotovili, da je bil še en gams, drugi, pa jo je popihal gor po melišču. Nekaj sem jih slikala ampak preden sem jaz povlekla fotoaparat ven so bili že tako daleč, da so slike slabe, nekaj pa jih vendar je. ben se je vedel zelo vzorno in ni gamskov niti poskušal preganjat, in sem zelo ponosna nanj.

konec dober, vse dobro

2008-10-05T12:11:00.000-07:00

zelo sem vesela, da sem se vseeno odločila it na to tekmo. jutraj je sicer še deževalo in imela sem nekaj pomislekov, ampak kaj ko pa sem bila že zmenjena z Majo, zdaj ji nisem mogla rečt, da ne grem ha ha.
Potem je še nekaj rosilo tudi na začetku tekme ampak nič pretresljivega. Popoldne, pa smo se vsi že veselo greli na sončku. Res bi mi bilo žal, če nebi šla in sem vesela, da sem požrla obljubo.

Tudi sicer, je bila to ena izmed bolj prijetnih tekem. Vreme res ravno pravšnje, ravno pravšnje število tekmovalcev, in meni osebno prijeten prostor, z izjemo nekaj stekla po tleh. Na srečo se nihče ni porezal. Beni se je načeloma odrezal precej dobro. V agilitiyu sva se sicer diskvalificirala, ampak je tekel lepo, samo na napačen hop je šel, v jumpingu pa sva odtekla čist tek in bila po času tretja.
Mislim, da je počas čas, da greva malo naprej in greva v kategorijo A2/J2. Saj to razmišljam že dolgo, bova šla v zimski sezoni, brez veze dve tekmi pred koncem sezone. Sem se pa že dolgo nazaj odločila, da greva enkrat ko bova v agilityu diskvalificirana za predtekmovalca. Ker pa je bila to predzadnja letna tekma sem se že v naprej odločila, da grem na tej tekmi za predtekmovalko v dvojko, v vsake primeru. Najbrž se je Ben zato odločil, da se diskvalificirava, če sem rekla, da grem za predtekmovalko ko bo on disk, potem bo on disk :). Mislim, da nama ni šlo tako slabo, ni bil ravno njegov najboljši tek, predvsem pa ne moj najboljši. Bila sem precej zmedena, zato sva se malo lovila ampak sva prišla skozi z eno napako na slalomu. Mislim, da nama bo kar šlo. Čeprav ker načeloma ni poti nazaj mam občasno mal pomisleke, ampak kaj, saj ne morem večno ostat v enki.

Ps.
Branke pač ni bilo.

Kaj je velika skrivnost in presenečenje te tekme? Polona je imela rojstni dan in smo ji pripravili presenečenje. Spekli smo ji torto/e in ji kupili darila. Mislim, da je bila kar prijetno presenečena, tega definitivno ni pričakovala :) Dobila je bilobil, ker ima težave s spominom in bič, da nas bo lahko krotila :) V glavnem vse vkupaj je izpadlo super, sploh ker smo zadnjič na treningu vse skupaj planiral, medtem, ko je imela ona tečaje in ni nič pogruntala. Super akcija.

ps2
Polona se opravičujem ker razkazujem tvoje slike svetu ;)

dež, že spet

2008-10-03T09:58:00.000-07:00

Jutri je tekma, spet je napovedan dež, presneto. Mislim, da bom požrla obljubo, ki sem si jo dala, da na deževne tekme ne bom hodila. Ampak ko pa tekme tako pogrešam. Tako, da bom spet šla, kaj pa čem, če sem odvisnik, sem odvisnik, saj baje bo popoldne ponehalo. Hmm. Ampak tokrat grem še zarad dveh drugih stvari tja, ker se dobim z Branko , bivšo sodelavko tam in še zarad posebnega presenečanja, ki pa mora ostati skrivnost. Izgovori, izgovori, samo, da se naslikam na tekmi :). Upam, da vseeno ne bo deževalo cel dan in s seboj bom vzela veeeč obleke.

Zvesti prijatelji ;Bovec

2008-09-22T00:13:00.000-07:00

Z Bensonom sva preživela res čudovit vikend v Bovcu. Tokrat je bil Ben brez pasjih prijateljev, ker sem se tja odpravila z nepesjanarsko družbo. Ampak mu ni prav nič manjkalo. tako ali tako je zaljubljen v Majo in Maja vanga tako, da sta si bila popolnoma dovolj.
Dokaz??

Sonce je sijalo, bilo je prijetno toplo. Apartma v katerem smo bili je imel prijetno terasico z vrotm, da smo se lahko nastavljali sončku in se igrali

Bovška dolina ni všeč samo meni ampak očitno tudi mnogim drugim, med ostalimi tudi filmarjem. Ne, da so tam snemali samo meni tako priljubljeno Narnijo ampak že kar nekaj let nazaj tudi Kekca. Pa smo šli v kekčevo deželo v Trenti. Najprej smo se sprehodili po strugi suhega potoka do najvišjega stalnega slapa v triglavskem narodnem parku.
začetek poti

suha struga

midva sva pozerja

en mali slapek...

...in najvišji stalni slap v TNP

Po dolgem sprahodu smo si malo oddahnili na kekčevi domačiji. Prijetna kočica, s prijetnim domačim vzdušjem, kjer bi lahko človek preživel prijetne počitnice, mogoče pa... Za ljubitelje šnopca imajo 101 vrsto te pijače, tako, da so mene, ki sem totalno anti šnopc pivec prepričali, da sem enega probala in niti ni bil tako slab.
Za poletne uživače pa imajo celo betonski bazen.

V nedeljo je bil finalni spust downhilla iz Kanina in smo šli gledat štart.

Benson se vozi z žičnico

ker smo ga prejšni večer malo žurali ni bilo šans, da bi šli gor peš, poleg tega je pol poti melišča, po katerem pa niti približno ni prijetno hodit.
Eno postajo nižje smo vseeno šli peš, ker smo izvedli akcijo "reševanje Majinega zgubljenega borda", ki so ga zimo ali dve nazaj izgubili v eni od lukenj na kaninu.

Maja razvaja Bena

Bagi se je pogumno spustil v jamo...

mi pa smo stiskali pesti, da se bo vrnil živ in s seboj pinesel neprecenljivi zaklad.:)

Bagi se je vrnil nepoškodovan, borda pa ni bilo, ali smo zgrešili luknjo, ali pa je bil zakopan v snežnoledeni gmoti na dnu jame. Akcija ni zaključena, naslednjič se vrnemo s cepnom....

Vikend je bil čudovit ampak definitivno veliko prekratek. Tam bi lahko mirno prežiela cel mesec, pa mi nebi bilo dolgčas. Škoda, ker je cesta do tja tako zoprna, da se mi na enodnevne izlete tja nebi dalo hodit prepogosto, po drugi strani pa je fino, če grem taj ravno tolikokrat, da se ne morem naveličat in vedno znova uživam.
Pa še pogled na Narnijo s Kanina

več slik je pa klele

finalna eukanuba tekma

2008-09-13T11:19:00.000-07:00

Danes se je na Hrušci odvijala finalna tekma za Eukanuba pokal. Zjutraj sem bila za odhod zmenjena ob pol osmih in se zbudila deset minut prej. Kot bi to vedela sem si na srečo vso malico pripravila že včeraj zvečer(ponavadi to delam zjutraj). tako sem se lahko samo oblekla, si skuhala kavo, za s sabo seveda, in letela.

Vreme je bilo katastrofalno. Cel dan je deževalo, najprej sicer malo manj, popoldne pa ves čas in vse namočene nas je zeblo kot cucke. Benu je bilo očitno čisto ok, ker je prvič v karieri odtekel dva čista teka, brez napake. Celo v slalom je šel,trening se je obrestoval :) Tako sva zmagala s kar nekaj sekundami prednosti pred ostalimi (ni bilo Ajše ;) ).

V skupnem seštevku Eukanuba pokala pa sva dosegla tretje mesto. Kljub res slabemu vremenu je bil torej dan nadvse uspešen. Brezveze, da pišem kako ponosna sem na naju, ker je v bistvu že celo sezono full priden.
_________________________________________________________
Naslednji teden pa ni nobene tekme in bova prosti vikend izkoristila za sproščanje v Bovcu. Upam, da bo vreme lepše kot danes, da bomo lahko uživali v lepotah pokrajne.
_________________________________________________________
ps
Ne bom hvalila dneva pred nočjo, ampak zdaj sva imela dva treninga rallya in se mi zdi, da gre Benu kar dobro, se full hitro uči, poleg po desni je poštekal praktično takoj in ga dela lepše kot po levi pa tudi vse ostale vaje do zdaj mu grejo precej dobro.

Kolikor sem nad tem kužkom na začetku "obupavala" zdaj mislim, da je res najbolši kuža na svetu, obožujem njegov karakter, energijo, full je ratal priden, pozoren, preden je ratal najboljši pa me je ogromno naučil. Kaj bi si želela bolšega.

happy birthday

2008-09-11T20:00:00.000-07:00

VSE NAJBOLJŠE BENSON za tvoj tretji rojstni dan!
Da boš ostal še naprej tako oh in sploh super kuža

ps
Vse najbojše tudi sošolki in veliki agility konkurenci ;) Ajši, ki ima prav tako rojstni dan.

tekma na Krimu

2008-09-06T10:23:00.000-07:00

Danes je bila še ena spektakularna tekma. Najprej so nas razveselili z novico, da bo v ekipnem agilityu miza. predtem smo jo lahko vadili na koncu parkurja kot zadnjo neobvezno oviro.(ni štela)Ko sem jaz tekla so jo lih nekaj popravljali in nisem mogla probat, pol je pa itak crknila in je ni blo niti v parkurju. Saj mi je načeloma bedna ovira ampak glede na to, da je še nikol nisem delala bi mi bla pa čist ok, v ekipnem teku, ki mi itak nič ne pomeni za sprobat.

V agilityu sem zmagala in to ne le zato, ker sem imela najmanj kazenskih točk. Kljub tljub temu, da je parkur na začetku izgledal kar težek nas je čez prišlo kar nekaj z nulo in vse sem prehitela tudi po času. veseli me, da je Benson vedno boljši in boljši in mislim, da bova tud ta slalom zrihtala. Ampak sem full ponosna na naju. Aja pa full čudno se je danes vedel na štartu, kar gledal je nekam čez ovire in mahal z repom, sem se spraševala, koga zdaj vidi in kam mi bo ušel??? Pa ni nikamor, a je Ben, moj Ben mogoče mahal z repom zaradi ovir???

