Domžale, 28.6.08

Včeraj sva se na tekmi v Domžalah v prvem teku odrezala odlično. Nisva prekoračila standardnega časa in ponovno s čistim tekom sva se uvrstila na prvo mesto. Tudi po času sva bila druga ampak so bili ostali res zelo počasni, tako, da s samim časom se še ni za hvalit. Ampak tek je bil pa zelo lep, čist tekoč, brez enega samega izgreda. Poleg najine lanske prve nule, ki se nama je zelo posrečila po mojem najlepši tek do sedaj. Ne vem, bom mogla pogledat posnetek, da to potrdim. Ker pa ne morem bit zdaj vedno na stopničkah in pridet skozi je Ben poskrbel, da sva se diskvalificirala v drugem teku. Včasih enostavno izklopi slušni aparat, se odloči, da bo nekam šel in tako je bil na parkurju tunel, ki se je njemu zdel strašno vabljiv, pa je šel skozi, čeprav še ni bil na vrsti.Takoj na začetku. Ampak tudi preostali del tega teka je bil kar lep in tekoč tako da mu je oproščeno. Tudi tu moram pogledat posnetek, da vidim če sem jaz kriva, ker sem se kakorkoli čudno postavla ali je bila tokrat to res njegova krivda. Ampak sva vseeno dobila medaljico za prvo mesto v agilityu.

Sicer pa smo preživeli lep dan, malo je pihljalo, tako, da je malo omililo vročino. Sem pa bila zlo utrujena in sem imela še nekaj opravkov zato sem tekmo zapustila še pred koncem. Zvačer sem padla v posteljo zelo zgodaj in posledica tega je, da sem se danes zbudila ob šestih zjutraj čila in spočita, zvečer bom pa spet ob devetih koma.
Ampak ker moram jutri zjutraj spet bolj zgodaj vstat nič hudeega. Jutri gremo namreč na morjeeeeeeeeee. Jeeee, pa sem dočakala. Ben gre seveda z mano.

Bivak II

Danes je bila tekma v Murski Soboti. Že v osnovi nisem planirala tja, ker je predaleč, mogoče bi šla, če bi šla za več dni, kot lani v Ljutomer. Ampak ker so tri tekme v tako kratkem času, sobota-sreda-sobota, sem se odločila, da mi res nič ne škodi, če eno spustim.
Namesto na tekmo smo se z nekaterimi, podobnomislečimi agilitaši raje odpravili v gore. Šli smo na Bivak II. Po pravici povedano nisem preveč navdušena nad izbiro. Vsaj ne v tem letnem času. večino časa se hodi po meliščih na soncu. Res, da je temperatura na tej višini nekoliko nižja, a je bilo vseeno pošteno vroče. Sonce me je ožgalo in barva mojih ramen se zdaj odlično ujema z Benovo rdečo ovratnico. Ben je tako sopel, da sem se vmes že kar malo bala zanj. Na vrhu je na srečo ostalo nekaj zaplat snega in Ben bi se najraje zakopal v sneg. Pa tudi spust po melišču, ki človeku olajša in skrajša pot navzdol Benu še zdaleč ni bila všeč. Sem ga velik del poti navzdol po melišču kar odnesla. Zdaj mu bom dala kak dan malo mir, da pride k sebi. V tem letnem čas bom raje hodila kam, kjer je gozd, pa čeprav bom srečala malo več ljudi. So se pa odlično odrezali novi pohodni čevlji, ki me niso nič ožulili.

Tako utrujena, da sta senčni pakt sklenila celo tadva, ki se najbolje ne razumeta

sneeegg

klele gor lezemo

razgled je pa lep

Slikce so slabše kvalitete ampak ker smo imeli v skupini Iztoka verjamem, da kmalu sledijo boljše.

UPS I DID IT AGAIN

V soboto sva na ljubljanski tekmi spet rasturala. No ni čisto res. Spet sva zmagala, ampak je bil Ben zelo počasen. Dobila sva kazensko točko in pol na času in 5 kazenskih točk, ker je spet zgrešil vhod v slalom. Klasika. Ampak kljub temu, da sva bila tako počasna sva premagala ostale, ker so imeli ti še več kazenskih točk. Jumping sva odtekla brez napake, sem pa jaz smotka skoraj tekla v japankah. Na srečo je sodnik pred najinim tekom nekaj prčkal naokoli, Iztok me je pa medtem opozoril, da nimam superg. Tako sem se hitro tekla preobut in potem vsa zmedena odtekla parkur, še sedaj ne vem kako mi je ratalo to narest pravilno. Mogoče pa mi je šlo ravno zato tako dobro, ker nisem imela časa, da bi bila živčna in sem tekla čisto instinktivno.

