Mi gremo pa na morje...

v bistvu smo ravno nazaj prišli. Zaradi morja sem spustila dve tekmi, eno pa zaradi res slabega vremena. Ampak ta teden na morju sem res potrebovala. Bilo je super. Vreme ravno pravšnje. O pravem poletju ne duha, ne sluha, ves čas okoli 25 stopinj in delno oblačno. idealno za Bena, ki slabo prenaša vročino in tudi zame, ki sem pri 30 stopinjah samo preveč lena, da bi se mi karkoli dalo. privoščila sva si počitnice kjer sva res poležavala, spala, dokler se nama je zljubilo, potem sva pa še malo poležavala. Brez čofotanja v vodi in lovljenja kamenčkov seveda ni šlo. Škoda edino, ker Ben noče plavat, ampka samo brodi po nizki vodi. Potem je pa ves nesrečen, ko grem jaz plavat. Ampak za mano pa ne. Drugo polovico tedna sva še bolj prelenarila, ker se je med lovljenjem kamenčkov zgodila nesreča. Ben je stopil na oster kamen, glažuno ali kaj jaz vem kaj in si porezal blazinice. Zato je mogel malo bolj počivat. Šepal je sicer bolj takrat, ko mu je pasalo in ko je to rabil, da sem ga še dodatno cartala, ampak se je kar porezal. Zdaj se nama pa obeta, da bova zaradi tega mogla spustit še eno tekmo. Presneto, pa samo še dve sta, potem pa spet pavza. No, da se mu le tačka čimprej zaceli, da bo lahko spet z mano po hribih hodil. jaz bom pa ta čas plezala, pod skalo me lahko pa mirno čaka in zraven počiva.

V osrčju gora - Golica (1836m)

Končno sem se spravila na to Golico. Prijateljici Kristini sem omenila, da bi šla gor in je bila takoj za. Ker je že precej vroče, sva šli zelo zgodaj. Smo šli, z Benom seveda, ki tokrat ni imel nič kaj dosti proti zgodnjemu izletu. Zamudila sem Narcise, ampak me Golica vseeno ni razočarala. ravno prav naporen in dolg izlet. Nas je pa čakalo na poti kar nekaj dogodivščin. najprej nam je pot presekala čreda krav. Sredi ceste, ki je prečkala pot so bila vrata iz električnega pastirja, ki bi jih človek načeloma zlahka odprl in šel mimo, samo kravam je preprečeval vstop na cesto. A problem ni bil pastir, problem so bile krave. Ko smo prišli do pastirja, se je cela čreda začela pomikati proti nam. Tri kravice so se postavile pred vrata in prav nič kaj prijazno gledale in čakale, kaj bomo naredili. Meni ni bilo prav nič do tega, da bi pogumno stopila med njih. Ampak nekako je bilo treba mimo, če sva hoteli na vrh. Pa sva se odločili, da greva v gozd med šavje in se tam prebijeva malo bolj naokrog, reskirava kako koprivo in klopa ampak vseeno bolje, kot čredo razjarjenih krav. Pa smo šli. Krave so nas seveda pozorno spremljale. Ko sva bili nekje na pol poti, sta k istim vratom prišla dva človeka in čisto suvereno vstopila v njihov prostor. Krave so bile očitno ves čas samo radovedne in so ju brez težav spustile mimo. Midve sva pa iz tega naredili celo avanturo. Jah, potem sva šli pa še midve gor med njih, jih še celo malo pobožali, seveda veliko pofotkali in nadaljevali pot proti vrhu. Pa še nekaj zanimivega sva videli. S kravami so bili tudi oslički in en čudovit bel konj, ki pa se je kot v pravljici, samo na hitro pokazal, nato pa izginil. Kot iluzija, še slikati ga nisva uspeli. Ampak princa pa ni bilo.
Na vrhu je bilo še nekaj zaplat snega v katerih se je Ben valjal, da se je malo ohladil in seveda sva se tudi malo kepala. brez fotoshutinga ne gre in ko naju je Kristina slikala se ji je na nogo prisesal velik žužek. Ni vedela ali naj ga kresne, proba nežno odstranit al naj ga kar pusi, da se napije. Zmagalo je slednje, saj mi je med študiranjem kaj narediti in iskanjem nečesa s čimer bi ga odgnali padel fotoaparat v graben in potem sem jaz letela za fotkičem, žužek je pa sit odletel. Fotoaparat se je na srečo ustavil v grmovju ne dosti nižje. Hvala bogu. Po vseh pripetljajih smo le živi prišli na vrh. Lep razgled je odtehtal vse. Malo sva posedeli na vrhu in se nato spustili še do koče, kjer sva še malo počivali. In kupila sem si knjižico in bom zdaj zbirala štemplje :) jeee (otrok mali ) Nazaj na planini pod golico sva bili že ob pol dveh in res sva si zaslužili da tačke namočiva v mrzli, kaj mrzli, ledeni, vodi Jasne v Kranjski gori. Preostali del dneva smo potem poležavali ob Jasni, malo čofotali, midve ne preveč, ker je res mrzla, Ben se pa ni dal. Kljub svoji utrujenosti je še vedno zbral moči, da se je podil za kamnčki po vodi. zato je pa danes mrtev in že cel dan leži ob meni. Tako ali tako je vroče in bo čas za sprehod šele bolj pozno zvečer.