Ker je bila tekma ekipna je bil jumping open, saj ne da je bil full težek, ampak sem pričakovala disk na kaki napačni luknji v tunel, ampak s temi je bilo vse ok, skočil mi je eno oviro naprej. Ker sem na tek čakala dlje kot sem navajena sem malo pozabila parkur, bila malo zmedena, nisem čist točno vedla kam moram it in sem ga prepozno začela klicat in obračat. se zgodi, drugače je pa tekel ok.

Potem pa je bil tu še ekipni tek. Načeloma nisem v nobeni ekipi ampak smo se vseeno prijavile jaz Vasilija in Nika. ker sta že prej ekipo diskale sem se jaz odločila, da če bo Ben slalom full dobro naredil ga bom kar nagradila in se diskala še jaz. Ampak pol me je malo zaneslo in si nisem mogla pomagat, da nebi nagradila še cone, ker se mi je zdela tega vredna. Vmes enkrat mi je padel kliker z žepa in to je bila pika na I, da se je sodnik razjezil in me poslal dol s parkurja. Ups. Saj ne da bi zdaj vedno na tekmah trenirala ampak ker je vseeno drugače kot trening se mi pa vseeno zdi kdaj ok to narest. Kaj naj jaz, če je Benu edina resna nagrada hrana al pa mogoče kamnčki. Fučka se njemu, če ga sam počoham.Nisem vedela, da v bistvu ne smeš hrane nosit na parkur, tudi če si disk. Jah no blond. Matej je rekel, da bom dobila dodatni napis na majico:če sem blond, prosim ponovi navodila dvakrat :). Ampak ne vem zakaj po ni noben komentiral, ko sem zadnjič na forum veselo pisala, naj ribica naredi tako. Koga briga, važno, da sem jaz zadovoljna čeprav ne maram, da je kdo jezen name, upam, da mi sodnik ne bo preveč zameril :(. Ljudje pač delamo napake, bom pridna, ne bom več.

Sicer pa je bil full vroč dan, sem bla kar mal nervozna(še dobro, da so se kužki lahko vsaj malo namočili v savi,

poleg tega sem čist preveč prijazno raztalala svojo kavo in sem bla pol na turkeju in full sem si želela mal kokakole, tko da zdaj končno uživam v svoji dozi kofeina.

utvara

2008-09-05T14:34:00.000-07:00

recimo, da mi sploh niso všeč, nimajo nobenih zmagovalnih imen, nobenih zanimivih ožigov, so čist preveč beli, starši so čist nezanimivi, v glaven čist brezveze...
Danes sem srečala enga mladička, kako mladički lepo dišijo mmm

mali parsončki

selca 2008

2008-08-30T10:46:00.000-07:00

Saj vem, da sem rekla, da ne bom hodila na vse tekme, ampak samo na tiste blizu Ljubljane. Ampak to je bilo, ko so bile moje finančne zmožnosti zelo omejene, zdaj mi gre malo bolje, agility me je zasvojil in brez njega mi živeti ni :)
Danes je bila tekma v Selcah. zelo zabavno se je že začela s super izgubo. Spet. Sem si mislila, če imam vinjeto grem pa na avtocesto. proti škofji loki, kakšna neumnost. Moja majica help me i am blond mi je danes povsem ustrezala. Tako sva z Majo do Škofje rable sekoraj uro namesto 20 min. Prvi benov tek je bil v redu, se mi zdi da je kar šibal, samo 5 pik sva dobila na slalomu, kje pa. Tokrat je bila pridna Vasilija in Ajšo lepo pripeljala skozi parkur z lepimi conami, tako naju je premagala ampak v času sva jo pa našišala :) Sem pnosna na Bena, ker to pomeni, da se on celo premika. Drugi tek pa...slalom, slalom, slalom...dobesedno, ponavljala sva ga trikrat. tretjič mu je uspelo, tako sva pristala na tretjem mestu s 27 kazenskimi pikami. Toliko o konkurenci :). Po eni strani je smešno da sem na stopničkah s toliko kazenskimi pikami, po drugi strani pa je namesto slaloma tekel lepo. tale slalom je treba pa res natrenirat in full, full nagrajevat.

Ker želim spoznat čim več kinoloških disciplin sem se odločila, da grem z Benom na tečaj rally obedienca. Začnem v ponedeljek, komaj čakam. Lani sem že razmišljala o tem, pa sem se nekaj izgovarjala, da nočem nič takega delat, dokler ne naredim vseh izpitov, ker potem počnem vse drugo raje kot to, da se učim, ampak to ne drži. Dokler sem še študentka imam časa na pretek, tako, da, ni izgovora!

ps
Sem bila opozorjena, da nisem napisala kako so me hotel v gostilni Pujs v Železnikih "nategnt". Najprej sem dobila v košarici s kruhom odgriznjeno žemljo, jaki, potem pa so mi hoteli za kalamare raćunat 1,5€ več kot je pisalo v meniju. ker je Cene čist slučajno pogledal račun je videl, da se cene ne ujemajo. POl je bla pa še natakarca tečna in mi je vrgla tist dnar, kot, da sem jaz kriva, da sem jih odkrila, ne oni k so me hotl ogoljufat...

Mala Planina

2008-08-26T02:15:00.000-07:00

Še pred to luštno tekmo smo se na nek napol sončen sredin dan odpravili na izlet na veliko Planino. Jaz, Benson, Tjaša in Capi. Kje je Velika Planina seveda vemo, ker smo bili že velikokrat tam in tudi v kamniški bistrici, pa vseeno...smo se uspeli izgubiti. Neurje, ki je pred kratkim pustošil po Kamniku je izruval smerokaz, tako smo zgrešili odcep in se nekje daleč v smeri Vranskega zavedli, da smo predaleč. Smo pač obrnili in šli nazaj. Nič hudega, če ne bi pot do sicer ne tako oddaljene Velike planine trajala dve uri in pol. Odločili smo se, da ne gremo na gondolo ampak jo mahnemo peš s koče Kisovec, preko Male planine. Tako je vožnja trajala še nekoliko dlje in vsi naveličani smo zato parkirali ob prvi priložnosti in šli peš še od nekoliko nižje. Tako smo samo do Kisovca porabili dobre pol ure in se zaadi poslabšanja vremena odločili, da v bistvu ne gremo na eliko planino in smo izlet zaključili na Mali Planini. Ta pa ni nič manj zanimiva kot Velika. Prav tako so tam planšarske koče in povsod kraljujejo krave. Kljub začetni smoli je bil sprehod dovol dolg in izlet prijeten. Zdaj ko vemo, kje smo zafrknili, mislim, da Velike Planine ne bom nikoli več zgrešila. Naslednjič, ko bom šla gor bom šla res do Kisovca in seveda vse do Velike Planine. Ni izključno, da si tega izleta ne bom privoščila že naslednjo nedeljo, če bo vreme lepo.

agility 4fun-barje

2008-08-24T15:48:00.000-07:00

Agility for fun je sproščena tekma, kjer vsi malo trenirajo in kar je najbolj zanimivo, sprobavajo svoje zmožnosti na drugih psih. Benson sicer ni tak pes, ki bi ga komu posodila, razen če jaz nebi tekla z njim. Ampak to ne gre. :) Sem si pa jaz sposodila enega. Parosna Conya. Saj Beni je kar dobro tekel danes. Sicer je imel disk v agilitiyu zaradi slaloma pa tudi potem sva se malo lovila ampak je dobro tekel. Na koncu, ko smo tekli še en agility tek sem razmišljala, če bi sploh tekla z njim, pa je tekel bolje kot v obeh tekih prej. Tako je bila to dobra odločitev. Sicer je šel na en naroben hop ampak je kar šibal.Aja pa slaloma ni bilo.
Ampak Cony. To je pa nekaj čisto drugega. Šiba kot strela, nič ga ni treba spodbujat in prosit in čisto vseno mu je očitno s kom bo tekel, samo da teče. Res je, da se je že Ben zelo popravil in je zdaj teči z njim veliko bolj zanimivo kot včasih ampak s takim odpulenim parsonom je pa zadeva čisto nekaj drugega. Jaz sem navdušena. Kako naj si ne bi potem želela enega takega psa. Saj Ben je krasen in ga oboožujem, ampak za delat pa ni ravno bogvekaj. Lepo je delat z nekom, ki ga ni treba prosit za to. Čeprav sem vesela, ker sem se od Bena veliko naučila je pa fino energijo uporabljat za druge stvari.
Beni pa...ta slalom. Iz njega sem izvlekla, da gre slalom precej hitreje kot včasih. Ampak če gre hitreje pa palce spušča. Smotko mali, noče in noče. Ampak bo, tudi slalom bo delal.

Sicer pa je bil dan čudovit, ravno prav ljudi,fajn parkurčki in glede na to, da je celo noč deževalo vreme odlično. Raj za kužke, ki imajo radi vodo, saj so povsod naokrog ležale velike luže kjer so se lahko kopali. Za nas pa je sijalo na občutek ravno pav prijetno sonce. V resnici pa je bilo tako močno, da smo vsi ožgani. Maji smo ves čas govorili naj se skrije, ker jo je opeklo. Jaz sem imela majico z rokavi in me po ramah ni ožgalo, tako nisem uspela ugotoviti, da sem v obraz rdeča, kot bi me ravnokar vzeli iz pečice. Sem bila prej dva dni na morju, pa se mi nič ne pozna, včeraj nas je pa na barju čist zažgalo. :)

in še filmček seveda

Nadiža

2008-08-11T13:06:00.000-07:00

Letos sem se odločila, da bom nekaj dni kampirala tudi nekje ob Soči, ne le ob morju. Obljubo sem skoraj izpolnila. Zaradi spleta okoliščin sem zamenjala Sočo z Nadižo, ki pa je zelo blizu, tako, da šteje.
Prvo jutro nas je zbudila nevihta. Silvo je šel na stranišče, Bena pa je zagrabila strašna panika, po njegovem se je najbrž Silvo pognal naravnost v smrt. Skakal je po šotoru, se trudil, da bi prišel ven, cvilil in ko sem ga končno fizično umirila je dihal globoko in srce mu je bilo 100/h. Ko se je Silvo vrnil ga je skoraj razneslo od veselja in končno se je pomiril in zaspal. Na žalost se je slabo vseme nadaljevalo tudi cel dan. Pa vendar ni ves čas deževalo in smo lahko šli malo naokrog.

naš tabor:

a da se v dežju ne da zakurit???

