Ben v fitnesu

Ker benu hujšanje ne gre in ne gre, smo ga vpisali na fitnes.
Ideja mu je bila skrajno všeč, od navdušenja je letal gor in dol kot zmešan. Le kdo rabi tekača??

Loti

A sem že povedala, da ima Ben novo prijateljico. Malo nemško špičko, Loto. Za enkrat se še težko igrata, ker je mala res majhna in štorasta, ampak Ben jo je full lepo sprejel in začuda sploh ni preveč ljubosumen nanjo, ko jo jaz čoham in pestujem.

Benčija smo danes po dolgem času odpeljali malo na morje. Ker je bilo sredi tedna ni bilo veliko ljudi, pa je lahko svobodno tekal po plaži. Full mu je všeč mivka. Nalajal je vse boje, malo je celo počofotal po vodi. Ne preveč. Smo naredili kar dolg sprehod. Vse od Lucije do Pirana, tako je bil zvečer kar precej utrujen in je samo dol padel in spal. Da bi bil dan popoln pa je na koncu dobil še malo pizze in čisto svojo palačinko. (seveda manjšo, kot so običajne in brez nutele, pa vseeno.) Dan je bil popoln.

Kaj počnem, ko sem sam doma?

Beni je ubogi revček iz zavetišča. Temu primerno smo se do njega na začetku tudi obnašali. Zaradi tega in pa zato, ker je bila naša družina mnogoštevilčna Ben kar nekaj časa ni bil nikoli sam doma. Potem smo se tega nekako navadili, mi in on. Tako smo ga, če je le mogoče "podtaknili" nekomu, ki je bil doma. Mnogokrat sem ga peljala v varstvo k fantovim staršem. Da le revček nebi bil sam. KO sem se tega tako privadila, je bilo meni verjetno še težje pustiti ga samega, kot njemu ostati sam. POtem se je zgodilo, da je ptička odletela z gnezdeca. S fantom sva se preselila v lastno stanovanje in najinega pasjega otročička seveda vzela k sebi. To pa je prineslo nekaj težav. Kar naenkrat ni bil več kar naprej nekdo doma. Kužata bo potrebno navadit na to, da bo kdaj pa kdaj sam. In naju s fantom seveda. DOlgo časa spet s tem ni bilo nič, ker se mora revček seveda privaditi, da je to njegov dom, preden ga prepustiva šoku, ob ugotovitvi, da je ostal sam v TUJEM stanovanju. Ampak je bilo treba. Zahvaljujoč sodobni tehnologiji, sem lahko posnela kaj se dogaja, ko naju s fantom ni. SIcer samo na zvok, ampak tudi ta je dovolj zgovren. Doma sem pustila mobilnik in ga z njim posnela. Prvi tak poizkus je pokazal uro in pol neutrudljivega tuljenja. GROZA, v prihodnje sem samo čakala kdaj bom dobila na vrata nalepljen listek, s prošnjo, da se izselimo. Vendar smo vstrajali. Danes, nekaj mesecev kasneje sem poizkus ponovila. DOživela sem prijetno presenečenje. Prvi dve minuti je bilo vse tiho, potem pa sem zaslišala piskanje igrače. Moj pikec se je igrav in zraven prav zadovoljno godel. Torej me ne pogreša več. Kmalu je vse utihnilo, slišala se je samo še telvizija, ki sem jo pustila prižgano, pikec pa je po vsej verjetnosti pdšel spat. On se je torej navadil, da je kdaj pa kdaj sam. Kaj pa jaz?