Barje 09

V senci Krima,pod okriljem oragnizatorjev KD Barje smo danes agilitaši preživeli lep dan na prav prijetni tekmi. Ta se je sicer začela z nekaj napetosti, ki smo se je čez dan uspeli otresti, čeprav se bomo z razlogi, ki so jo povzročili še veliko ukvarjali a o tem drugič. Že včeraj sem se odločila, da bom tokrat ubrala drugo taktiko, kot po navadi. Navadno sem šla čez parkur bolj počasi, pa bolj sigurno, da sem prišla čez. Seveda so mi začetne zmage veliko pomenile, počasi pa mi stoničke v enki ne pomenijo več nič, če je Ben tako počasen, da je na stopničkah le zato, ker ima pač srečo, da drugi delajo napake. Zadnjič na treningu je tekel res dobro. Hitro in kar precej je vlekel naprej. Ker sem videla, da zmore, če hoče sem se odločila, da tokrat ne bom tekla na sigurnost, ampak na hitrost. Kletko sem imela blizu štarta, tako sem ga vzela z nje šele tik pred tekom in samo terala. Seveda je Ben še vedno Ben, moja mala počasnela, mislim pa, da je bilo bolje, kot na prejšnjih tekmah in je malce hitreje tekel. In to še ni vse, pravzaprav je odtekel dve nuli. In zdaj sem na svojega dirkača in na drugo mesto, ki sva ga dosegal, res ponosna. Nisva samo imela sreče, ker so vsi ostali delali napake ampak sva se res malo bolj potrudila in si ga zaslužila.

Raj je raj na Otočcu

Zakaj pa ne, enkrat za spremembo na dolenjsko. Priznam, težko me je bilo odvleči tja, ko pa sem se proti Otočcu peljala, semu ugotovila, da tudi dolenjska ni tako slaba. Ok, nekako se mi zdi, da nimam tam kaj za počet razen it v toplice... Ampak, ko sem se ozrla naokoli sem ugotovila, da je pokrajna pravzaprav prav lepa. Sinje modro nebo,s posameznimi puhastimi oblački, svetlo zeleni prostrani travniki... vse to je sestavljalo prav lepo paleto čudovitih barv, ki so bile prava paša za oči.
Jah tudi dolenjska je lahko zelo lepa, če jo le gledaš s pravimi očmi. Čeprav se kaj dosti po Otočcu ne da sprehajat pa se je Beni vseeno malo zletal. Ne vem kaj mu je danes dogajalo, ampak norel je naokrog kot zmešan. takega imam rada, upam, da bo jutri na tekmi tudi pokazal kaj takega navdušenja. zadnjič na treningu je kar spidiral. Mogoče bi se jaz na tekmah mogla malo sprostit, teči, kot, da mi gre za življenje, pa bi laufal tudi on. Bom probala.
Na Otočcu je nastalo nekaj slabih slikic. Moram se vzeti v roke in naštudirat malo funkcije svojega fotkiča.

Po eni strani se ne dogaja nič posebnega, po drugi pa toliko stvari, da ne vem kje bi začela. Jah Beni je mogel prenesti še eno selitev v svojem življenju. Malo mi je hudo zanj, ker sem jaz tak nomad, on pa se mi zdi, da se na to kar težko privaja. Mali razvajenec pač. Ima pa zdaj atrij od koder lahko laja ves ljubi dan, pa še zares je na vasi, kjer so sosedje na to navajeni in ne težijo. Sicer mu ne pustim tega početi poljubno, ampak če pa kdaj pa kdaj zalaja pa ni konec sveta, kot v bloku. Pridno hodiva v hribe, prejšnjo nedeljo sva bila na krvavcu, bolj ali manj v megli. Za kondicijo je treba skrbeti, prav tako pa za stas. Malo je shujšal, pa ne vem, če mu to kaj dosti pomaga, ker čez ovire se še kar vleče in vleče. Zdaj torej delava bolj kot ne na hitrosti, malo sva se pa tudi lotila con, ker čisto poljubno skakanje po conah tudi ni nikamor peljalo. Dve tekmi sva zdaj spustila, ker sem jaz pohajkovala po Bovcu. Nobena tekma pač ni dovolj dober razlog, da nebi šla v Bovec. Ampak sem tekme kar pogrešala, tako sem komaj čakala tekmo to soboto. Pol tekmovalcev je manjkalo, ker je bilaa tekma prestavljena na datum naknadno in so vsi na dopustu. Beni je bil kar priden. Odtekel je dva teka brez napak, čeprav ne preveč hitro. Ben pač, kaj naj rečem. Prvi pred njim je bil skupno za 30 sekund hitrejši. Recimo, da mu oprostim, ker je ravno hrvaški ovčar. Hitre puščice pač, ne v bistvu ben sploh ni bil tako počasen :) Domov sva odnesla lep steklen pokal.


Mami že nekaj časa pridno hodi asistirat k Silviji Trkman in Poloni Bonač v pasje šole, ker ima ambicije biti inštruktorica. Ker je Polona perfekcionist sem toliko bolj vesela, ker mi zaupa, da jo nadomeščam, ko je ni in sama vodim tečaje. malo se mi še zatika, ko dajem kakšna navodila, predvsem zato, ker imam v osnovi težave z nastopanjem. Ampak mislim, da mi gre kar v redu.