Slabo vreme smo izkoristili za izlete, med drugim tudi obiska najzahodnejše slovenske vasi Robidišče. Mala vasica, polna zapuščenih hiš, kjer ti dela domišlija. Tistih nekaj prebivalcev skrivnostnost vasi le še poveča.

Drugo noč deževalo ni veliko, je pa toliko bolj pihalo. Šotor nam je sicer dajal suho zavete, vendar se je veter slišal tako močno, da je motil spanec. Priznam, malo me je bilo strah, konec koncev se dogaja kar nekaj katastrofalnih naravnih nesreč, mali nedolžni potoček je popolnoma opustošil Železnike, mi pa smo bili kar tako, v šotoru ob ne tako nedolžni Nadiži. Predudili smo se v sončno jutro. Šli smo se kopat, kaj pa.

Takšno okolje ponuja mnogo več kot celodnevna poležavanja na plaži. Med drugim smo se povzpeli tudi na Stol. Nekateri smo šli hodit, drugi pa so se zabavali s spuščanjem zmajev. Beni pravi, da mu je Stol zeloo všeč. Ker je imel tačke najbrž že malo razbolene od kamenja so mu travnate površine zelo pasale. Užival je sto na uro.

Zdaj vem zakaj so prišli del Narnije snemat k nam. Dežela je tako čudovita, da te brez težav potegne iz resničnega sveta. Res mi je bilo hudo, ko sem se mogla vrniti domov. Komaj čakam, da se vrnem nazaj.
prečudovita dežela Narnije:

trije dnevi, troje sladkih voda

2008-07-31T13:31:00.000-07:00

Te dni smo se potepali. Ker je vroče, smo se tudi hladili v rekah, potočkih, jezercih,...

V ponedeljek sva šla na Ilirijo na trening, po treningu pa še na kratek sprehod po Mostecu. Tam je tudi majhen potoček v katerem se Ben zelo rad osveži. Kar čofotal in čofotal bi in gledal me je kot majhen otrok, žalosten, ko je moral ven iz vode. Obljubila sem mu torej več čofotanja naslednji dan.

V torek smo imeli bolj malo časa, zato smo se odpravili na malo bližnjo lokacijo, kam drugam kot v Iški Vintgar. Ker je tam res prijetno se sprehodit, poleg tega pa lahko svoje tačke namočim tudi jaz, ne le Ben. Čeprav je bila voda tako mrzla brrr, da je res ostalo samo pri nogah. Ben se je neutrudno podil po vodi, gor in dol in gor in dol...

V sredo smo šli na Rakitno, kjer je prav tako prijetno jezerce. Tudi tam lahko svoje tačke načeloma namočim tudi jaz, ampak mi tamkajšne jezero ni preveč všeč, kljub temu, da je precej toplejše. Spolzka tla, alge,... niso za mojo mestno dušico. Nasprotno je Ben reodkril radosti plavanja in je kar palval in plaval in šel vedno dlje od obale in vidno užival. Tako je plaval celo uro in odšel domov srečen.

Danes pa smo obiskali Bohinjsko jezero. Ben je spet čofotal po vodi ampak ne tako intenzivno kot prej dva dni. Najbrž je bil že malce utrujen, niti plaval ni toliko. Pa tudi ven iz vode je šel dvakrat počivat na brisačo, kar mu prejšne dni ni niti na misel padlo. Tokrat sem pošteno namočila svojo rito tudi jaz. In tudi jaz zelo uživala, voda je imela ravno pravšnjo temperaturo.

PO kopanju smo se sprehodili še ob koritih Mostnice od koder pa nas je predčasno pregnal dež.

Da pa nismo zadovoljili le Benovih želja ampak tudi svoje smo šli pogledat še en tak lep ranč Mrcina v vasi Studor. Všeč mi je njihova ideja. Vsak teden organizirajo 4 dnevni tabor za otroke. Otroci si kuhajo na velikem odprtem ognišču, spijo na kednjih, skrbijo za konje in se učijo jahat. Ko sem ravno omenjala Simley the best nekaj v zvezi s povezavo uspešnosti in imena je ena vodnic prepoznala Lajčkino ime in mi povedala, da je tudi ona nekaj časa tekmovala v agiltyu, zdaj pa le še trenira, ker je agility ratal prevelika kuhinja. Na žalost se moram skoraj strinjat z njo, ampak meni je vseeno, zaenkrat se na tekmah še zabavam. Potem pa sem še jaz malo zajahala enega od lepih islandskih konjičkov. To bi morala definitivno početi večkrat in se čiprej odpravit tudi na teren.

še ena domača živalca

Mislim, da ima Ben za nekaj dni dovolj vode, še dobro, ker se bliža, na žalost, delavni vikend.

Prispevek za zgodovino pasje-človeških odnosov

2008-07-22T01:44:00.000-07:00

Dr. Lajoslav Pesjan:
Naš pasji rod je že v pradavnih časih naredil usodno napako in zanjo še danes plačuje kazen, plačeval jo bo vse večne čase. Kajti napaka, ki smo jo storili, je bola res huda: prapes si je za svojega najboljšega prijatelja izbral pračloveka.
Do te nadvse neprimerne odločitve je prišlo zaradi usmoljenja; prapsu se je nebogljeni in na trdo življenje povsem nepripravljeni pračlovek hudo zasmilil in sklenil je, da mu bo pomagal. Začelo se je z lovom: bežečo divjad, ki je štorastemu lovcu brez težav ušla, je hitri, spretni in pametni pes pognal pred sulico ali pa gorjačo, ki jo je držal v rokah človek.
Pes je človeku preskrbel hrano. Hkrati je prišlo do prave krivice: človek je psu za nagrado vrgel le kosti in ostanke svoje gostije in pes, skromen, nesebičen, dostojanstven in plemenit se je z njim zadovoljil in za vse večne čase pristal na tako žaljivo delitev.
Nadaljevalo se je v podobnem slogu. Pes je v človeku vse bolj pomagal, čuval mu je bivališče, ga varoval, mu dovoljeval, da ga je vpregel v sani in druga vozila, iskal mu je izgubljene predmete, ga vodli po varnih poteh, ga reševal iz vode, iz plazov in ruševin, pazil na njegove otroke in opravljal še veliko drugih nalog.
Za nagrado mu je človek namenil troje: ovratnico, nagobčnik in verigo. Res je, da je psa začel imenovati »najboljši prijatelj«, vendar je istočasno v svojem besednjaku besedo »pes« uporabljal kot najhujšo psovko in tako neizpodbitno dokazal, kako to prijateljstvo ceni.
Do današnjih dni se stvari niso veliko spremenile, včasih se zdi, da so se celo poslabšale.
Pes bo svojo napako pri izbiri prijatelja pač plačeval do bridkega konca.
Evgen Jurič

Vir:Časopis Dobro jutro, sobota, 19. julij 2008
foto:Andraž Cerar

Portorož

2008-07-14T06:39:00.000-07:00

slike: Andraž Cerar&CO
V soboro, 12.07.08 smo imeli agility tekmo v Portorožu. Kako le ne bi bila to ena mojih najljubših tekem. Je nočna. Začne se šele ob štirih popoldne, tako je vroče le kratek čas, pa še v tem času se seveda lahko ohladimo v morju. Poleg tega, da je zraven morje in je zato vzdušje na tekmi še posebej sproščeno in zanimivo in zabavno je tudi zelo zanimivo, da je tekma nočna, vzdušje pod reflektorji je nekaj posebnega. Sproščeno pa je tudi zato, ker je znana reprezentanca za svetovno prvenstvo in ni več tega pritiska nad tekmovalci. Na svetovno gre 9 psov od tega jih je kar 8 članov najinega kluba agility ilirija. Seveda sva ponosna na dejstvo, da sva člana tako dobrega kluba. Za large bo naše barvezastopala tudi Benova zelo dobra prijateljica Veni. Nanjo sva še posebej ponosna. Potem gre tja še nekaj že uveljavljenih članov. Poleg Veni in Petri pa posebej čestitava še Urški in njeni Lu ter Katarini in Tari, ki grejo tja tudi prvič. Vsem želiva valiko sreče.

Nisem pa ponosna le na njih ampak tudi na naju z Benom. Domov sva spet prinesla en ogromen pokal, ki sva si ga prislužila s prvim mestom. Glede na to, da je bilo na najinem prvem teku še zelo vroče sem upala, da se bo Ben sploh premaknil. malo sem ga zmočila pa je šibal celo bolj kot potem zvečer, ko ni bilo več vroče. Ponovno je zgrešil vhod v slalom, moja napaka, tako sva dobila 5 kazenskoh točk. V jumpingu se je nekoliko bolj vlekel. Ampak tek je bil tokrat brez napak.
agility

jumping

Barbara, Gas in Xsara imajo v Strunjanu vikend in so nas tja povabili že v petek. Tako smo tekmo izkoristili še za dva dni užitka na obali več. Pri Barbari pa so bili še Daša in njena mami Vladka s svojo pasjo skupinico in Vinko z Galo, tako naj je bilo kar dosti. Glede na veliko število psov mislim, da so se kar lepo vedli. le en opaznejši prepir smo imeli. V soboto zjutraj pa me(nas) je Vladka osrečila s panoramskim letom nad slovensko obalo. Letenje obožujem(nekoč sem sanjala, da bom naredila izpit za jadralsko letalo, pa ga zaradi zdravstvenih težav ne morem) in nič boljšega se mi ni moglo zgoditi kot to. Dan je bil res popoln.

Rab 2008

2008-07-08T13:18:00.001-07:00

evo še filmček z morja. obljubim, da ni daljši kot en komad ;).

LJUBO DOMA, KDOR GA IMA

2008-07-07T12:05:00.000-07:00

Po naših letošnjih "počitnicah" pa res.

Majhni, nepomembni zapleti so se začeli že zelo blizu doma, ko sem nekje pri Turjaku ugotovila, da sem doma pozabila kratke hlače. Ampak kdo bi se sekiral, saj grem na morje, hlač sploh ne rabim, ali pa bom kake kupila tam. Potem je Silvo ugovil, da nima rezervneg ključa od avta pa sva rekla, da bova tudi to preživela in tudi to, da so začeli vsi cd-ji v radiju preskakovat naju sploh ni motilo. Koga briga, saj gremo na morje. Hvaljen bodi tisti, ki je izumil klimo. Namenjena sva bila v kamp San Marino na hrvaškem otoku Rab.
Tam naj bi bila rajska peščena plaža. Ko sva prispela tja naju je najprej malce neprijetno presenetila res precejšna gužva, ki je v tem času še nisva pričakovala. Ravno v izogib preveliki gužvi greva na morje pred glavno sezono. Pa je vseeno bila. Dobra stran kampa je kar precej sence, veliko dreves. Ko sva končno našla prostorček, ki ni bil ravno ob kantah za smeti, kamor bi postavila šotor sva šla na recepcijo, da se prijaviva. Pod nos so nama pomolili izjavo, da bo kuža ves čas na vrvici, odgovarjava za njegovo obnašanje in PES NE SME NA PLAŽO! Zakaj potem dovolijo psa sploh v kamp? Kaj naj bo ves dan v šotoru, kakšen smisel ima to?? Saj ne pelješ psa tja podnevi v največji vročini, zjutraj in zvečer pa, v tem je bistvo. SKUPNE počitnice. Seveda smo se pobrali od tam.