Zdaj se je Beni vdal v usodo in teče agility lepo pozorno in je dokazal, da lahko odteče parkur brez svojih častnih krogov in podobno. Dosegla sem torej svoj prvi cilj, odteči parkur sploh in se uvrstiti na katerokoli mesto, potem sem uresničila to, da je odtekel parkur brez napake in tudi prvo mesto imam. Čas je, da si postavim višje cilje. Zdaj je moj naslednji cilj, da sva toloko hitra, da ne dobivava kazenskih točk na času, pa seveda, da zrihtava ta slalom, ki je navadno odvisen od tega, kako ga jaz pripeljem pred vhod. Ko bova tekla, tekla, tekla, bova pa probala teči vedno hitreje. Ampak zdaj sem res vesela, da končno sploh laufa in se počutim konkurenčno in tek z njim je postal užitek.

Saj ne morem verjeti. Pes, ki je len in se mu v vročini ne da niti premakniti, je pripravljen v največji vročini na soncu s polnim šusom, neomejeno letat za kamenčki. Navadnimi belimi kamenčki. Že zadnjič, ko smo bili v iškem Vingardu sem v njegovih očeh opazila podoben pogled ki ga imajo borderji ko gledajo ovire. Psiho kužki. Potem pa sem mu za hec vrgla kameenček tudi na igrišču pred blokom in pokazal je isto navdušenje kot ob vodi. Ampak če kamenček zamenjam za storž ni več isto. On hoče kamenčke. Vesela sem, da sem v njem odkrila nekaj, kar ga tako navdušuje, malo manj pa sem navdušena nad tem, da je to ravno kamenje. Dokler jih samo lovi in pusti na tleh je ok, če bi jih pa začel lovit ali pobirat pa to ne bi bilo preveč ok za njegove zobe, kaj šele, če bi jih začel jest. Mislim, da vseeno ne bom preveč spodbujala tega njegovega navdušenje oz. ga bom probala preusmerit na kaj drugega.

LUNIN FESTIVAL

Ben se je resno odločil, da se bo ukvarjal s humanitarnimi dejavnostmi, ker ve, kakšno srečo ima v življenju. Najmanj kar lahko naredi je reklama, da pa ne bo tu dolgovezil lahko več preberete na lunini spletni strani. Dogajal se bo namreč Lunin Festival-praznik otrok, ki pa se ne tiče le otrok ampak tudi živalic, saj se bo na festivalu predstavljalo tudi društvo za zaščito živali na stojnici, kjer bo lahko kdorkoli kupil kakšno majčko, hlačke, magnetek ali okrasno kljukico in s tem donirali društvu. Lahko pa si bo pridobil le kakšno koristno informacijo. Torej vabljeni 14.06.08 v park Tivoli.

Zaradi še lsbšega vremena kot prejšnji vikend je festival spet odpadel. Prestavljen je na 1. september

zbiranje papirja

Ben ni samo cirkuški in tekmovalini pes, je tudi pes prostovoljec. Danes je pomagal društvu za zaščito živali zbirati star papir in tako pomagal, da bi se jim med bivanjem v začasnih domovih in zavetiščih čim manj slabo godilo in bi bili primerno veterinarsko oskrbljeni.

Sicer pa je fino, da imam močan vpliv na vsaj enega člana uradnih organov, ki pridno preganja mučitelje živali. Da ne bi kdo rekel, da noben policist ne naredi čisto nič za mučene živali. Je pa bolj kot policija sama, problem naš sodni sistem, ki kljub zagroženim kaznim, mučiteljem živali pripiše kvečjemu pogojno kazen, kljub temu, da je zagrožena kazen do 6 mesecev zapora. Žalosten podatek je, da je v sloveniji kar nekaj primerov mučenja živali, zaprt pa zaradi tega ni bil skoraj še nihče. Če je sploh kdo bil?? Ampak z enim se začne. Moj pet detective širi svoje prepričanje okoli in morda bo svet res kdaj boljši.

volčji potok

V nedeljo smo dan preživeli bolj umirjeno. prijetno, v družinskem krogu smo se odpravili v cvetlični park Volčji Potok. Bratu sem ukradla njegovi dve hčerki in ju odpeljala gledat rožice. Nisoju najbolj zanimale, navdušile pa sta se nad otroškim igriščem in tako smo večino popoldneva preživeli kar tam. Pa smo se še odrasli malo poigrali. Bilo je le malce prevroče. Ampak je veliko dreves in nudi skoraj dovolj senčke. Nisem vedela, da imamo minimundus tudi pri nas in ta del Volčjega Potoka me je prijetno presenetil.
Naredila sem nekaj slabih fotk z mobitelom, ker sem fotoaparat pozabila doma ampak na srečo je bil z nami Nathan, ki je ljubiteljski fotograf inje naredil precej dobrih fotografij. Ampak ker mi jih še ni dostavil jih bom dala na ogled kasneje, do takrat pa moje slabe.