Na otoku je še en kamp, kamp Padova ob mestu Rab. Samo upala sva, da je v redu, ker se nikomur več ni dalo voziti nikamor. Vsaj za eno noč, ker trajektna linija z Raba na Krk, kjer je psom prijazen kamp Baška ni bil vzpostavljen, ker ravno zdaj prenavljajo pristanišče bi nama preostala doooooolga pot nazaj ali pa otok Pag. Na srečo je bil kamp Padova kužkom VELIIIKO bolj prijazen. Nobenega lista za podpisat, kužki grejo lahko na plažo. Tudi tu je bilo kar nekaj drevja in zato tudi dosti senčke. Pa veliiko manj ljudi.
Kot sva kasneje ugotovila pa tudi mivka v vodi in celo dve manjši mivkasti plažici.
Po mivki se Ben seveda najraje podi, ker ga nič ne žuli v blazinice. Odločila sva se, da ostaneva kar tam. Ves čas dopusta. Slaba stran tega kampa je bila, da ni bilo skoraj nič travnatih površin, večinoma beton in le malo travice. Za tekanje skoraj nič. Ampak smo se toliko bolj razgibavali po vodi. Zjutraj smo vstajali navsezgodaj in šli na sprehod in jutranje kopanje, Ben je v nedogled skakal po vodi za kamnčki in vzljubil tudi plavanje. Obožujem zgodnja jurta na morju. Prijetno hladno je in nikjer nikogar. samo midva in nekaj podobnomislečih navdušencev jutra, ki so tekli po poti, ki je ob morju potekala od kampa pa vse do mesta Pab (res simpatično mestece).
Po tej poti smo se tudi večinoma sprehajali. Zaželjenost psov se je tu kazala v res velikem številu psov (začuda sva bla na jurtanjih in večernih sprehodih večinoma sama in sva redko koga srečala) in tudi v velikem številu mačk. Na plaži pa sem slišala opazko, da se pes kopa tam kjer otroci le enkrat, pa še to od (po mojem mnenju) domačinke in to takrat, ko je bil v vodi en sam otrok(precej zgodaj dopoldne), ki pa ga je Ben očitno zelo zabaval saj je ves čas gledal kako se igra in se ga na vsak način trudil pobožat. (Ben ga je na njegovo žalost ignoriral, ker so ga bolj zanimali kamenčki, pa že tako se tujcem ne pusti preveč božat)

Naši kamparski sosedi so se odločili, da eno od muck posvojijo. Tako ljubko čisto malo. Mala navihanka je hodila Bena ves čas dražit.
Tudi sicer so mačke v kampu psov navajene in veliko večino pasji lajež na njih sploh ne gane. Če se kak zapodi proti njim in vidijo, da je na vrvici se niti naježijo ne. Lepo mirno se naprej nastavljajo soncu. Samo enkrat se je zjutraj zgodil incident. Odprla sem šotor in ena uboga reva mačja je bila ravno pri vhodu, Bena je presenetila, on pa njo, oba pa mene. Nisem ga mogla zadržat, skočil je iz šotora in se zapodil za njo. Potem sta naredila en krog po kampu. Še dobro, da se ni odločila postavit se zase. Sem se bolj zbala za Bena kot zanjo, ker vem, da če bi se obrnila, bi jo on ucvrl.

nekaj dni smo brezskrbno uživali v počitnicah, ko so se začeli problemi. Najprej ključ ni hotel odkodirat avtomobila. Rezervni je bil seveda doma. V kjuču so se razlile baterije. Kljub temu nama jih je nekako uspelo še toliko aktivirat, da se je na koncu avto le nekako odkodiral. Baterije sva potem vzela ven iz ključa, da se nama nebi kdaj zgodilo, da bi ga zakodirala po nesreči. No problem je bil rešen. Hvala bogu, ker sva se kar malo ustrašila.

Isti dan sva se potem vseeno odpravila na izlet na rajsko plažo v San Marino. Pa kaj, če psi ne smejo na plažo, saj nisva ničesar podpisala. :) Sama plaža in okolica je res lepa. veliko, veliko zelenja in urejene sprehajalne poti, travice, okolje samo v glavnem precej lepše kot v Padovi. Res rajska plaža ampak kakor za koga. Za lastnike in ljubitelje psov že ne. Posvaod so naju bombandirale slikce, psom prepovedano. Povsod, z dreves, stebrov, kant za smeti, še na sredi plakata z zemljevidom "rajske" plaže se je bohotila slika prečrtanega psa.
Delala sva se, da nič ne vidiva in se vseeno sprehodila po plaži. Seveda zvečer, ko tam ni bilo skoraj nikogar več. Kako zelo psi tam NISO zaželjeni nama je dokončno potrdil nek gospod (varnostnik ali nekaj takeg), ki je prišel k nama in nama tudi povedal, da so psi tu prepovedani in naj raje greva, ker brezveze, da plačujeva kazen. Tega nikoli ne bom razumela. Ok, štekam, ko je veliko ljudi, se najbrž bojijo za varnost svojih otrok, zato mora biti na vrvici. Ampak zvečer, ko ni nikogar, pa vseeno ne sme tja?? Recimo, da se bojijo, da bo na plaži opravljal potrebo. V vodi je sigurno ne bo. Ko sva odhajala sva na poti srečala kanal s kanalizacijo (smrdel je grozno) ki se je skoraj sredi te "rajske" plaže iztekala naravnost v morje, med njihove preljube otroke, ki jih tako ščitijo pred umazanimi spi.
Halo, a tega ni nihče opazil?? Vesela, ker nisva vseeno ostala v tem kampu sva se odpravila nazaj v Padovo.

Na poti nazaj pa nama je crknil avto. Čisto ga je zadušilo, obrati se niso dvignili. Za silo se je v prvi, drugi in tretji privlekel vsaj do kampa. Super, ali je lahko kaj lepšega. Odločila sva se, da greva naslednji dan domov. Bil je četrtek. Preostalo nama je več ali manj samo to, da naročiva avtovleko in nekoga, ki pride po naju. Ampak je nek sosed rekel, da pozna tam enega serviserja, ki bo naslednji dan avto pogledal in vleka morda le ne bo potrebna. Naslednje jutro pa, kot, da ni bilo nič, avto je normalno vžgal. Odločila sva se, da ostaneva do konca dopusta in da serviser ne bo potreben, ker sva, pametnjakoviča, mislila, da je kriv filter, ki se je nekoliko zamaknil in je zato zrak prišel v motor(ali nekaj takega). Imela sem slab občutek glede tega. Avto ne dela,pa spet dela pa ga potem ne dava servisirat in greva na riziko domov, sigurno naju bo nekje na poti pustil na cedilu. Ampak bova šla domov enkrat sredi delovnega tedna in ga bodo lahko prišli kamorkoli servisirat, pa bo že.

Uživala sva tako še en dan, ko sva v soboto zjutraj od doma prejela zelo slabo novico, zaradi katere sva mogla domov v nedeljo. Ta dopust nama ni bil usojen. Zelo očitno ne.

Z avtom sva se zapeljala nekaj krogov po otoku in je bilo z njim vse v redu, zato sva sva se v nedeljo zjutraj optimistično odpravila na trajekt. Kupila sva karte, še malo počakala v vrsti, nato pa avto vžgala da se bova vkrcala. neprijetno presenečenje, avto je spet zadušilo, spet ni šel nikamor. Super, v nedeljo, ko ni nikjer nobenega serviserja in se nama mudi domov. Vseeno sva ga nekako spravila na trajekt in z otoka. Odločila sva se, da poizkusiva vseeno kam prit. In sva prišla, do vrha klanca, do glavne ceste, ko sva raje ustavila in vse skupaj ugasnila, ker je v avtu začelo smrdet, iz havbe pa se kadit. Zdaj nama res ni preostalo drugega kot klicat avtovleko. Hrvaški AMD je hotel 100€ več kot slovenski AMZS, da naju pride iskat. Ker sva na srečo vsaj člana sva imela zastonj prevoz po sloveniji in 50 km v hrvaško. Na koncu sva plačaloa 150€ manj, kot bi hrvatom. Na srečo so vzeli v kabimo tudi naju z Benom in nama ni bilo treba klicat še koga od prijateljev, da pride na rab po naju.

Ben je bil ves zmeden. Že tako, ni bil preveč srečen, ker je moral spat v šotoru na tredem, namesto na mehki postelji doma in je bil čisto srečen, ko se je zleknil na mehke sedeže v avtu.
Potem pa mu ni bilo nič jasno, ko je moreal kar na enkrat ven in je mogel spet na trdem 4 ure čakat avtovleko. Ob cesti kjer smo obtičali je bila vsaj majhna pumpica, ki je dajala vsaj malo sence, da smo se skrili pred soncem.

Ko smo čakali, da pridjo in nas rešijo se je mimo nas pripeljal policaj. ker smo bili najbrž malo čudni tam se je ustavil in nas povprašal kaj počnemo. Ben ga je po svoji navadi nalajal. Policaju je bilo to očitno všeč. Začel me je spraševat kakšne pasme je, koliko je star, kje sem ga dobila in koliko sem dala zanj. Kar malo čuden je bil.
Potem pa me je vprašal za koliko ga prodam. Ha, ha, kupil bi Bena za lov. Bua ha ha, kar predstavljala sem si razvajenca Bena, kako preganaj divjad v gozdu. Pa kaj še. Stric je odnehal šele ko sem mu rekla, da je Ben v resnici tako boječ, da se še kure boji. Potem pa je rekel, da takega psa pa ne rabi. Mi je ratal kar mal neprijetno, ko je bil tako vztrajen.

Po štirih urah se je končno pripeljala avtovleka in tisti trenutek ni bilo nič lepšega kot oditi domov. Seveda sva zamudila tisto, zaradi česar sva se vračala predčasno domov.

Ko ima hudič mlade jih ima pa veliko. Crknil nama je zvok na televiziji. Vsaj v garanciji je še cele 2 DNI!!

Domžale, 28.6.08

2008-06-28T21:40:00.000-07:00

Včeraj sva se na tekmi v Domžalah v prvem teku odrezala odlično. Nisva prekoračila standardnega časa in ponovno s čistim tekom sva se uvrstila na prvo mesto. Tudi po času sva bila druga ampak so bili ostali res zelo počasni, tako, da s samim časom se še ni za hvalit. Ampak tek je bil pa zelo lep, čist tekoč, brez enega samega izgreda. Poleg najine lanske prve nule, ki se nama je zelo posrečila po mojem najlepši tek do sedaj. Ne vem, bom mogla pogledat posnetek, da to potrdim. Ker pa ne morem bit zdaj vedno na stopničkah in pridet skozi je Ben poskrbel, da sva se diskvalificirala v drugem teku. Včasih enostavno izklopi slušni aparat, se odloči, da bo nekam šel in tako je bil na parkurju tunel, ki se je njemu zdel strašno vabljiv, pa je šel skozi, čeprav še ni bil na vrsti.Takoj na začetku. Ampak tudi preostali del tega teka je bil kar lep in tekoč tako da mu je oproščeno. Tudi tu moram pogledat posnetek, da vidim če sem jaz kriva, ker sem se kakorkoli čudno postavla ali je bila tokrat to res njegova krivda. Ampak sva vseeno dobila medaljico za prvo mesto v agilityu.

Sicer pa smo preživeli lep dan, malo je pihljalo, tako, da je malo omililo vročino. Sem pa bila zlo utrujena in sem imela še nekaj opravkov zato sem tekmo zapustila še pred koncem. Zvačer sem padla v posteljo zelo zgodaj in posledica tega je, da sem se danes zbudila ob šestih zjutraj čila in spočita, zvečer bom pa spet ob devetih koma.
Ampak ker moram jutri zjutraj spet bolj zgodaj vstat nič hudeega. Jutri gremo namreč na morjeeeeeeeeee. Jeeee, pa sem dočakala. Ben gre seveda z mano.

Bivak II

2008-06-25T09:08:00.000-07:00

Danes je bila tekma v Murski Soboti. Že v osnovi nisem planirala tja, ker je predaleč, mogoče bi šla, če bi šla za več dni, kot lani v Ljutomer. Ampak ker so tri tekme v tako kratkem času, sobota-sreda-sobota, sem se odločila, da mi res nič ne škodi, če eno spustim.
Namesto na tekmo smo se z nekaterimi, podobnomislečimi agilitaši raje odpravili v gore. Šli smo na Bivak II. Po pravici povedano nisem preveč navdušena nad izbiro. Vsaj ne v tem letnem času. večino časa se hodi po meliščih na soncu. Res, da je temperatura na tej višini nekoliko nižja, a je bilo vseeno pošteno vroče. Sonce me je ožgalo in barva mojih ramen se zdaj odlično ujema z Benovo rdečo ovratnico. Ben je tako sopel, da sem se vmes že kar malo bala zanj. Na vrhu je na srečo ostalo nekaj zaplat snega in Ben bi se najraje zakopal v sneg. Pa tudi spust po melišču, ki človeku olajša in skrajša pot navzdol Benu še zdaleč ni bila všeč. Sem ga velik del poti navzdol po melišču kar odnesla. Zdaj mu bom dala kak dan malo mir, da pride k sebi. V tem letnem čas bom raje hodila kam, kjer je gozd, pa čeprav bom srečala malo več ljudi. So se pa odlično odrezali novi pohodni čevlji, ki me niso nič ožulili.

Tako utrujena, da sta senčni pakt sklenila celo tadva, ki se najbolje ne razumeta

sneeegg

klele gor lezemo

razgled je pa lep

Slikce so slabše kvalitete ampak ker smo imeli v skupini Iztoka verjamem, da kmalu sledijo boljše.

UPS I DID IT AGAIN

2008-06-23T05:50:00.000-07:00

V soboto sva na ljubljanski tekmi spet rasturala. No ni čisto res. Spet sva zmagala, ampak je bil Ben zelo počasen. Dobila sva kazensko točko in pol na času in 5 kazenskih točk, ker je spet zgrešil vhod v slalom. Klasika. Ampak kljub temu, da sva bila tako počasna sva premagala ostale, ker so imeli ti še več kazenskih točk. Jumping sva odtekla brez napake, sem pa jaz smotka skoraj tekla v japankah. Na srečo je sodnik pred najinim tekom nekaj prčkal naokoli, Iztok me je pa medtem opozoril, da nimam superg. Tako sem se hitro tekla preobut in potem vsa zmedena odtekla parkur, še sedaj ne vem kako mi je ratalo to narest pravilno. Mogoče pa mi je šlo ravno zato tako dobro, ker nisem imela časa, da bi bila živčna in sem tekla čisto instinktivno.

Zdaj se je Beni vdal v usodo in teče agility lepo pozorno in je dokazal, da lahko odteče parkur brez svojih častnih krogov in podobno. Dosegla sem torej svoj prvi cilj, odteči parkur sploh in se uvrstiti na katerokoli mesto, potem sem uresničila to, da je odtekel parkur brez napake in tudi prvo mesto imam. Čas je, da si postavim višje cilje. Zdaj je moj naslednji cilj, da sva toloko hitra, da ne dobivava kazenskih točk na času, pa seveda, da zrihtava ta slalom, ki je navadno odvisen od tega, kako ga jaz pripeljem pred vhod. Ko bova tekla, tekla, tekla, bova pa probala teči vedno hitreje. Ampak zdaj sem res vesela, da končno sploh laufa in se počutim konkurenčno in tek z njim je postal užitek.

2008-06-19T03:47:00.000-07:00

Saj ne morem verjeti. Pes, ki je len in se mu v vročini ne da niti premakniti, je pripravljen v največji vročini na soncu s polnim šusom, neomejeno letat za kamenčki. Navadnimi belimi kamenčki. Že zadnjič, ko smo bili v iškem Vingardu sem v njegovih očeh opazila podoben pogled ki ga imajo borderji ko gledajo ovire. Psiho kužki. Potem pa sem mu za hec vrgla kameenček tudi na igrišču pred blokom in pokazal je isto navdušenje kot ob vodi. Ampak če kamenček zamenjam za storž ni več isto. On hoče kamenčke. Vesela sem, da sem v njem odkrila nekaj, kar ga tako navdušuje, malo manj pa sem navdušena nad tem, da je to ravno kamenje. Dokler jih samo lovi in pusti na tleh je ok, če bi jih pa začel lovit ali pobirat pa to ne bi bilo preveč ok za njegove zobe, kaj šele, če bi jih začel jest. Mislim, da vseeno ne bom preveč spodbujala tega njegovega navdušenje oz. ga bom probala preusmerit na kaj drugega.

LUNIN FESTIVAL

2008-06-09T06:45:00.000-07:00

Ben se je resno odločil, da se bo ukvarjal s humanitarnimi dejavnostmi, ker ve, kakšno srečo ima v življenju. Najmanj kar lahko naredi je reklama, da pa ne bo tu dolgovezil lahko več preberete na lunini spletni strani. Dogajal se bo namreč Lunin Festival-praznik otrok, ki pa se ne tiče le otrok ampak tudi živalic, saj se bo na festivalu predstavljalo tudi društvo za zaščito živali na stojnici, kjer bo lahko kdorkoli kupil kakšno majčko, hlačke, magnetek ali okrasno kljukico in s tem donirali društvu. Lahko pa si bo pridobil le kakšno koristno informacijo. Torej vabljeni 14.06.08 v park Tivoli.

Zaradi še lsbšega vremena kot prejšnji vikend je festival spet odpadel. Prestavljen je na 1. september

zbiranje papirja

2008-06-07T03:19:00.000-07:00

Ben ni samo cirkuški in tekmovalini pes, je tudi pes prostovoljec. Danes je pomagal društvu za zaščito živali zbirati star papir in tako pomagal, da bi se jim med bivanjem v začasnih domovih in zavetiščih čim manj slabo godilo in bi bili primerno veterinarsko oskrbljeni.

Sicer pa je fino, da imam močan vpliv na vsaj enega člana uradnih organov, ki pridno preganja mučitelje živali. Da ne bi kdo rekel, da noben policist ne naredi čisto nič za mučene živali. Je pa bolj kot policija sama, problem naš sodni sistem, ki kljub zagroženim kaznim, mučiteljem živali pripiše kvečjemu pogojno kazen, kljub temu, da je zagrožena kazen do 6 mesecev zapora. Žalosten podatek je, da je v sloveniji kar nekaj primerov mučenja živali, zaprt pa zaradi tega ni bil skoraj še nihče. Če je sploh kdo bil?? Ampak z enim se začne. Moj pet detective širi svoje prepričanje okoli in morda bo svet res kdaj boljši.

volčji potok

2008-06-03T10:29:00.000-07:00

V nedeljo smo dan preživeli bolj umirjeno. prijetno, v družinskem krogu smo se odpravili v cvetlični park Volčji Potok. Bratu sem ukradla njegovi dve hčerki in ju odpeljala gledat rožice. Nisoju najbolj zanimale, navdušile pa sta se nad otroškim igriščem in tako smo večino popoldneva preživeli kar tam. Pa smo se še odrasli malo poigrali. Bilo je le malce prevroče. Ampak je veliko dreves in nudi skoraj dovolj senčke. Nisem vedela, da imamo minimundus tudi pri nas in ta del Volčjega Potoka me je prijetno presenetil.
Naredila sem nekaj slabih fotk z mobitelom, ker sem fotoaparat pozabila doma ampak na srečo je bil z nami Nathan, ki je ljubiteljski fotograf inje naredil precej dobrih fotografij. Ampak ker mi jih še ni dostavil jih bom dala na ogled kasneje, do takrat pa moje slabe.

Dežela pod Pohorjem

2008-05-31T13:14:00.000-07:00

Lepo mi je, lepo mi je, Pohorje zeleno, Pohorje...
Ne resno, očitno mi Štajerske tekme ležijo. Tokrat sva z Benom osvojila prvo mesto. Prvi tek je bil brez napak in tako sva si pritekla še en pogoj za dvojko. Tja se nama sicer še niti malo ne mudi, kaj pa nama manjka v enki?? Ampak je pa fino, ko mali tako lepo laufa. V jumpingu je spet zgrešil vhod v slalom. Vhod, ki je načeloma najlepši, kao, direkt naravnost iz hopa nama dela največ težav. Ampak nič hudega zato. Potem mi je skoraj spet ušel v napačno luknjo v tunelu, pa sem se mu dobesedno nastavila, da tega ni mogel. Drugi tek mi načeloma ni bil preveč všeč. Se je kar malo vlekel. eden od agilitaških kolegov mi je dal idejo, da s seboj nosim brisačo, ki jo zmočim in z njo psa malo ohladim. Ni slaba, še posebej, ker se Ben ne pusti špricat s tušom, kljub temu, da sicer zelo rad čofota po vodi.
Tokrat sva imela navijače tudi iz neagilitaških voda. Za naju je navijala Maja, njena mama in ata Valter, ki je naredil nekaj zelo lepih slikc in ponel tale filmček.

Morjeee

2008-05-28T15:16:00.000-07:00

Slovenija je tako cool država. En dan v gore, drug dan na morje, vmes pa le dobrih 100 kilometrov. Ne le vsak dan na en konec države,tudi v enem dnevu bi šlo čisto brez problema. Tako smo šli danes na izlet na morje. Seveda tudi študentska leta so cool,tako se lahko kar sredi tedna za cel dan odpraviš na izlet. najprej smo šli vAnkaran. Aja, da ne pozabim, imeli smo čast spremljati Capijev prvi izlet na morje. Bil je naravnost navdušen. Skupaj z Benom sta se podila po vodi in lovila kamenje. To je za Bena druga velika zabava poleg snega. Očitno mu je všeč lovit nekaj, kar potem izgine.

Iz Ankarana smo šli v Izolo, natančneje Simonov zaliv. Tam smo se namočili tudi mi, a ne preveč, ker poleg tega, da je naša voda že sama po sebi umazana in nič kaj vabljiva, je morje še polno meduz.

Tako smo namočili bolj gležnje kot kaj drugega idino Tjaša je pogumno zaplavala. Kužka sta spet lep čas lovila kamenje. No Ben ga je, Capi pa je lovil Bena. Totalno se je zaljubil v mokri primerek mojega kosmatinca. Ko je bil suh se namreč čisto normalno igra z njim, ko pa je bil moker je bil z nosom kar naprej v njegovi riti in ga skušal naskočit???

Po dobri uri razgibavanja v morju smo se šli osebki malo sončit, Ben in Capi pa sta bila tudi kar precej utrujena in sta padla dol poleg nas.
po kopanju se je treba obrisat

malo smo še poležavali nato pa šli jest. Ker čas res prehitro mine, ko ti je lepo je bila ura na žalost taka, da smo se mogli vrniti domov. Nekateri pač nimajo udobnega študentskega življenja in morajo v službo tudi ob tako nemogočih urah kot je sedem zvečer.
capi

Benson

Planina nad Vrhniko in kamniško Sedlo(skoraj)

2008-05-27T12:12:00.000-07:00

V nedeljo sem popoldne delala a smo kljub temu izkoristili dopoldne z izletom na Planino nad vrhniko, kamor smo tokrat res prišli. Podoben vzpon, kot ljubljanska Šmarna Gora in med vrhničani ravno tako priljubljena. A ker je vrhničanov manj, kot ljubljančanov vseeno manj obljudena, kljub temu, da je bila nedelja.

danes sva smo šli z Barbaro in Xsaro na izvir kamniške Bistrice.
Pravzaprav smo se odpraviili sem gor...

ja pa kaj še. Res pa smo šli proti kamniškemu Sedlu. A ker tega nisva načrtovali nisva s seboj vzeli dovolj vode in nobene čokoldake za energijo. Tako sva hodile navzgor kako uro in pol, iskale primerne kraje za fotografiranje najinih modelov in ko nama pot ni bila več všeč in gozda kar ni in ni bilo konec, pa ko je že zmanjkovalo vode sva se obrnili in se odločili, da se čisto na vrh raje povzpemo kdaj drugič, ko bomo na to bolje pripravljeni.

po napornem izletu še osvežitev

barbara ni bla pridna pa smo jo dali na štrik.

2008-05-18T01:49:00.000-07:00

slika:Andraž Cerar
Najino življenje je skoraj prelepo. Zato se mi potem zdi vsak izlet, vsaka tekma že tako vsakdanja, da ni nič več posebnega in imam občutek, da bombandiram ta blog kar naprej z enimi in istimi stvarmi, samo malo jih okrog obrnem. Tekma, izlet, trening, tekma, trening izlet. Lahko bi se mi na hitro skoraj zdelo, da moje življenje postaja enolično. Pa ni tako. jaz uživam in se zabavam in tako bom v blog vrgla še eno bombo iz včerajšnje tekme. Dogajalo se je v Ložnici pri Žalcu. Vreme je bilo skoraj idealno. Bilo je toplo a sonce ni sijalo in pretirano grelo in je bilo ravno prav za nas, še bolj pa za pse. Lahko bi bila idealna tekma, če se nebi tako presneto vlekla. Že s štartom so zamudili pol ure. Zoprno, ker se potem sama tekma še toliko bolj zavčeče, pa tudi zato, ker sem jaz še pol ure dlje živčna. ne vem zakaj me živci tako dajejo. Gre nama dobro, vedno bolje in pravzaprav mi je res vseeno za sam rezultat. Očitno bi nekje v podsamozavesti vseeno rada nekaj več, da me tako črviči.

slike: Maja Kokalj
No ker je bil poleg dveh klasičnih tekov še ekipni smo jumping imeli open, kar pomeni, da smo tekli vsi eno srednjo težavnost parkurja. Kljub temu, da gre tako nekolliko hitreje pa mi tak način ni všeč. Malo dolgočasno je gledati 180 psov teči isto kombinacijo.
Ben se je odrezal dobro, tekel je hitro in v prvem teku sva bila tretja s 5 kazenskimi točkami zaradi zgrešenega vhoda v slalom. V drugem teku seje na začetku malo bol vlekel, potem je šel v napačno luknjo tunela in sva bila diskvalificirana. Ko je spet falil vhod v slalom sem se odločila, da ga ponovim in za pravilen slalom nagradim, itak sem že bila disk. Potem, ko je dobil nagrado ga je pa tudi nekaj zadelo in preostanek parkurja je šibal kot raketa. Mali moj, podkupljiv. Škoda za diskvalifikacijo mapak ker je bila načeloma "lepa" diskvalifikacija je bilo vseeno ok.
Tudi barbara je bila diskvalificirana a sodnica tega ni opazila in ji je dala samo kazenske pike. Ker so bili vsi drugi tudi diskvalificirani je pristala na 2. mestu. Šla je opozorit sodnico na to a ker se je ni spomnila in je bilo v zapisniku napisano, kot je bilo je ni hotela diskvalificirat. Nič pregovarjanja ni pomagalo in Barbara je potem hrano podarila, pokal pa je dala mojemu bratu, ki ne vem kaj bo z njim počel ampak nepravično dobljen pokal že ne bo kalil njeje zbirke :) . Pridna Barbara, še so pošteni ljudje na svetu :)

2008-05-14T12:07:00.001-07:00

Včeraj sem uspešno opravila en izpit in se zato nagradila z izletom. Najprej sem hotla it nekam v hrib ampak se mi potem ni dalo. Z Barbaro sva se odločili, da greva v Cerknico pogledat ali je v cerkniškem jezeru kaj vode. Potem pa avto kar ni hotel na izvoz Cerknica in naju je odpeljal do morja. Na žalost sva lahko tam ostali le slabi dve uri. Bolje nekaj kot nič, prijeten morski zrak sva pa le zadihali. Z nama so bili seveda najini kosmatini pa še Xsarina sestra Sena nam je delala družbo. Tudi njim je bilo všeč. Ben je takoj izkoristil priložnost in malo počofotal.

Danes so nam na sprehodu delali družbo še Daša in njena pasja druščina. Smo hotli na Planino v Vrhniki ampak smo nekje zelo na začetku zgrešili pot in potem vrha Planine nismo ugledali, ampak ker je bil važen sprehod ne cilj je bilo prav tako super. Še bolje, sredi gozda smo odkrili potok kjer so se psi namakali. Mogoče bi mogle z Barbaro uvest tradicionalni torkov izlet. Drug teden greva baje v Tolmin, morda pa grejo zraven tudi Daša & Company.

Ptuj 2008

2008-05-04T00:39:00.000-07:00

Lani enkrat aprila sva šla prvič na tekmo na Ptuj. Ben je med tekom pozdravil vse naokoli a ni bil tako slab, kasneje je pokazal še slabše teke. Potem smo v njegov agility vložili veliko truda. Jaz in vsi tisti, ki so nama pomagali z nasveti. Včeraj sva imela obletnico in sva spet tekmovala na Ptuju. Pokazali so se rezultati dela in bila sva tretja. Po prvem krogu pa celo prva. Nisva sicer odtekla brez napak, ker je moj pikec v zagonu preskočil cono, a to je problem s katerim se bova ukvarjala še malo kasneje. Zdaj bomo še malo vložili v motivacijo, da se bojo lepi teki nadaljevali. Res sem vesela.
Tudi tako je bil včeraj prijeten dan. Malo je vmes pihalo in se ohladilo, sicer pa nas je grelo toplo spomladansko sonce. Pa tudi okolica Ptuja je lepa in ob vadbišču je potok v katerega so se psi lahko šli hladit.

Sem razmišljala, če bi objavila še svoja prva dva teka, pa sem jih pogledala in sem si premislila :). Mogoče naslednje leto :)

Končno sonce-Šmarna gora in Sv.duh

2008-04-28T03:45:00.000-07:00

Res je bil en tak blazno lep vikend, kljub temu, da sem v petek in soboto delala. Že od četrtka sije sonce, človeku da to en poseben zagon, po vsem tem dežju. Aprila bo kmalu konec in upam, da bo to upoštevalo tudi vreme.

V četrtek sva to izkoristila tako, da sva praktično celo popoldne preživela na vadbišču. Najprej smo šli na sprehod s Xsaro, nato smo trenirali, potem kar tako malo posedali in uživali na sončku, potem smo šli na sprehod še z Loti, potem smo še malo uživali in pustimo detajle, da smo se zvečer nagradili še z super dobrimi taščinimi palačinkami.
tako nastanejo lepi posnetki ljubke Xsare

Ben in Loti v akciji

V petek sem na žalost popoldne mogla delat, a to še ni razlog, da nebi mogla izkoristit dopoldneva. Pa sva šla na Šmarno goro. Zahotelo se nama je malo družbe in sva zraven povabila še Xsaro in ker k njej spada še Barbara smo tudi njej dovolili, da je šla zraven.
Ben& Xsara na Šmarni gori

Na poti nas je nekaj lovil dež, a se nismo dali, na vrhu je spet sijalo sonce a ozračje je bilo vseeno vlažno, zato je bil razgled nekoliko meglen.

V soboto je bila tekma v Gornji Radgoni a ker je to precej daleč semm se že prej odločila, da na to tekmo ne grem. zato sem tudi pristala na še eno delavno soboto. Ker nisem imela veliko časa sem jo spet mahnila na Šmarno goro, na katero prilezeš v pol ure. Le da sem tokrat nameto na Šmarno na sosednji vrh Grmado. Zdaj bom nekaj časa raje lezla tja, ker je lepše dostopna, pa še manj ljudi je tam, ker na Grmadi ni nobene gostilne in je to za večino ljudi negativna motivacija. Razgled pa še lepši, kot iz Šmarne. Z nama pa sta šla tokrat Tjaša in Capi, Benov nov prijatelj.

V nedeljo sem imela prost cel dan, končno in sem si rekla, da grem nekam malo ven z Ljubljane. Nekam proti primorski. Ker pa se mi je bolj hodilo nisem hotla it ravno na morje, ker se tam ne moreš nikjer sprehajat, razen stalnih poti ob morju, ki pa sem jih tudi že malo naveličana. Tako sem malo pobrskala po netu in našla hrib sv.Duh in sosednji vrh Križna gora. Vrhova sta podobno kot naša Šmarna gora in Grmada oddaljena le nekaj metrov. Tako smo šli najprej pogledat sv. Duh. Na vrhu je stara cerkvica, na vrhu Križne gore pa razgledni stolp. če je nebo res jasno se vidi morje nekje do Benetk. Mi nismo imeli take sreče s čistino neba. Morje se je videlo ravno toliko, da smo lahko določili kje je. Razgled me je malo razočaral, sprehod pa je bil vseeno lep. malo manj kot polovica poti gre preko pašnikov, ki so raj za Bena. Take pašnike, po katerih se podi kot zmešan namreč obožuje. Del poti je sicer po gozdu a vseeno tako redkem, da izleta tja poleti definitivno ne priporočam, ker je sence bore malo. Za ta letni čas, ko sončne žarke še lovimo, pa je izlet idealen. Spet je bil z nama Capi s Tjašo. Kužka sta se zelo izkazala s svojim občutkom za smer. Ko smo hodili gor sploh nismo opazili, da sta se poti vmes ločili, zato nazaj grede, ko smo opazili še drugo nismo imeli pojma, katera je naša. Psa sta samozavestno krenila po eni in smo se odločili, da je najbolje, da jima zaupamo. In res sta nas pripeljala po pravi.

Človek bi lahko takole preživljal vse dni. Kdo si je zmislil, da je treba delat ;(

stroj ki nas prevaža naokoli

2008-04-25T06:22:00.000-07:00

Moja druga najljubša domača živalca je moj jekleni konjiček Twigy. Ah ime wsem si ravnokar zmislila, ampak prejšnji je bil dejansko Suzy. No ta naj bo pa Twigy.

Trening

2008-04-25T00:51:00.000-07:00

Daša nama je prijazno dovolila, da hodiva na treninge k njej. Fino je, če ti da nasvet nekdo, ki obvlada, poleg tega se na trening kar ne spravim, če nisem z nekom zmenjena in tako treniram manj. No zdaj sva pri Daši redno v gostih. Ben je od začetka zelo napredoval. Zadnjič, ko sem gledala stare posnetke sem dojela besede Saša Novaka, ki mi je rekel, da sem dobra, da vztrajam s takim psom. Ampak najbolj sem vesela, ko se Ben nekaj nauči. Se je pa včeraj precej poznala vročina. Benu se nič ni dalo in se je vlekel čez ovire, in kar naprej so ga zanimale neke druge stvari. ampak kljub vsemu mi je sledil. (z izjemo, ko sta na drugi strani vadbišča dva vadila obramo in ju je tekel nalajat. Mislim, da bi z benom res mogla it delat obrambo.) Zanimivo pa je, da se potem Ben, kljub vročini veselo igra z drugimi psi, da ne govorim o pospešku, ki ga dobi, ko je treba it nekoga nalajat. Smo se na koncu malo igrali in metali igračko čez dve in tri ovire in je Daša pogruntala, da zdaj Ben ne bo več tekel celih parkurjev na treningu ampak samo še sklope ovir, ker takrat dobi večje pospeške. Se strinjam.

skok na hrbet

2008-04-11T23:47:00.000-07:00

grrrrrrrrrrrr Zdaj sem pa res jezna. Zjutraj je scalo kot pri norcih, grmelo in je zgledalo, kot, da ne bo nikoli nehalo. Pa sem se odločila, da se vseeno ne grem namakat na tekmo. Zdaj pa se izza oblakov celo sonce kaže. Sovražim April. Zdaj mi je pa žal, da nisem šla. Ampak, saj ni konec svet, pač aprla ne bom na nobeni tekmi, saj jih bo še dosti in se bom držala svojega načela, da ne bom hodila na tekme, kjer dežuje, ker to ni nič zabavno, jaz se grem pa na tekme zabavat. Ampak zdaj ne vem kaj bi sama s sabo, ker sem planirala dan za tekmo. Še za učit se nimam. Blaaaa Bom pa šla kam na kak krajši izlet.

dež, dež, dež 2.

2008-04-11T03:14:00.001-07:00

Dežja še kar ni konec in po napovedih nas bo še kar nekaj časa zalivalo. Prav depresivno je že vse skupaj. Najbolj mi gre na živce, ker je jutri tekma. Sem rekla, da na deževne tekme ne bom hodila. Ampak ker jih je že itak zdaj bol malo, pa naslednja je v Gornji radgoni in tja ne grem ker je res predaleč in sem poleg vsega ratala malo zasvojena z agilityem bom jutri vseeno šla in upala, da vsaj ne bo deževalo cel dan. Danes se kar drži, je oblačno a ne pada. Jaz sem večni optimist in upam, da bo jutri tudi tako. April je pokazal zobe.

frizbi

2008-04-07T02:02:00.000-07:00

včeraj sva si z Benom ogledala frizbi tekmo. je bilo prijetno, ker je sijalo sonce in smo lahko spet posedali zunaj na travi, kar pozimi močno pogrešam. Sam frizbi pa je malce manj zanimiv kot agility. Najbrž je čist ok, če tekmuješ, ampak sicer pa je bolj zanimiv freestyle, kjer vodnik in pes "plešeta" na glasbo in v plesu mečeta in lovita frizbije naokrog. Metanje frizbija v daljino al kakorkoli se že temu reče pa ni ravno stvar, ki bi se je udeleževala vsak teden. Ker niti meni to ni toliko zanimivo in ker je toliko maj Benu, on teče za frizbijem, ga NE ujame in v večini primerob NE prinese nazaj, se bova raje držala agilitya. čeprav dvakrat mu je uspelo ujeti frizbi v zraku, moj brat je ta zgodovinski dogodek snemal a žal z ugasnjeno kamero.

Drugače pa sva se začela učit nov trikec, kar včeraj na tekmi. naučila se bova, da mi skoči na hrbet. Danse zjutraj pa mi je že trikrat dejansko skočil gor. Pravi vzorni učenec, veliko bolj priden kot jaz, ki bi se namesto, da tole tipkam tud mogla učit.

Proti Katarini

2008-04-05T13:17:00.001-07:00

Danes sva za družbo spet dobila Kalo. Šli smo nasproti Katarini. :) Katarina je vas, pa nismo šli čisto do tja, ker med hišami nimamo kaj početi, je pa od Slavkovega doma nad Mednom do tja kar lep sprehod. Kala in Ben sta se tako podila do onemoglosti. Smo srečali neke nemške al avstrijske al kaj jaz vem turiste in me je teta vprašala, če mam jaz dva psa. Se mi je tako fino zdelo, da sem že rekla ja, pa sem se spomnila, da ni lepo lagati in dodala, no ja, samo čuvam ga :) Ampak je res fino imeti dva kužka in jih gledati, kako se igrata. Seveda je to fino, če sta lepo vzgojena, ne predstavljam si dveh Benov v elementu ;(. oz., si pa si raje ne :).

Velik vprašaj???

2008-03-26T13:01:00.000-07:00

V glavi si postavljam velik vprašaj. Smo lastniki psov res manj vredni in zaželjeni, kot ne vem kaj?? Tudi, kjer je pes sicer dovoljen, se počutim skoraj odveč. To poletje se med drugim odpravljam tudi na taborenje ob sočo in pohajkovanje po okoliških hribih. Že takoj sem ugotovila, da me bo to prišlo dražje, kot dopust na morju, ampak pustimo to. Ker sem radovedne narave sem že zdaj malo pobrskala po spletu v lovu za čim več informacijami o tem, kam bi lahko šla. Pa sem odkrila, po mojem mnenju veliko, krivico! V kampih kjer sicer, zelo pohvalno, dovolijo pse, tudi zelo pohvalno, nudijo otrokom do semega leta starosti gratis bivanje. Res lepo, ampak za psa pa računajo 3€/dan???? Zakaj že?? Ali morda pes porabi več vode, kot sedem letni otrok? Več prostora? Je morda v resnici nezaželjen? Sem jim že skoraj poslala protestni mail, pa mi je kamp kar všeč in bom šla mogoče tja, pa se nebi rada blamirala. Ampak, če bom šla kam drugam jim ga pa bom. Res se mi zdi nefer in sploh ne štekam??

play time

2008-03-26T09:14:00.001-07:00

hvala maycek-bombaycekker si je vzela čas in naju posnela :)

2008-03-23T02:26:00.000-07:00

Would someone pick up my toy for me please.

Don´t leave me alone, take me with you!!

finally jack russel

2008-03-23T02:18:00.000-07:00

Dolgo sem si ga želela, zdaj ga končno imam :)

my jack

zgodba

2008-03-19T13:05:00.000-07:00

tole je zodbica o Galu, ki si jo mora vsak prebrat. Končno ena zgodba iz zavetišča ob kateri sem jokala od smeha, ne od žalosti :).

2008-03-19T12:00:00.001-07:00

Ker je Benetton razvajen kuža smo se odločili, da ga razvajamo še bolj. Dežja ne mara in zato smo se odločili, da mu kupimo palerinico, da ga bo dež motil čim manj. Pa smo se odpravili v shopping. Tažko je najti pravo reč, saj ga ne sme preveč ovirati. Še težje je potem najti pravo velikost. Ali mu je prekratka čez hrbet ali pa preširoka okoli trebuščka. Končno smo našli eno, ki je enostavna za uporabo, vendar je malce prevelika. Ampak to bomo že popravili tako, da bomo našili novega ježka. medtem, ko smo ugotavljali kaj in kako bomo palerinco popravili pa je prodajalka izjavila eno tako, da me je kar okol vrglo. Kaj pa če bi ga malo zredila Kaaajjjj?? Komaj mi ga je uspelo malo shujšat, ona bi ga pa redila. In zakaj, zato, da bi lahko palerinco nosil (vsake kvatro, ko mal ščije). Izjava leta moram rečt. Seveda bom raje kupila ježka ampak dobro, da moja tašča in tast nista bila zraven, ker bi ga najbrž zdaj že veselo pitala.

2008-03-16T12:18:00.000-07:00

Crazy dogs playing together

Spet Prestranek

2008-03-15T12:22:00.000-07:00

Danes je bila prva tekma za državno prvenstvo. Spet v Prestranku. Moram rečt, da mi je okolica jahalnice full všeč, res veliko poti za sprehajanje, pa tudi v jahalnici so fine tribune. za hrano je bilo spet poskrbljeno in res sem se malo zadržala in pojedla nekoliko manj sladic. Parkurji so bili zanimivi, jaz pa kot vedno, tako živčna pred tekom, da mi je bilo slabo. Sem vprašala Polono, najino inštruktorico, ki je dala čes že veliko tekem in tudi kar nekaj psov, če je ona še vedno kaj živčna pred tekom in je rekla, da včasih pa tudi. No Bena sem v prvem teku uspela tako prav profesionalno diskvalificirat, on pa je tekel odlično, celo slalom je naredil v prvo. Je pa preskočil como na mostu, kar pa itak naredi pogosto, če teče zagnano. Bo treba kaj narest v zvezi s tem. No v drugem teku se nisva diskvalificirala, sva pa spet imela nekaj težav s slalomom. Ampak v splošnem so se njegovi teki precej popravili in to je najvažneje. Še bolj važno pa je to, da sva bila cel dan skupaj in sva ga lepo preživela. Še dežja, ki so ga napovedovali ni bilo.

Mala Loti

2008-03-09T15:34:00.000-07:00

Mala Loti je tako prikupen kuža, da ji moram nameniti njen lasten post. tako živahna in igriva, da je veselje preživljati čas v njeni družbi. Človek bi jo kar vzel domov. Z Benom se odlično razumeta, dovolji ji vse, celo medem ko jem ji pusti, da pleza po meni in prosi za hrano, ki je namenjena njemu. Danes sta se ves dopoldan igrala na travniku. Zdaj moram samo še njenega skrbnika Andreja prepričati, da mi jo posodi za agility, ker se mi zdi, da bi ji šlo odlično.

Ben in konji

2008-03-09T15:11:00.000-07:00

Včeraj sva šla z Benom jahat. Ja vem, da se čudno sliši. Jahala sem seveda jaz, Beni pa se je res zelo lepo obnašal. Na konja se je privadil medtem, ko smo ga čistili, potem ko sem ga zajahala, pa je mirno hodil za mano ob konju. Bil je priden a me vseeno ni izpustil izpred oči. bala sem se, da bo skakal in lajal v konja pa ni. Šele potem ko sem ga začela hvalit kako je priden je postal malo nestrpen in je vsaketoliko časa malo poskočil. Fino je, da vem, da lahko grem počet take stvari z Benom in mi ga ni treba puščat doma, če grem jahat. V bistvu je to odlična rekreacija tudi zanj. Je pa takoj ko sem zlezla s konja začel skakat po meni od veselja, ker sem se vrnila na zemljo :)

Ubogi mali revček kako stresen dan je bil to zanj. najprej me je ugrabil en konj, potem sem spet naokrog sprehajala Kalo in jo vozila naokrog v "njegovem" avtu, nato je moral biti sam doma, potem pa sem se spet posvečala kar enemu tretjemu psu. groza.

Spet Gmajnice

2008-03-09T14:53:00.000-07:00

Kar groza me je koliko psov se sprehaja po Novih Jaršah brez svojega lastnika. vsakič ko kakšnega vidim se mi para srce in razmišljam, kaj lahko naredim okoli tega. Ugotovila sem, da je večina teh psov iz Starih Jarš čez obvoznico, na to stran pa prihajajo najbrž malicat. Pod bloki je namreč ogromno "odličnih" priboljškov za take "potepuhe". Kljub temu, da ti psi imajo dom tega nikakor ne podpiram. nekaj jih je tudi iz blokovskega naselja, celo majhni kužki, podobni pinčem in maltežan. Groza. Vsakič, ko kakšnega vidim in grem domov, brez, da bi ukrepala me potem peče vest, ker nisem nič ukrenila. Čeprav mene vest nebi smela pečt, saj jaz zelo lepo skrbim za SVOJEGA posvojenca, kar je moja dolžnost. za tiste pse pa bi morali poskrbiti njihovi skrbniki. Pa vseeno, saj niso ti psi krivi, da tako živijo. Včeraj pa nisem mogla mimo enega, tako ljubkega, ki je rahlo spominjal na šeltija. Že nekaj dni nazaj sem ga videla na parkirišču, pa sem ga pustila tako kot ostale. Potem pa je bil tam spet včeraj. Bena sem odpeljala domov in šla iskat tistega. Izgledal je tako zmeden, bolj kot ostali, ki se potikajo naokoli. Mirno je prišel k meni, se pustil pripeti in zelo mirno odšel z mano v avto. na žalost sem ga mogla odpeljati v zavetišče. Veliko raje bi ga odpeljala domov, ga okopala in bi potem spal skupaj z nami na postelji. a mojemu Benu bi se zmešalo. Že zato, ker bi tujca pripeljala domov, še toliko bolj pa ker je bil samec. Po eni strani je tako bolje, sicer bi imela doma že celo krdelo. Vsaj oddajati bi ga bilo bolje od doma, kot iz zavetišča. grozno je, če mora pes skozi to izkušnjo, a po moje vseeno bolje, kot, če se sam potika naokoli. Sploh, ker zunaj ni najbolj toplo in je poleg tega še slabo vreme. Mah. Vseh ne morem rešiti, bom pa definitivno prijavila vsakega, za katerega bom vedela, da spušča svojega psa ven brez nadzora, pa naj vsaj kazen plača, če ne drugega.

Prestranek 2.3.08

2008-03-02T23:48:00.000-08:00

Včeraj je bila še ena full lepa tekma v Prestranku pri Postojni.Je bilo zelo toplo, tako smo se, ko nismo tekmovali, martinčkali na sončku. Spet smo jedli, naslednjič pa res ne bom :) (bomo vidli,če pravljice obstajajo :) )No pa še glavna informacija. Z Benom sva uspela odtečt dva zelo lepa teka. V prvem je bila edina napaka, da mi je ušel iz slaloma, sicer pa je celo tekel malo hitreje in če nebi bila jaz živčna in bi ga bolj spodbujala, bi še hitreje. Bila sva tretja od šestih uvrščenih, kar res pomeni, da ni bil najpočasnejši, ampak je res nekaj dosegel. V drugem teku, pa sem ga na začetku nekaj čudno postavila in je skočil mimo ovire, potem pa nisem vedela kaj narest in sem tam zgubila precej časa, ko sem le dojela, da grem lahko nazaj in ponovim hop ter tečem dalje je šlo spet gladko, razen slaloma, kjer je ponovno ušel ven. Potem so mi razložili, da je bio tisto na začetku izogibanje, kar pomeni, da sva dobila 5 kazenskih pik. Jaz pa nisem vedela, a je to diskvalifikacija al kaj??? Na koncu sva bila četrta. Sodnica Mirja je dala končno parkurje, enki namenjene, res Flahke, kar se je kazalo na številu uvrščenih sploh, ampak tako bi itak moralo biti. Enkasti parkurji za enko, saj je enka namenjena začetnikom in navajanju na tekme sploh, ne pa da te že v enki mučijo z nekimi zapletenimi zadevami. Za to sta potem dvojka in trojka! Res fina tekma in dan nasploh. Jaz sem res vesela, da nama je uspelo, Ben si je pa prislužil slastno nagrado.

agility

jumping

Filmčke nam pridno snemaPetrca

Železniki

2008-02-23T12:39:00.000-08:00

Mojemu dragemu Beniju se je danes na tekmi v Železnikih scufalo. Odločila sem se, da bom tokrat dobro pripravila oba, sebe in njega. Parkur sem si dobro ogledala da ja nebi kaj zamuštrala. Bena pa sem pripravila preveč. Vklopil je turbo in šibal po parkurju gor in dol, kot zmešan. kaj naj rečem, če bi tekel tako hitro in mi zraven še sledil, nebi imela konkurence, tako pa,... naj video govori sam zase :)

V drugem teku se nama je uspelo povzpeti celo na tretje mesto, vendar z nekaj več kot 20 kazenskimi pikami od enega izogibanja slalomu in prekoračenega časa( Ben je spet malo poziral in lajal naokrog)V bistvu sem ugotovila, da prav rad nastopa. Mislim, da se zaveda, da tako zbuja pozornost, le zakaj bi tekel lep čisti tek, kot drugi dolgočasneži, če je tako veliko več šans, da ga bo kdo opazil :) Pa šele danes zjutraj sem ugotovila, da tudi na prejšnji tekmi v postojni nisem bila diskvalificirana v drugem teku. Tako sem bila navajena na disk v obeh tekih, da mi sploh ni potegnilo, da je bil drugi čisto v redu in sva bila četrta (načeloma lepši tek od današnjega)Torej imava zdaj kar nekaj nediskanih tekov za sabo, kar pa sploh ni tako slabo. V tujini se itak šteje vsak tek posebej (vsaj v Italiji, če se ne motim) ne skupaj kot pri nas. Pri nas je načeloma bolj pomemben agility (pogoje lahko nabiraš samo tam), kot jumping, pa vseeno.

Sicer pa glede na razočaranje ob prihodu na tekmo, kjer so pse postavili v mrzel šotor in jim, razen tekmovalcem na vrsti, prepovedali vstop v dvorano je bil lep dan. Šotor so potem ogreli, okoli dvorane pa so hribčki kamor gre lahko človek na prav prijeten sprehod. Vreme je bilo lepo in spet so poskrbeli za priboljške. Za naslednjo tekmo moram pa še jaz kaj pripraviti.